Sreda, 8. 3. 2017, 15.45
6 let, 6 mesecev
Intervju z Damjano Kirm, uspešno žensko v nogometnih vodah
Na derbi jo vabita tako Maribor kot Olimpija, ona pa ne ve, kje sedeti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,48
3
"Moja potrpežljivost, čustvenost, skrbnost lažje obvladujejo moško gospodovalnost, moč, napadalnost," pravi Damjana Kirm, ki je v vsakdanjem stiku z nogometnimi zvezdniki.
Dela v agenciji, ki organizira priprave za športne, največkrat nogometne ekipe. In še zdaleč ji ne gre slabo, prav nasprotno. Ob tem pri delu izjemno uživa. Sodeluje z nekaterimi največjimi zvezdniki in trenerji z balkanskega prostora in širšega območja. Je ena od le desetih žensk na svetu s Fifino licenco za organiziranje tekem.
Kako se znajde ženska v pretežno moškem nogometnem svetu?
Zelo dobro. Gotovo je bilo potrebno od začetka malo več dokazovanja, navsezadnje je nogomet precej v moški domeni. Led se lažje prebije s splošno športno razgledanostjo, marsikdo je presenečen, ker dnevno spremljam rezultate na "livescoru", berem tuje in domače športne dnevnike in podobno.
Šport je postal njeno življenje.
Vsaka informacija šteje. V vseh teh letih sem imela priložnost spoznati res ogromno ljudi in ne glede na to, kako velik je nogometni svet, se pogosto dogaja, da ima sogovornik gotovo vsaj enega znanca, ki je že slišal zame.
Kako bi opisali svoj delokrog?
Naša agencija se ukvarja z organizacijo športnih, predvsem nogometnih priprav, ki se v grobem delijo na zimske in poletne. Nekaj mesecev pred začetkom priprav se začnejo povpraševanja klubov. Mi naredimo ponudbo ter jo prilagodimo individualnemu klubu glede na njihove želje in potrebe.
Organiziramo vse, od prevozov, namestitev, treningov, prijateljskih tekem do "team buildingov". Skratka vse, kar je potrebno za kakovostne priprave profesionalnih klubov in reprezentanc. Vsako leto imamo povratnike in dodatnih 10, 20 klubov. Res je tudi, da je izjemno veliko trenerjev iz nekdanje Jugoslavije razpršenih po vsem svetu, prav oni pa so tisti, ki se pogovarjajo med sabo in širijo dober glas o nas.
Poleg profesionalnih klubov in reprezentanc z Balkana in iz Evrope delamo tudi s klubi iz Azije in z Bližnjega vzhoda. Pred nekaj leti nam je v Antalyi celo uspelo organizirati prijateljsko tekmo klubov iz sicer precej sovražno nastrojenih Severne in Južne Koreje. Nogomet preprosto ne pozna meja. Zelo veliko delamo tudi z različnimi selekcijami Azerbajdžana. V članski reprezentanci je selektor Robert Prosinečki, s katerim se odlično razumeva.
Mariborčani ob prihodu na priprave v Belek v Turčiji.
Tudi Mariborčani redno hodijo v Antalyo, že šest let. Darko Milanič je ekipo pripeljal tja že v svojem prvem obdobju, kasneje Ante Šimundža, Kruno Jurčić … Zadovoljni so z igrišči, hotelom, hrano. Glede na priljubljenost nogometa v Turčiji je tudi NK Maribor pridobil lepo število navijačev, sploh v hotelu, kamor se vračajo vsako leto.
Preberite še:
Koliko spomenikov ženskam imamo v Ljubljani? Bore malo!
Saša Einsiedler: Eden ključnih je zagotovo trenutek, ko sem ostala sama s petimi otroki
Skrbite za vse, od prvega kosa kruha pri zajtrku do zadnje žoge na treningu?
Metaforično bi lahko tako rekli, vendar gre v ozadju za veliko in precej zahtevno organizacijo, da priprave potekajo nemoteno. Načeloma imamo lahko nadzor nad vsem, le nad vremenom in političnim dogajanjem ne. Na žalost.
Če prepovedani položaj spregledajo sodniki ...
Gotovo se je ženski težje izkazati, dokazati – navsezadnje gre le za nogomet, ki je bolj ali manj 'rezerviran' za moške, hkrati pa narava mojega dela vseeno ni omejena strogo na sam nogomet, temveč na vso organizacijo okrog njega. Posledično mi nihče ne more 'zameriti', če spregledam kakšen prepovedan položaj. Še sodniki ga precejkrat (smeh, op. a.)."
Občasno mora biti tudi mirovna posrednica.
Največji izziv?
Na primer ko ekipa Terek iz Groznega (ruski prvoligaš, op. a.), ki je pod okriljem druge agencije, trenira na igrišču in ne kaže nobenih znakov odhoda, čeprav je le pet minut do ure, ko ima termin zakupljen naša ekipa. Kako skupino 40, 50 ljudi spraviti z igrišča v tako kratkem času?
Na kakšen način se lotite zadeve?
Na srečo so takšni primeri redki, si pa lahko predstavljate, da glede na količino testosterona na igrišču ne gre brez kletvic in slabe volje. Poskušam odigrati vlogo mirovne posrednice in gre …
Je pa precej večji izziv, ko se trener iz nam znanih in včasih tudi neznanih razlogov zadnji dan pred tekmo ali celo isti dan odloči, da ne bo igral prijateljske tekme, nasprotni klub pa je na primer tekmo že napovedal na spletni strani in pripravil internetni prenos. V takšnih primerih ti utegne postati vroče.
S slovitim srbskim strategom Radomirjem Antićem
Kateri so bili najbolj znani igralci in trenerji, s katerimi ste sodelovali?
Tukaj so samo nekatera "zveneča" imena trenerjev in igralcev: Radomir Antić (Atletico Madrid, Barcelona, Real Madrid, reprezentanca Srbije …), Slaven Bilić (Bešiktaš, West Ham United …), Avram Grant (Chelsea, West Ham United, Partizan, Portsmouth …) Robert Prosinečki (igralec Barcelone in Real Madrida, trener Crvene zvezde, azerbajdžanske reprezentance ...), Dario Srna (Šahtar Doneck, hrvaška reprezentanca), Mircea Lucesku (Šahtar Doneck), Zdravko in Zoran Mamić (Dinamo Zagreb, Al Ain ...), Dragan Džajić (Crvena zvezda), Dragan Okuka (Jiangsu Sainty), Nemanja Vidić ter seveda Zlatko Zahovič, Milan Mandarić, Paulo Sousa in nešteto drugih.
V osmih letih dela v nogometu sem spoznala res ogromno ljudi, že samo v telefonskem imeniku imam več kot 2.000 stikov, povezanih z nogometom.
S predstavniki zagrebškega Dinama. Na njeni desni je Petar Stojanović.
Kateri trenerji in igralci so po vaših izkušnjah muhasti?
Z zvezdniki kova Ronaldo, Pogba, Ibrahimović, Messi še nisem sodelovala, verjetno bi potem lahko povedala kaj več o muhastih zvezdnikih. Lahko pa posplošim in povem, da imajo tako nogometaši kot trenerji, sploh trenerji, precej zanimiv značaj.
Ti niti ne preseneča, saj se vsakodnevno spopadajo s pritiski lastnikov klubov, lastnega moštva, množice navijačev in obtožujoče javnosti, ki sodi vsako dobro in slabo potezo. Biti konstantno najboljši in najpametnejši, pa čeprav to mogoče nisi vedno, je težko. Težko jih je primerjati med seboj, saj so si zelo različni, hkrati pa so vsi edinstveni.
Markantnim strokovnjakom, ki konec koncev odločajo o usodi igralcev, klubov, v veliki večini tudi visokih vsotah denarja, zato ne gre zameriti malo egoizma in zagledanosti vase. Sem pa vedno znova pozitivno presenečena, kako nezahtevni in dostopni znajo biti "zvezdniki".
Sama imam očitno srečo, da vedno delam z zelo prijetnimi ljudmi. Kot ženska in precejšen flegmatik verjetno vseeno lažje manevriram v tem moškem svetu, polnem temperamenta.
S predsednikom Olimpije Milanom Mandarićem
Kaj se zgodi, ko si rečete: to si bom pa za vselej zapomnila?
Poleg ogromno zabavnih (in včasih malo manj zabavnih) dogodkov in pripetljajev mi vsekakor veliko pomenijo zahvale klubov. Pozitivne odzive na odlično organizirane priprave si zapomnimo za vselej.
Delamo s klubi, ki so si največja konkurenca. Na primer z Olimpijo in Mariborom, Hajdukom in Dinamom, Crveno zvezdo in Partizanom. Prejšnji teden sta me na derbi povabila tako Maribor kot Olimpija. Ampak – kam naj grem sedet, na mariborsko ali ljubljansko stran? Na vsako po en polčas?
Navijam za Krko, ker sem Dolenjka. Res imam rada svoje delo in ljudi v klubih. Ne morem se poistovetiti z nikomer, pa čeprav po tiho mogoče gojim simpatijo do kakšnega kluba bolj kot do drugega. Pa vendar, to je moja služba in z veseljem na glas povem, da so tako v Mariboru kot v Olimpiji super ljudje in da obojim privoščim naslov prvaka.
Kot tudi Hajduku in Dinamu. Na priprave Dinama na primer vedno pridejo tudi člani uprave, z njimi seveda tudi predsednik Dinama Mirko Barišić z ženo. Čudoviti ljudje in res je prijeten občutek, ko se vsakič, ko se vidimo, iskreno razveselijo. Med pripravami s člani klubov preživim res veliko časa. Na koncu, ko so se že vrnili v Zagreb, so se še enkrat zahvalili za vse, prav tako alfa in omega kluba Zdravko Mamić.
Kakšen je, ko niso prižgani mikrofoni, kamere in fotoaparati?
Pred leti, preden sva se seznanila, nisem veliko vedela o njem. Rekli so mi, naj grem na YouTube in ga bom spoznala.
V trenutku šibkosti se odzove, kot pač se, načeloma pa je super človek, sposoben, markanten, po mojem mnenju eden najboljših menedžerjev na območju Balkana. Prestopi, zapor ... Težave z navijači, s katerimi se spoprijema, mu gotovo ne pomagajo pri priljubljenosti. Sama se v podrobnosti ne spuščam in ne sodim ljudi na prvi vtis – na prvo žogo, če sva že v nogometu.
Ni pa še plesal po mizah in si slačil srajce?
Na Hrvaškem je Siol.net zelo bran, zato bom kaj zadržala tudi zase ...
Zdravko Mamić jo je rotil, naj priskrbi zobozdravnika.
Kakšen je torej Zdravko Mamić zasebno?
Dokler ga nekdo ne ujezi, je super. Povedala vam bom primer. Zgodilo se je, da je neki igralec Dinama v soboto zvečer začutil zobobol. Prosili so me za pomoč in šli smo v akcijo, čeprav je bil čas za to vse prej kot primeren. Prišel naj bi zobozdravnik iz Antalye, a za 600 evrov. Mamić in vsi okrog njega so bili nervozni. Že prej je k meni prišel tehnični direktor, kasneje še sam Mamić. "Duša, to je hotel s petimi zvezdicami. Ne more igralca boleti zob, to je tako, kot da bi si zlomil nogo. Najdi, izmisli si zobozdravnika."
Čeprav je bila ura že devet zvečer, je nekdo iz hotela poklical svojega osebnega zobozdravnika. Prišel je v ordinacijo, igralca smo pripeljali tja, trajalo je do polnoči. Na koncu se je Mamić lepo zahvalil, cena pa je bila nižja od 600 evrov. Vsi srečni, nogometaš pa brez zobobola. (nasmešek, op. pa)
Z Robertom Prosinečkim (desno), nekdanjim hrvaškim zvezdnikom, se odlično razumeta.
Odlično se razumete z Robertom Prosinečkim, nekdanjim igralcem Reala in Barcelone in leta 1998 bronastim na svetovnem prvenstvu s hrvaško reprezentanco.
O njem prej nisem vedela veliko, samo to, da je legenda, da je igral tako za Real kot za Barcelono in za druge velikane. Pri njem mi je najbolj všeč to, da je zelo dostopen. Vsi ga občudujejo, ker ima zelo pozitiven odnos tako do voznika kot kuharja in svojih pomočnikov. Z azerbajdžansko reprezentanco je zelo uspešen.
Z Avramom Grantom, nekdanjim trenerjem Chelseaja, ste imeli zabaven pripetljaj …
Ko je bil trener Partizana, je bil pri nas na pripravah. Naneslo je, da sem ga peljala na neko tekmo. Ponj sem prišla z najetim avtom (rent a car), s fiatom, ki ni bil ravno najbolj čist. Vprašala sem ga, ali ga to moti, odvrnil je, da ne. Na koncu je dejal, da mi bo kupil nov avto. Držala ga bom za besedo. (smeh, op. a.)
Z nekdanjih hrvaškim selektorjem Slavenom Bilićem.
Ste kdaj doživeli podcenjevalen odnos?
Ko debata teče o sodnikih, prepovedanih položajih in podobnem, poslušam, ampak ne komentiram. Ker v teh temah preprosto nisem dovolj močna in navsezadnje to tudi ni moje delo. Če me že kdo povpraša za mnenje, ga povem, če je to strokovno vprašanje, mi pomaga Google. (smeh, op. a.)
Včasih se preprosto distanciram od vsega, poleg tega verjamem, da se ljudem ne da vseskozi pogovarjati o nogometu.
Turčija včasih tudi preseneti.
Na pripravah so igralci stran od doma in družin po več tednov. Se vam kdaj kdo potoži?
Več stikov kot z igralci imam s trenerji in člani uprave. Trenerji nimajo radi, da se igralci družijo s komerkoli zunaj ekipe. Poleg tega so večinoma med pripravami, treningi in pomembnimi tekmami strogo osredotočeni na nogomet, tako da niti ni veliko časa za druženje. Igralcem ni lahko. Ruske ekipe, na primer, so na pripravah tudi po tri mesece. Vmes sicer hodijo domov za nekaj dni, pa vendar. Vsak dan istega tempa, hotela, ljudi in še tako luksuzne restavracije se lahko naveličaš že po manj kot treh tednih.
Koliko okvirno stanejo priprave v tujini, konkretno v Turčiji?
Odvisno, nekje od 30 pa tudi do 200 tisoč evrov na ekipo. Cene na osebo se gibljejo od 40 evrov do 200 in več na dan. V to so vključene vse storitve. Prilagajamo se. Nekatere finančno šibkejše ekipe vseeno pridejo na priprave, da pokažejo igralce in izvedejo prestop ter si tako gmotno opomorejo.
Pred tedni so bili v Beleku v Turčiji tako mariborski kot ljubljanski nogometaši.
Kako je bilo gostiti Maribor in Olimpijo v hotelih, oddaljenih 700 metrov?
Ekipe nimajo težav, mislim, da to malo napihnejo mediji. Oba kluba sta prišla v Belek z enakim ciljem; pripraviti se na začetek sezone čim bolje. Seveda so vprašali drug za drugega. Mariborčanom se je zdelo, da bolj skrbim za Olimpijo in obratno. (smeh, op. a.) Pravzaprav sem bila največ pri Dinamu.
Takole je videti njen prtljažnik na odbojkarskih pripravah.
Kakšen je slovenski potencial za športni turizem? Zakaj nas ne obiskujejo največje ekipe?
Slovenija je gotovo odlična destinacija za športni turizem, priprave športnikov in organizacijo mednarodnih športnih dogodkov. Ugodna podnebje, narava, mir in urejena športna infrastruktura so brez dvoma privlačni elementi za športne ekipe, vendar Slovenija ponuja premalo – profesionalne nogometne ekipe so izredno zahtevne.
Zelo velika prednost je, če ima hotel nogometno igrišče zelo blizu, da je do njega mogoče priti peš ali v nekaj minutah z avtobusom. Delno na pobudo Emirja (lastnik agencije, op. a.) in mene so igrišče zgradili v Čatežu, igrišče ima tudi drenažo in sistem za ogrevanje, s tem pa je Čatež vsekakor postal bolj zanimiv za priprave tako poleti kot pozimi.
Gre za bogate klube, ki jim ni težko odšteti večje vsote. V zameno seveda pričakujejo luksuzni hotel z obširno ponudbo, bogatim wellnessom, bazeni, poleg vsega pa seveda v neposredni bližini še urejena nogometna igrišča z naravno travo.
Povpraševanje vseeno obstaja …
Na primer Slaven Bilić bi z West Hamom z veseljem prišel v Slovenijo na priprave, a preprosto nimamo petzvezdičnega hotela z bližnjim igriščem, ki bi ga lahko ponudili premierligašu. Turški Galatasaray je bil na Bledu, a le pet dni. Povpraševanje je poslal Bešiktaš, a pod zahtevnimi pogoji. Ni smelo biti porok, zvonjenja … Na vrhuncu turistične sezone, ko je Bled poln, je to nemogoče zagotoviti.
Slovenija ima pogoje za športni turizem, a slabo povezavo med hotelsko in športno infrastrukturo.
Avstrija vse to ima?
Avstrija se od Slovenije razlikuje v tem, da ima na voljo več kapacitet s potrebno infrastrukturo za res dobre priprave. Na žalost je pri nas tako, da če že imamo dober, petzvezdični hotel, nimamo kakovostnega igrišča v bližini ali obratno.
V Avstriji ima medtem skoraj vsaka vas svoj nogometni klub, ki je v boljšem finančnem položaju od marsikaterega slovenskega prvoligaša. To jim omogoča, da res vrhunsko poskrbijo za kakovost igrišč, trave, garderob in vse, kar veliki klubi iščejo.
Schlosshotel v Veldnu, kamor na primer hodi Chelsea, je res luksuzen. Čeprav se ekipa vozi na treninge z avtobusom, jim to ne predstavlja večje težave, ker je igrišče, kjer trenira, res dobro pripravljeno. Preprosto imajo Avstrijci večji potencial že zaradi infrastrukture, glede preostalega pa jim Slovenija gotovo lahko konkurira oziroma jih celo prekaša.
3