Sobota, 24. 3. 2018, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju - Benjamin Verbič
Vzhajajoči nogometni zvezdnik, ki preigrava med branilci, všečki in oboževalkami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,60
5
Benjamin Verbič je obraz, ki se zdi kot nalašč, da kmalu postane eden od bolj priljubljenih slovenskih športnikov. Za zdaj gre temu nogometašu iz malega Vojnika na poti do uspeha zelo dobro in ne namerava se ustaviti. To je potrdil tudi v tokratnem skoraj uro trajajočem telefonskem pogovoru kot gost Sportalovega sobotnega intervjuja.
Od majhnega Vojnika na severovzhodnem delu Celjske kotline do Celja, potem Köbenhavna in zdaj Kijeva. Od domačega istoimenskega kluba do celjskega prvoligaša, najbolj znanega danskega kluba, s katerim je zaigral tudi v ligi prvakov, in zdaj največjega vzhodnoevropskega kluba, h kateremu je nedavno prišel kot velika okrepitev, podpisal bogato pogodbo in nasledil breme številke 7, ki jo je pri tamkajšnjem Dinamu nekoč nosil legendarni Andrij Ševčenko.
"Naredil sem nov korak, a se ne nameravam ustaviti. Mislim, da lahko naredim še več," je povedal mladenič, čigar zgodba se za zdaj omenja kot v kakšni strateški računalniški igrici, v kateri na poti do končnega cilja opravljaš nalogo drugo za drugo. Za zdaj je 24-letni slovenski reprezentant zelo uspešen.
Ob tem lahko v času, ko veliko pomenijo tudi sledilci, všečki in še kaj, zadovoljno opazuje, kako njegova priljubljenost raste iz dneva v dan. Nič nenavadnega, da je tako. Mlad, uspešen, dobro služi, vedno je urejen, a hkrati ob vsem skupaj prepričan, da ne bo pozabil na bistvo vsega.
"Z uspehom pride marsikaj lepega, a tudi veliko pasti. Najprej moram misliti predvsem v nogomet in na to, da v njem dosežem čim več. Verjamem, da še nisem rekel zadnje," je v dolgem telefonskem pogovoru - v ozadju so ga pogosto zmotili glasovi soigralcev iz reprezentance, v kateri očitno vlada odlično vzdušje -, nekajkrat ponovil nogometaš, ki že od majhnega prisega na nogometni klub Barcelono. Se lahko zgodi, da nekoč obleče tudi majico, ki jo danes nosi njegov velik idol Lionel Messi? Če bo še naprej tako uspešno korakal na poti navzgor, kdo ve …
Obožuje Lionela Messija.
Zakaj Barcelona in zakaj Lionel Messi?
Ne vem, že od nekdaj sva z bratom navijala za Barcelono. Od Rivalda do Ronaldinha in zdaj Messija. Vedno je imela najboljše nogometaše na svetu. Vedno je igrala najlepši nogomet, zato sem vedno užival na njenih tekmah.
Sanjate, da bi nekoč tudi vi oblekli njen dres?
Vsak nogometaš sanja o tem, a počasi. Upam pa, da Dinamo ni moj zadnji korak. Da sem se odločil pravilno in bom nekoč zaigral v kakšnem izmed klubov, ki kaj pomenijo v eni izmed petih najboljših lig na svetu. To je bil vedno moj cilj in še vedno je.
No, morda pa boste lahko Barcelono na delu lahko že čez dva meseca videli na delu v živo. Finale lige prvakov bo 26. maja letos prav na štadionu vašega Dinama, na leta 2011 prenovljenem Olimpijskem štadionu v Kijevu.
Vsekakor bi si to želel. Verjamem, da lahko Barceloni uspe in da v finalu tudi zmaga, kdorkoli ji bo že stal na poti. Ne vem pa, ali si bom finale ogledal. Deset dni pred tem bomo končali sezono, tako da me ob finalu verjetno ne bo več v Kijevu. Ne vem, nisem se še odločil.
Je v Kijevu že mogoče čutiti, da se približuje velik spektakel?
Da, počasi se ljudje že pogovarjajo o tem. Zadnja tekma, ki smo jo odigrali, je bila naša zadnja na tem štadionu. Zdaj se do finala selimo na drugega, saj organizatorji čuvajo igrišče. Po vsem mestu je že mogoče opaziti reklame za finale, začela se je prodaja vstopnic. Vsi komaj čakajo na to tekmo.
No, Barcelona bo še nekoliko počakala, a že zdaj ste za tako mladega nogometaša dosegli dovolj. Ste si, ko se je vse skupaj začelo v majhnem Vojniku, upali pomisliti na kaj takega?
Na svoje začetke imam lepe spomine. Vsak dan sem igral nogomet, z očetom, z bratom, in imel svoje sanje. Spomnim se tistega gola Milenka Ačimovića proti Ukrajini za Bežigradom leta 1999. Seveda sem si, tako kot verjetno pol Slovenije, zamišljal, kako bi bilo lepo doseči kak tako pomemben gol in zaigrati na velikem tekmovanju. Upam, da mi kdaj uspe in s Slovenijo ponovim podobno. Bil bi zelo ponosen. Jaz in moja družina.
Starejši brat je njegov največji navijač.
Na družino in prijatelje ste zelo navezani.
Da, pogosto se vidimo. Vsi so navdušeni nad športom, oče je nor na nogomet, mama pa rekreativno zelo rada igra tenis. Zelo me podpirajo. Z bratom sva si zelo blizu. Slišiva se skoraj vsak dan. Je moj največji navijač. Tudi sicer me družina in prijatelji pogosto obiščejo. Brat je bil zdaj že tudi v Kijevu, starši še ne, a bodo čim prej prišli.
Zelo sem navezan tudi na babico, pri kateri sem včasih preživel veliko časa. Zdaj je že malo v letih, a jo, vsakič ko pridem domov, pridem pozdravit, ona pa mi veselo razlaga, kako gleda moje tekme, če jih le lahko. Ob tem mi je seveda zelo toplo pri srcu. Lepo je, ko veš, da je nekdo od tvojih bližnjih zelo, zelo ponosen nate.
Vojnik je majhen kraj, z nekaj več kot dva tisoč prebivalci. Zagotovo so na vas ponosni tudi someščani?
Čutim podporo in to je lepo. Vedno se rad vrnem domov, v domači kraj, kjer je lepo. Obiščem tudi nogometni klub, v katerem sem začel. Tudi tam čutim, da so ponosni name, in upam, da jim bom v prihodnosti še lahko kako pomagal. Če se le lahko, se udeležim tudi raznih prireditev, ki jih organizirajo v občini.
Na zlato Tino Trstenjak je ponosen.
Zagotovo pa so v družini zelo ponosni tudi na Tino Trstenjak. Vašo sestrično, ki je na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru osvojila zlato medaljo v judu?
Vsekakor. V družini, bližnji in širši, smo zelo ponosni nanjo. Z njo sicer nisem pogosto v stikih, a sva se videla na družinskih srečanjih.
Vsekakor je lepo, ko eden izmed tvojih sorodnikov osvoji olimpijsko medaljo. To je nekaj najlepšega, kar se lahko športniku zgodi.
Ko je nastopala v Riu, smo jo vsi skupaj spremljali in bili ob njenih nastopih na trnih. Nisem si mislil, da je tako dobra, kot je bila. Ko je zmagala in osvojila olimpijsko zlato, sem bil zelo vesel in tudi ponosen. Tako kot vsi doma.
Ko pridete domov, še kdaj poprimete za kakšno domače opravilo?
Včasih sem moral kositi travo, a zdaj ko pridem domov, tega ne morem početi, saj vedno vse pokosi že oče, ki je očitno navdušen nad tem opravilom. Moram ga prositi, ali sploh lahko kaj naredim. (smeh, op. p.)
No, imata pa zaradi tega več časa z mamo, da odigrata kakšno partijo tenisa?
Pa ne samo z njo. V bližini hiše je teniško igrišče, včasih organiziramo turnirje znotraj družine in se spopademo. Jaz sem vedno najboljši, seveda. (smeh, op. p.)
Prebral sem, da vam je mama ob odraščanju strogo prepovedala uporabo kletvic. Kako je zdaj s tem? Si že lahko privoščite kakšno?
Da, zdaj sem že malo starejši in mi kakšno oprosti. (smeh, op. p.) Je pa bilo včasih res tako, da so bile doma strogo prepovedane. No, saj so še zdaj, ampak včasih si živčen in ti kaj uide.
Tudi s tem, da imate doma vedno pospravljeno, se lahko menda pohvalite?
Rad imam pospravljeno stanovanje. Zelo mlad sem se odselil od doma in pridobil takšne navade. Včasih si domača opravila razdeliva z dekletom, včasih najameva čistilko. Rad imam pospravljeno. Tako je že od nekdaj.
Z Instagramom upravlja sam, za Twitter in Facebook skrbi njegov prijatelj:
Vseprisotni ste tudi na družabnih omrežjih. Izhajate iz rodu, ki še pozna čase, ko jih ni bilo, a zdaj ne more brez njih. Kako ste sami dojeli ta družbeni preobrat?
Včasih ni bilo vsega tega, a je svet pač šel v to smer, ko skoraj vsi, od 10. do 60. leta starosti, uporabljajo družabna omrežja. Vsi znani športniki imajo profile na njih. Jaz tudi.
Nanje gledam kot na orodje, s katerim lahko ohranjam stik z navijači. Čisto tako, da lahko, če imam preveč časa, malo pobrskam in vidim, kaj se dogaja.
Sam sicer osebno uporabljam le Instagram, medtem ko za moj Facebookov in Twitterjev račun skrbi moj prijatelj. Je pač tako, da je to danes pomemben del vsakega športnika.
In tudi lepo orodje za preverjanje svoje uspešnosti. Z dobrimi igrami in goli število sledilcev in oboževalcev raste iz dneva v dan.
Lahko ti stopi v glavo, vsekakor, a vedno moraš ostati osredotočen na to, zaradi česar sploh si tam, na šport oziroma v mojem primeru nogomet. Druge stvari moraš pustiti ob strani. Ni važno, koliko sledilcev imaš, ampak predvsem, da misliš samo na to, na kar si mislil, ko ti je sledilo samo 200 ljudi.
Ob tem morate biti tisti, ki ste javne osebnosti, pozorni tudi na to, da se vam ne zgodi kak spodrsljaj. Vam se je s Srečkom Katancem že zgodil.
Da, ampak tisto je že pozabljeno. Na koncu nihče ni bil jezen zaradi tega, tako da … Mislim, da je bilo temu povsem po nepotrebnem posvečene preveč pozornosti.
Spodrsljaj, ki je bil občutno preveč napihnjen
Ko je Slovenija osvojila naslov evropskega prvaka v košarki, je Mladen Dabanović, nekdanji slovenski nogometni reprezentant, na Twitterju zapisal: "Mogoče ni ravno pravi trenutek, ampak ali ve ta Kokoškev kaj o nogometu? Tako, za vsak slučaj."
S tem je seveda namignil na to, da morda ne bi bilo slabo, če bi takratni selektor košarkarske reprezentance Igor Kokoškov na klopi nogometne reprezentance nasledil njenega takratnega selektorja Srečka Katanca.
Na njegov tvit se je Verbič na Twitterju odzval s smejočimi emotikoni, kar je bilo za nekatere sporno, saj naj bi s tem izkazal nespoštovanje do takratnega selektorja Katanca.
"Spoštujem vsakega posameznika v reprezentanci, tako soigralce kot selektorja, in na vsaki tekmi dam za reprezentančni dres vse od sebe. Niti v sanjah ne bi pomislil, da bi bil na kakršen koli način nespoštljiv do selektorja Srečka Katanca. Moj odziv na tvit je bil predstavljen povsem v nasprotju s tistim, kar je bilo v resnici mišljeno. Če sem slučajno na kakršen koli način s tem užalil selektorja, se mu ob tej priložnosti iskreno opravičujem," se je takrat oglasil Verbič in nesporazum je bil hitro pozabljen.
Pozornost v zadnjem obdobju zbujate tudi z dekletom Marie Boeckel. Mlad, lep par, ki živi svoje sanje, bi lahko rekli. Nič čudnega, da se včasih znajdete tudi v rumenih medijih. Tega bo v prihodnosti verjetno še več.
S tem se ne obremenjujem preveč. Jasno je, da se kdaj znajdeš v rumenem tisku, a me to ne moti. Če živiš normalno življenje, potem ne more biti težav. S tem se niti najmanj ne obremenjujem.
Spoznala sva se na Danskem, ona je slikarka, skupaj sva pol leta. Zdaj se je preselila k meni in imava se lepo.
Tole je lepa Marie Bockel:
Zdi se, da veliko date na modo.
Zelo rad se lepo oblečem, rad sem urejen. Temu posvetim veliko časa, tudi dekle mi pomaga pri tem. To je del imidža, ki si ga športniki ustvarjamo. Mislim, da s tem ni nič narobe.
Pa tudi tatujev se je na vašem telesu nabralo že kar nekaj?
Pravijo, da ko si narediš enega, ne moreš več nehati. Res je tako. Vsak mi nekaj pomeni, vsak ima za sabo zgodbo. Mislim, da si še nisem dal narediti zadnjega.
Morda nov nastane, če se Slovenija uvrsti na naslednje evropsko prvenstvo?
Če se to zgodi, si bom zagotovo omislil enega. Da me bo vedno spominjal na ta lep uspeh, ki si ga vsi tako zelo želimo.
Mlad, bogat in urejen. Oboževalk verjetno ne manjka?
Oboževalci in oboževalke vedno bodo, tako je z vsakim športnikom, z vsakim nogometašem. S tem nimam težav, moje dekle pa tudi ne.
Tudi denarja je vse več. Kako poskrbeti, da vam ne spodnese tal pod nogami?
Vsekakor moraš biti zelo pameten in paziti, kam vlagati oziroma kje hraniti denar. Toda če si pameten in ostaneš tak, kot si bil, ne more biti hudega. Tudi jaz poskušam poskrbeti, da je tako. Pri financah pa mi tako ali tako pomaga družina.
Kako je pa je s prijatelji in s tistimi, ki bi to radi postali po novem?
Imam krog prijateljev že od mladih nog, zaupam tistim, ki so z mano že dolgo časa. Njim zaupam in jim bom vedno. Hitro vidiš, kdo je kakšen.
Na modo da veliko:
Ste eden od nogometašev, ki so brez težav priznali, da so si pomagali tudi s psihologom. Tabu, ki vse bolj izginja.
Mislim, da je lahko psiholog v veliko pomoč. Pomembno je, da z njegovo pomočjo razrešiš razne težave. Pomaga ti ohranjati samozavest, dobre odnose in trezno glavo.
Na Danskem smo imeli v klubu zaposlenega psihologa, z njim sem se srečal vsakih 14 dni. Zelo mi je pomagal. Pomembno je, da odmisliš vse negativnosti in lahko na igrišču pokažeš, kar znaš.
Ste z njegovo pomočjo zajezili agresivnost, ki je bila na tekmah tu in tam prevelika?
Da, tudi pri tem mi je pomagal. Sem pač nogometaš, ki je malo bolj agresiven. Še vedno se ukvarjam s tem, da ne bi po neumnosti prejemal rdečih kartonov.
Znani ste tudi po tem, da v igri radi postrežete s kakšno atraktivno potezo, ki nekaterim trenerjem včasih niso najbolj po godu.
Paziti moraš, na katerem delu igrišča to počneš. Biti moraš odgovoren. Res je, da ti lepa poteza na sredini igrišča ne bo prinesla zmage, a je pomembna za samozavest. Če ti uspe, si še močnejši, dvigneš samozavest. Če raste forma, raste igra.
Do zdaj je dosegel 56 golov
Verbič, ki je produkt nogometne šole Celja, je v petih sezonah v njegovem dresu v prvi slovenski ligi odigral 103 tekem in dosegel 29 golov. V pokalu je zbral 19 nastopov in dosegel šest zadetkov. Štirikrat je nastopil tudi v Evropi.
Za Köbenhavn je v dveh letih in pol zbral 69 prvenstvenih nastopov in zabil 14 golov, dodal je še osem podaj. V Evropi je zbral 20 nastopov, od tega pet v ligi prvakov. Dosegel je šest golov in prispeval ravno toliko podaj.
Za Dinamo je do zdaj odigral pet tekem, vseh pet v prvenstvu. Dosegel je en gol in v statistiko vpisal tudi podajo.
Zgodbo o uspehu ste začeli pisati leta 2012, ko ste v zadnjem krogu prvenstvene sezone s 17 leti v majici Celja debitirali v prvi slovenski ligi na tekmi proti Primorju. Kako se spominjate debija proti Ajdovcem?
Te tekme se dobro spomnim, le tri dni pred tem sem podpisal prvo profesionalno pogodbo. Nisem se niti dobro zavedal, kaj se dogaja. Nisem opravil niti dveh treningov s člansko ekipo in sem že zaigral. Mislim, da sem igral 25 minut. Izgubili smo, ampak počutil sem se zelo dobro.
Med zvezde slovenskega nogometa je poletel v Celju.
Uveljavili ste v sezoni 2013/14, ko ste v prvi ligi dosegli deset golov, in dokončno sezono za tem, ko ste zabili 15 golov in bili izbrani za najboljšega posameznika tekmovanja.
Pod vodstvom takratnega trenerja, ki je nam, ofenzivnim nogometašem dal veliko svobode v igri, sem se razvil. Ugajalo mi je, saj sem imel veliko strelov, prihajal sem so priložnosti. Bila je fantastična sezona. To, da so me ob koncu sezone igralci izbrali za najboljšega, je le potrditev. To priznanje mi je veliko pomenilo in mi pomeni še danes. Ostalo bo za vedno. Tudi ko bom nehal igrati, ga bom lahko vzel v roke in s ponosom ugotovil, kaj mi nekoč uspelo.
S Simonom Rožmanom, govorili ste seveda o njem, imata prav poseben odnos?
Da, še vedno sva v stikih. Pokliče on, pokličem jaz. Učim se jaz, uči se on. Prijatelja sva, on ima veliko zaslug za to, da sem danes tam, kjer sem. Moj trener je bil že, ko sem bil star 13, 14 let. Potem, ko je bil vodja nogometne šole, me je on predlagal za člansko moštvo. Na koncu je bil moj trener tudi med člani. Zagotovo je on trener, ki je najbolj vplival name.
Lahko rečemo tudi, da je najobetavnejši slovenski trener. Verjamete, da tudi njemu lahko, podobno kot vam, uspe v tujini?
Je na zelo dobri poti. Je zelo kakovosten in nadarjen. Je tudi še zelo mlad, a je po drugi strani že kar nekaj časa trener v prvi slovenski ligi. Prepričan sem, da je že zdaj eden izmed najboljših trenerjev v Sloveniji. Upam, da bo še naprej hodil po pravi poti.
Leta 2015 so ga igralci iz Prve lige Telekom Slovenije izbrali za najboljšega posameznika tekmovanja.
V zadnjem obdobju mu gre odlično v dresu Domžal. Na njihovi klopi je nanizal neverjetnih osem zmag.
Spremljam ga, spremljam vso slovensko ligo. Ogledam si vrhunce vsake tekme Domžal, Maribora in Celja. Na vsaki od teh ekip imam namreč tudi prijatelje. Mislim pa, da je vse že odločeno in bo prvak Olimpija.
Po reprezentančnem premoru bi lahko odločitev o prvaku res morda že padla, če bo Olimpija premagala Maribor. Kaj napovedujete?
Ne vem, zanimivo bo. Navijal bom za Maribor, ki mi je nekoliko bližje, tam imam tudi več prijateljev. Zato sem vedno bolj na strani Maribora, a ne vem, kaj se bo zgodilo. Oboji imajo kakovostni ekipi. Je pa res, da bo prvenstvo, če zmaga Olimpija, dokončno odločeno.
Ni veliko manjkalo, pa bi pred leti zaigrali za Maribor. Ni skrivnost, da vas je v klub vabil Zlatko Zahović.
Res je, a takrat sem se odločil za drugačen korak. Danes lahko ugotovim, da sem ravnal pravilno. Čeprav nikoli ne veš, kako bi bilo, če bi šel tja, mi ni žal za to, kako sem se odločil.
S Celjem, v katerem se po odhodu tujih vlagateljev spet postavljajo noge, ste še v stikih?
Ravno pred kratkim sem se srečal z nekaterimi iz kluba in povedali so mi, da so na dobri poti in da se klub spet stabilizira. Ekipa je mlajša, več igralcev je iz nogometne šole. Na plačilnem seznamu ni več toliko nogometašev, kot jih je bilo pred dvema letoma. S tujimi vlagatelji je bil kaos, zdaj so v klubu spet pravi ljudje. Upam, da bo šlo v pravo smer.
S Celjem je kar trikrat zaigral v finalu slovenskega pokala, a niti enkrat ni zmagal.
Slovenijo ste zapustili, ne da bi osvojili kakšno lovoriko, pa čeprav ste bili zelo blizu. Kar trikrat, v letih 2012, 2013 in 2015, ste namreč s Celjem zaigrali v finalu pokala, a ste vselej izgubili.
To je bilo res boleče. Najbolj boli zadnji poraz proti Kopru, ko smo imeli boljšo ekipo in smo vso sezono igrali res dobro. Tisti finale je bil le pika na i, ki bi jo morali postaviti. Takrat sem že vedel, da odhajam, in res sem si želel, da bi se od Celja poslovil z lovoriko, a se žal ni izšlo. Še danes me boli, še vedno si včasih ogledam posnetek te tekme. To bo ostalo za vedno.
Potem ste odšli v Köbenhavn. Zakaj Danska?
Köbenhavn je bil najbolj konkreten. Srečal sem se s trenerjem in s športnim direktorjem. Povedala sta mi, kakšne načrte imajo z mano, predstavila sta mi vizijo kluba. Pogovoril sem se s starši in z agentom, tudi on mi je svetoval, naj odidem na Dansko, in sem se odločil. Ne vem, kako bi bilo, če bi odšel v Italijo ali v Anglijo, morda bolje, morda slabše, a mislim, da sem se odločil pravilno.
Če v Sloveniji lovorik ni bilo, jih je bilo na Danskem na pretek. V dveh sezonah dva naslova državnega in dva pokalnega prvaka.
Najraje se spominjam prve lovorike. Ta mi bo res ostala v lepem spominu. Še raje pa se spomnim na tekmo na Cipru, kjer smo si zagotovili nastop v ligi prvakov. O tem sem sanjal kot otrok in te sanje izpolnil.
Bilo je res lepo, ko sem pred prvo tekmo prvič na igrišču poslušal znamenito himno ligo prvakov. Včasih sem jo poslušal po televiziji, zdaj pa sem bil na igrišču in sem vedel, da je pred menoj 90 minut lige prvakov. Neverjetno je bilo. Bili smo tudi kar uspešni, v skupini skupaj z Leicester Cityjem, Portom in Club Bruggem bi skoraj napredovali v osmino finala. Bilo je zelo lepo. Upam, da to izkusim še kdaj.
S Köbenhavnom je v dveh letih in pol osvojil štiri lovorike in z njim zaigral tudi v ligi prvakov.
V Köbenhavnu so vas v tej sezoni izbrani tudi v najboljšo enajsterico prvega dela tekmovanja. Še eno lepo priznanje.
Vsekakor. To je priznanje, na katerega sem najbolj ponosen. Liga Europa je vsekakor višja raven, skoraj najvišja na svetu … Res je lepo, ko dobiš tako nagrado v tako močnem tekmovanju.
V Köbenhavnu ste dve leti in pol sodelovali s Stalejem Solbaknom. Norvežanom, ki velja za zelo strogega trenerja. Kako je bilo?
Res je, da je bil zelo strog in sva se včasih tudi sporekla, a mi je to bolj pomagalo kot škodovalo. Zaradi njega sem postal veliko bolj taktično zrel, izboljšal sem tudi igro v obrambi, na katero veliko da. Ogromno je naredil zame.
Enkrat pa se je tudi pošteno pošalil z vami, mar ne?
Da, na trening sem zamudil dve, tri minute. Ko sem prišel, mi je rekel, naj se obrnem in zapustim igrišče. Rekel mi je, da je sezone za mene že konec, čeprav je še ni bilo. Ko sem obrnil hrbet in jezen odhajal, pa se je začel smejati. Te šale ne bom pozabil nikoli.
Ampak tako se je pošalil dvakrat, trikrat na leto, sicer pa je bil zelo strog. Toda vsak trener mora imeti včasih tudi malo smisla za humor, da se približa nogometašem. Takšni trenutki lahko vsem le koristijo.
Živel je že v treh državah.
Življenje v Köbenhavnu, ki ima okoli 700 tisoč prebivalcev in velja za mesto z zelo kakovostnim življenjem, je bilo lepo?
Super je bilo. Ko sem spoznal mesto in ljudi, sploh. Pogrešam ga in ga tudi bom. Mesto je zelo lepo, ljudje so prijazni. Vsekakor se bom tja še vrnil.
Pa navijači?
Ni kake nogometne evforije, saj je v mestu še marsikaj drugega kot samo nogomet, a proti koncu je bilo vedno več tega, da so me ljudje ustavljali na ulicah. Na tekmah pa je bilo tako ali tako zelo dobro. Vzdušje je bilo odlično.
Toda potem ste pozimi odšli. Kako to, da ne poleti, kot je v navadi?
Že pred začetkom sezone sem se sestal s trenerjem, ki mi je rekel, da bom lahko – če bo vse tako, kot mora biti – poleti odšel. Ampak glede na to, kaj vse se je dogajalo v prvi polovici sezone, ko nam v prvenstvu res ni šlo, sem se odločil, da odidem že pozimi. Prišel sem v klub in jim povedal, česa si želim. Niso delali težav. Rekli so, da me bodo, če pride prava ponudba, pustili. Prišla je in lahko sem odšel.
Največji klub nekdanje Sovjetske zveze
Dinamo Kijev je velikan vzhodnoevropskega nogometa, ki je bil v obdobju Sovjetske zveze najuspešnejši klub s tega območja. Takrat je osvojil 13 državnih in devet pokalnih naslovov in tudi tri evropske lovorike. Je edini sovjetski klub ob Dinamu iz Tbilisija, ki se lahko pohvali s takšnim uspehom.
Dvakrat, v letih 1975 in 1986, je zmagal v pokalu pokalnih zmagovalcev, leta 1975 je osvojil tudi evropski superpokal.
V Ukrajini je osvojil rekordnih 15 naslovov državnega prvaka, nazadnje leta 2015, in ob tem v klubsko vitrino pospravil še 11 pokalnih lovorik.
Zakaj Dinamo Kijev?
To je bila težka odločitev, bilo je še nekaj mamljivih ponudb iz Italije in Anglije, a na koncu sem se odločil za Dinamo. Ukrajinci so pokazali največ zanimanja in mi dali vedeti, da si me želijo. Tudi vizija, ki so mi jo predstavili, mi je bila všeč. Mikala me je tudi možnost igranja v Evropi in na koncu sem se odločil, kot sem se.
Pet tekem za Dinamo ste že odigrali. Kako ste zadovoljni?
Z vsemi v klubu se dobro razumem, tako strokovni štab kot soigralci so me lepo sprejeli. So nekoliko bolj odprti, kot so bili na Danskem. Od prvega dne priprav sem se počutil zelo dobro. Všeč mi je.
V prvenstvu ste drugi, za vodilnim Šahtarjem zaostajate za šest točk. V pokalu ste v polfinalu. Česa si želite?
Dinamo je vedno v lovu na lovorike, tako v prvenstvu kot v pokalu. Vemo, da bo v prvenstvu težko, a imamo še dve tekmi proti Šahtarju, zato upanje ostaja. V pokalu si prav tako želimo iti do konca.
Prvi derbi proti Šahtarju, največji obračun v ukrajinskem nogometu, bo kmalu, že 14. aprila.
V Ukrajini že nekaj časa govorijo samo o tej tekmi. Ko je derbi, se življenje ustavi. Štadion bo poln, vzdušje bo odlično. Komaj čakam.
Kako pa je z obiskom zdaj?
Na evropski tekmi proti Laziu je bilo okoli 55 tisoč navijačev, medtem ko jih je bilo nekaj dni pozneje na prvenstveni tekmi le okoli štiri tisoč. Mislim, da predvsem zaradi mrazu. V zadnjem času so bile temperature tudi do minus 15 stopinj Celzija, zato je marsikdo ostal doma.
Pravijo mi, da bo, ko bo topleje, navijačev tudi na domačih tekmah veliko več. Ogledal sem si tudi nekaj posnetkov navijanja z derbijev in bil navdušen. Komaj čakam na tekmo proti Šahtarju. Upam, da bom del tega spektakla.
V Kijev je prišel kot velika okrepitev, a se ne boji pritiska, da ne bi upravičil pričakovanj.
V Dinamo ste prišli za štiri milijone evrov in vzeli številko sedem, ki jo je včasih tukaj nosil legendarni Andrij Ševčenko. Zaradi tega čutite pritisk?
Ne, res je sicer, da so me novinarji v Kijevu, ko sem prišel, takoj spraševali o tem, ali vem, kdo je včasih nosil številko sedem, ampak se s tem ne obremenjujem preveč.
Številko sem izbral predvsem zaradi tega, ker mi je všeč. Imel sem jo v Celju in v Köbenhavnu. Vsekakor je čast, da je dres s to številko nekoč nosil tako dober nogometaš, vsi vemo, kdo in kaj je Andrij Ševčenko. To je nekaj posebnega in ponosen sem, da sem ga nasledil, a mislim, da zaradi tega nisem pod pritiskom.
Zakaj številka sedem?
Ne vem, moja idola sta bila Ronaldinho in Messi, oba imata številko 10, a zame je bila sedmica vedno srečna.
V reprezentanci številko 7 nosi Josip Iličić.
V reprezentanci je ne morete imeti, nosi jo Josip Iličić.
Da, tudi njemu je najljubša in jasno, da je v prednosti. Imam pa jaz številko 21, ki je večkratnik številke sedem, tako da s tem ni težav. (smeh, op. p.)
Vas Ukrajinci kdaj spomnijo tudi na leto 2015, ko so premagali Slovenijo v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, in vi njih na leto 1999, ko je bilo obratno?
Ravno pred nedavnim me je eden izmed novinarjev spraševal o tem. To je pač nogomet, sem rekel in ob tem dodal, da smo najprej zmagali mi, potem oni, zdaj pa smo spet na vrsti mi, če se morda ponovi zgodba. (smeh, op. p.)
Kakšno je življenje v Kijevu, ki ima tri milijone prebivalcev in je še nekajkrat večje mesto od tistih, ki ste jih bili vajeni do zdaj?
Sicer nisem dolgo tam, mesto je povsem drugačno od Köbenhavna, a je zelo lepo. Za zdaj se ne morem pritoževati nad čemerkoli. Vselil sem se tudi v stanovanje, tako da je vse v najlepšem redu, le malo mrzlo je.
Nemirnih političnih razmer, ki vladajo v Ukrajini, v Kijevu ne čutite?
Ne, niti najmanj, o tem sploh ne razmišljam. Spomnim se le, ko me kdo povpraša o tem. V Kijevu tega ni čutiti. Tukaj je tako, kot da bi bil v drugi državi, ne v Ukrajini.
Uveljavil se je v zadnjem ciklusu
Verbič je v reprezentanci debitiral na prijateljski tekmi v Dohi proti Katarju marca leta 2015.
V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 ni odigral niti minute, saj je imel tudi težave s poškodbami.
V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 je bil na igrišču na vseh desetih tekmah in le enkrat ni zaigral od prve minute. Zabil je dva gola. Za zmago na Malti novembra 2016 z 1:0 in pri visoki zmagi nad Litvo v Ljubljani s 4:0 septembra lani.
Za Slovenijo je do zdaj zbral 15 tekem.
Dotakniva se še reprezentance. Dejali ste, da je eden izmed vaših prvih nogometnih spominov seže v čase prve slovenske nogometne pravljice. Zdaj ste reprezentant tudi sam. Verjetno se ne bi branili tega, da bi z zdajšnjimi soigralci ponovili uspehe Zlatka Zahovića in druščine?
Seveda ne in mislim, da nam lahko uspe. Imamo zelo dobre nogometaše in se vsekakor lahko uvrstimo že na naslednje evropsko prvenstvo. Potrudili se bomo po najboljših močeh in upali, da nam uspe.
Se strinjate, da tako dobre reprezentance Slovenija že dolgo ni imela, če sploh?
Res imamo dobre nogometaše, skoraj vsi igramo v dobrih evropskih klubih in, kar je najbolj pomembno, v zadnjem obdobju vsi igramo redno.
Nova zgodba, nov zagon. Kakšna se vam zdi prevetrena reprezentanca?
Prišlo je nekaj novih igralcev, drugi smo starejši in komaj čakamo, da pridejo prve tekme. Da se vse skupaj začne. Verjamem, da bomo začeli pisati lepo zgodbo. Že na prvih tekmah se trudimo, da bi bili čim boljši. Vzdušje v ekipi je odlično.
Da, videti je res, da je še bolje, kot je bilo. Se s soigralci iz reprezentance pogosto slišite, tudi ko niste skupaj?
Z nekaterimi več, z drugimi manj, a z vsemi smo v stikih. Ko kdo zabije gol, ko mu uspe kaj dobrega, si vedno pišemo. Z nekaterimi se res odlično razumemo.
S kom ste na reprezentančnih akcijah skupaj v sobi in s kom se najbolje razumete?
Sobo si deliva z Andražem Šporarjem, s katerim se tudi sicer največkrat slišim. Zelo sva si blizu tudi z Renejem Krhinom, a smo dobri prijatelji tudi z drugimi. Veliko se družimo, veliko se pogovarjamo. Tudi to je pomembno za uspeh.
V reprezentanci Slovenije je debitiral pod vodstvom Srečka Katanca.
Kakšen se vam zdi Tomaž Kavčič?
Poznam ga že od prej, vodil me je tudi na nekaj tekmah v mladi reprezentanci. Že dlje časa se poznava, z nogometaši ima odličen odnos, ob tem pa je tudi dober trener. Veliko se ukvarja s komunikacijo, kar je vsekakor dobrodošlo. Tudi ko nisem bil v reprezentanci, me je enkrat obiskal na pripravah v Avstriji, kar nogometašu veliko pomeni.
Kako je bilo s Srečkom Katancem?
Tudi o njem lahko govorim samo lepe reči. Bil je prvi, ki me je poklical v reprezentanco, do njega ne čutim nobenih zamer. Vedno je bil korekten. Ko je odšel, se je vsakemu posebej zahvalil. O njem ne morem povedati nič slabega.
5