Koliko spomenikov ženskam imamo v Ljubljani? Bore malo!

Spomeniki niso le del popisovanja (kulturne) zgodovine, v širšem smislu so predvsem politična dejanja časa, v katerem so postavljeni, kasneje morda odmaknjeni ali zamenjani. So fizični zapis ideologije, pri čemer je v našem družbenem in kulturnem prostoru očitna dominacija moških.

Seveda se s tem ne velja ukvarjati le ob mednarodnem dnevu žensk, ki naj bo dan obeleževanja zavzemanja za ekonomsko, politično in socialno enakost preteklih in zdajšnjih dosežkov žensk, kot sta ob lanskem pogovoru za Siol.net v tem času podčrtali Nika Kovač in Zana Fabjan Blažič. Pa vendar je ravno ta praznik lahko še dodaten razlog za refleksijo družbenega položaja žensk. Tokrat pozornost posvečamo zgodovinski prostorski perspektivi, in sicer kako so prek odsotnosti spominskih obeležij ženske odrinjene tudi iz (današnje) kolektivne zavesti, čemur sledi tudi nepriznavanje njihove ustvarjalne in aktivne vloge ter pomena. Postavljanje spomenikov je politična gesta v širšem smislu, gre za zapis ideologije, v kontekstu katerega je v našem prostoru mogoče prebirati dominacijo moških. Foto: Vid Ponikvar

Na patriarhalno okolje je v tem razmerju in s ciljem vzpostavitve tovrstnega spomina odgovorila pred desetimi leti izdana knjiga Pozabljena polovica avtoric Alenke Šelih, Milice Antič Gaber, Alenke Puhar, Tanje Rener, Rape Šuklje in Marte Verginella. Gre za monografijo o ženski kreativnosti v preteklosti, o tistih, ki so pomembno sooblikovalke umetniško, znanstveno in javno delovanje v Sloveniji.

V delu je zbranih 129 biografij žensk iz 19. in 20. stoletja, ki so v razmerah in času, v katerem so živele, kljub nenaklonjenosti javnemu delovanju žensk presegle okvire osebnega in zasebnega življenja ter posegle v javno življenje na mnogo področjih. Uredniški kriterij je bil, da je posameznica rojena pred letom 1920 in da je bila ob nastajanju dela že pokojna. Knjiga je prva tovrstna študija pri nas.

Ženski zemljevid mesta

V okviru mednarodnega festivala Mesta žensk so se s tem vprašanjem, torej s spregledanimi zgodbami žensk v Ljubljani, pred leti ukvarjale tudi umetnice Leja Jurišić, Teja Reba, Barbara Kapelj, Mia Habib in Ana Čigon. Z odsotnostjo obeležij v mestu pa to ni le stvar zgodovine, temveč tudi današnjega prostora in časa.

Hodim za tabo in gledam te je bil projekt, v okviru katerega so umetnice popeljale po ženski Ljubljani, izhodišče za pot oblikovanja spomina nanje pa je bila prav zgoraj omenjena knjiga.

"Če je v slovenski prestolnici kar 360 spomenikov lokalnega pomena, koliko je zaznamb, na katerih so omenjene ženske?" so se spraševale takrat, leta 2013. In odgovor je tudi štiri leta kasneje isti: bore malo. Na javnih mestih jih je še precej manj, saj so nekateri spomeniki ženski skriti v notranjih prostorih, opozarja Barbara Kapelj in omenja spomenik igralki Iti Rini v notranjosti Kinoteke.

Tudi večina ulic je poimenovana po moških

Enako kot za poimenovanja spomenikov se lahko vprašamo tudi za poimenovanja ljubljanskih ulic – po ženskah so poimenovani le trije odstotki ulic. Večina po borkah NOB, nekaj malega pa po umetnicah in znanstvenicah, pa še te so na obrobju mesta. Se spomnite kakšne ulice v središču Ljubljane, ki nosi ime po ženski? Le ena je, majhna in skrita pri Maximarketu, poimenovana pa je po Josipini Turnograjski, prvi slovenski pisateljici in skladateljici iz 19. stoletja.

Pot po spregledani ženski Ljubljani, ki je vedno aktualna, je vedno lahko tudi oživljena. Barbara Kapelj namreč zainteresiranim ponuja vodenje po njej. Po poteh žensk, ki so orale ledino v javnem življenju po Ljubljani, pa vodi tudi turistična vodička in zgodovinarka Mateja Gliha Kregar.

Na Pogačarjevem trgu je spomenik ženskam, ki so leta 1943 zahtevale osvoboditev na tisoče internirancev v fašističnih taboriščih. Postavili so ga leta 2010. Foto: Vid Ponikvar

Mestni spomenik ženskam

Ob že postavljenih spomenikih lokalnega pomena v Ljubljani nastajajo tudi novi, med njimi pa lahko opazimo, da jih tudi v sedanjosti ni kaj dosti, ki bi omenjali ženske, opozarja Barbara Kapelj. Sama je že pred leti kot pobudnica zasnove skupnega spomenika pomembnim ljubljanskim ženskam nagovorila mesto, a se to vsaj do zdaj ni uresničilo.

Tako na eni od središčnih ljubljanskih ulic lahko hodimo ob vrsti izjemnih moških glav – ob skladateljih ob Vegovi ulici, pred ljubljansko univerzo so znameniti profesorji, med njimi pa ni niti sledu o pozabljeni polovici, pravi Barbara Kapelj. Kje je ob glasbeni aleji še poklon znanstvenicam, umetnicam in drugim ženskam? "Kot da se pred drugo svetovno vojno in po njej v slovenski znanosti, umetnosti, šolstvu, vzgoji naroda, politiki ni pojavila nobena pomembna ženska, ki bi se izkazala na svojem področju," pravi. Oblikovanje pogleda na preteklost je predvsem sporočilo vsakokratne sedanjosti in za sedanjost.  

V hiši na Bregu (na levi) je živela Franja Tavčar, ki je delovala na humanitarnem področju in bila leta 1901 med ustanoviteljicami Splošnega ženskega društva, med soustanoviteljicami prvega ženskega telovadnega društva Atena ter drugih. Pred prenovo stavbe je takratna spominska tabla obeleževala le delo pisatelja Ivana Tavčarja, moža Franje Tavčar. Foto: Vid Ponikvar

Majda Vrhovnik, Mira Mihelič, Lili Novy

"Če se razgledam po mestu, je raziskava, ki sem jo opravila, pokazala, da je eden najbolj konkretnih, a pešcu komaj opazen in zelo okritiziran spomenik ženskam, ki so med vojno protestirale pred nadškofijo proti škofu Rožmanu, demonstrirale so za svoje in internirane moške," pravi umetnica o spomeniku, ki stoji na osrednjem prostoru ljubljanske tržnice, na Pogačarjevem trgu. Vendar pa – kje so spomeniki, posvečeni določeni ženski, kot samostoječa skulptura, se sprašuje Barbara Kapelj. Teh je v Ljubljani resnično malo.

V spomin partizanski herojinji Majdi Vrhovnik je pred istoimensko osnovno šolo na Gregorčičevi ulici doprsni kip, v vrtu Društva slovenskih pisateljev stoji doprsni kip pisateljici Miri Mihelič, njena spominska tabla pa stoji na hiši na Aškerčevi cesti, kjer je napisala večino svojih del. Obraz Lili Novy v bronu je pred njeno hišo na Starem trgu, portret Primičeve Julije, čeprav v vlogi muze, je postavljen na Wolfovi, na ljubljanski tržnici pa imajo spomenik že omenjene protestnice. To pa so že skorajda vsa spominska obeležja, ki so v Ljubljani posvečena ženskam.

Obraz Lili Novy v bronu pred njeno hišo na Starem trgu. Po njej je poimenovan tudi klub v Cankarjevem domu. Majhna dvorana v kulturni instituciji je posvečena tudi igralki Duški Počkaj, druge, največje med prireditvenimi prostori, kar ima prav tako simbolno sporočilo, pa moškim. Foto: Vid Ponikvar

Spomini na ženske v Ljubljani

Tudi turistična vodička Mateja Kregar Gliha, ta se je v svojem diplomskem delu iz zgodovine ukvarjala z Ljubljančankami, ki so orale ledino, opozarja na problematiko spregledane zgodovinske vloge žensk. Zato se zavzema, da bi v Ljubljani postavili več spominskih obeležij ženskam, ki so delovale na različnih področjih, od umetnosti in znanosti do podjetništva in drugega. 

Na tem mestu je seveda nemogoče predstaviti vse ali vsaj večino žensk iz preteklosti, ki so sooblikovale družbeno, politično in kulturno življenje Ljubljane in širše, pa vendar nekatere lahko omenimo.

Foto: Vid Ponikvar

Od prve doktorice znanosti do pionirke slovenske kinematografinje

Pavla Jesih (1901–1976), podjetnica in alpinistka, pionirka kinematografije pri nas. Ob spremembi režima je pristala na družbenem obrobju. Foto: Wikipedia Znanstvenica Ana Mayer-Kansky (1895–1962), ki je z družino živela na Krekovem trgu, je bila prva doktorica znanosti na slovenski univerzi. Z možem Evgenom Kanskym spadata med pionirje kemijske in farmacevtske industrije pri nas.

Na poti po spominu na ženske v Ljubljani Barbara Kapelj pred stolnico omenja tudi Felicito Kalinšek (1865–1937), avtorico najbolj razširjene kuharske knjige v Sloveniji. Od prve izdaje leta 1868 je doživela že več kot 20 ponatisov.

Na Mestnem trgu 25 omeni arhitektko Marto Ivanšek (1920–2003), ki je z možem Francetom po švedskem vzoru in lastnih nazorih delovala predvsem na področju stanovanjske gradnje. Zasnovala sta tudi ljubljansko sosesko Murgle. Svoj biro Studio za stanovanje in opremo, kasneje preimenovan v Ambient, ki v spremljeni zasedbi še deluje, sta imela na omenjeni hišni številki.

Pesnica Lili Novy (1885–1958) je edina ženska, ki jo je Josip Vidmar uvrstil v svoje Obraze, med znamenite portrete Slovencev, ki so zaznamovali literarno in kulturno politično polje prve polovice 20. stoletja.

Svojo prvo slovensko pesniško zbirko je objavila šele pri 56 letih. Tako kot njena poezija pa je bilo nenavadno tudi njeno življenje, v katerem je od nemško govoreče plemkinje, vzgojene v aristokratskem duhu habsburške monarhije, prešla do slovensko pišoče pesnice, ki je govorila o ljubezni, minljivost in smrti.

Njen spomenik je na Starem trgu pred njeno hišo. Od tam se je mogoče povzpeti do Gornjega trga, kjer je sama z golobi zaradi svoje pokončne drže umrla Pavla Jesih (1901–1976), podjetnica in alpinistka, pionirka kinematografije pri nas, ki je ob spremembi režima pristala na družbenem obrobju.

Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner (1906–1977), ki se je oblačila kot moški. "Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški in ne ženska, tukaj imate torte in se posladkajte," je na delovnem mestu razbila zadrego. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Slikarka Ivana Kobilca (1861–1926) je pred odhodom v tujino v Ljubljani živela na Ključavničarski ulici, po vrnitvi pa pri sestri na Cankarjevem nabrežju, pripoveduje Mateja Kregar Gliha. Umetnica nemirnega duha se je najprej šolala pri uršulinkah, kjer se je nunam, ker ni znala kuhati in šivati, v vlogi ženske tistega časa zdela popolnoma neprimerna, še razlaga. Iz Ljubljane je šla umetnica na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin.

Prva svetovna vojna pa jo je pripeljala nazaj v domačo Ljubljano. Ne glede na to, kako je bila prepoznavna in priznana, se je slikarka zaradi stanja duha takratne družbe še vedno podpisovala le z I. Kobilca. Na tak način je prikrivala svoj spol, saj pot umetnice za žensko v 19. stoletju ni bila lahka.    Franja Tavčar (1868–1938). Foto: iz arhiva časopisa Slovenec, hrani: MNZS.

Spominska tabla, ki zamolči dosežke žene in omenja le moža

To je le del poti po sledeh življenja in dela nekdanjih ljubljanskih žensk. Ob tem Mateja Kregar Gliha omeni tudi Franjo Tavčar (1868–1938), ki je z možem, pisateljem in politikom Ivanom Tavčarjem živela v hiši na Bregu. Pred obnovo hiše je tam bila spominska tabla, ki pa je obeleževala le delo moškega, Ivana Tavčarja, na njej pa ni bilo ne duha in sluha o Franji Tavčar, opozori turistična vodička in zgodovinarka.

Franja Tavčar je delovala na humanitarnem področju in bila leta 1901 med ustanoviteljicami Splošnega ženskega društva, med soustanoviteljicami prvega ženskega telovadnega društva Atena in med soustanoviteljicami dekliškega internata Mladika. Zavzemala se je za izobraževanje žensk na različnih ravneh in njihovo fizično aktivnost.

Ob tem turistična vodička spomni tudi na Luizo Pesjak (1828–1898), pisateljico in pesnico, avtorico skorajda prvega slovenskega ženskega romana, kot jo predstavijo v knjigi Pozabljena polovica. Rojena je bila na Križevniški 5, preselila pa se je na isti ulici na številko 6.

Živela in ustvarjala je v času, ko ženske niso smele brez spremstva v čitalnico, kamor je Primičevo Julijo vedno spremljala guvernanta, pa tudi v kavarno ne, pripoveduje.

Ob tem se Mateja Kregar Gliha spomni še Lili Novy, ki je redno zahajala v kavarno Union. To, da se je tam velikokrat pojavljala sama, je bilo za žensko, umetnico, ki je tudi kadila, v tistem času skrajno nenavadno.

Na prelomu 19. stoletja je bil tudi čas, ko je bil študij na univerzi ženskam praktično nedostopen.

Spominska plošča pisateljici Miri Mihelič. Foto: Vid Ponikvar

Pravnica, dober človek in ustanoviteljica knjižnice za slabovidne

Omenimo lahko še Ljubo Prenner (1906–1977), samosvojo odvetnico in pisateljico, v knjigi Pozabljena polovica je Suzana Tratnik, avtorica zapisa o njej, napisala tudi: dober človek. Minka Skaberne (1882–1965) je bila ustanoviteljica slovenske knjižnice za slepe. Kornelija Schollmayer (1834–1913), ki so jo časopisi hvalili kot prvo govornico, njeni veščini pa sta bili tudi deklamiranje in javno govorništvo, je prav tako živela v Ljubljani, a je marsikdo ne pozna.

Zgodovina v prostoru druge polovice človeštva

Tako kot je izdaja zbirke portretov že pokojnih žensk 19. in 20. stoletja z naslovom Pozabljena polovica odgovorila na "selektiven in cenzuriran zgodovinski spomin moških", na patriarhalno zgodovino, tako o tem pričajo tudi odsotna spominska obeleženja na ženske v mestu. Zato kot odgovor na to omenjeni spominski sprehodi po poteh dela in življenja ljubljanskih žensk, ki hkrati predstavljajo tudi pobudo za nastanek fizičnih obeležij. S tem pa tako pokazati še na drugo polovico človeštva, vzpostaviti tudi spomin na spregledani del preteklosti.