Luka Zahović upa, da je vzor drugim

Ko se Luka Zahović znajde pred mikrofonom, govori tiho in previdno, na trenutke tudi sramežljivo, kar ne sovpada z odločnostjo in iskricami v očeh, ki ponavadi spremljajo medijske nastope očeta Zlatka. Ko pa se poveže smisel besed 19-letnega sogovornika, se hitro ugotovi, da za svoja leta razmišlja zrelo, samozavestno in z jasnim ciljem. Že takoj, ko je začutil ljubezen do nogometne žoge, je doživljal drugačno mladost od sovrstnikov. Piše se Zahović, kar ni bilo neopaženo že na Portugalskem, kaj šele v Mariboru, kjer njegov oče ustvarja in usmerja vijoličasto klubsko pravljico. Luka se pogosto srečuje z ljubosumnimi pogledi, ki ga nenehno primerjajo z očetom, kar pa mu (za zdaj) ni v breme. Rad bi postal klubska legenda, kar priča o zvestobi vijoličastemu dresu, leto 2015 pa mu prinaša ogromno izzivov. Z Mariborom želi osvojiti dvojno krono, nato opraviti maturo in morda dočakati še prvi nastop za reprezentanco. Za katero, slovensko ali portugalsko, nismo izvedeli. Takšna je bila tudi želja kluba, zato se pogovor ni toliko nagibal v to smer. Prošnjo smo upoštevali in na koncu stisnili roko Luki, ki se je predstavil v dvojni vlogi marljivega učenca in ambicioznega nogometaša.

Zdaj se začenja zares. Napočil je trenutek za nadaljevanje prvenstva. Po zadnji tekmi lige prvakov niste odigrali prave tekme skoraj tri mesece. Je bilo pozimi mučno čakati na nova dokazovanja? Ni bilo mučno. Najbolj se mi je prilegel nekajtedenski oddih okrog novega leta, nato pa so se začele priprave. Niso moje prve in na njih sem že navajen. Vsak jih želi pač opraviti najboljše in se dokazati trenerju. Sam sem s svojimi predstavami zadovoljen. Upam, da je bil tudi trener. Škoda je le, da se prvenstvo ni začelo že pred tednom dni. Malce smo že nestrpni, a smo zdržali. V Turčiji so vas pestile zdravstvene težave. So vas kaj zmotile v pripravah na spomladanski del? Ne. V Turčiji sem imel nekaj težav s stegensko mišico na zadnji strani, a je to že pozabljeno. Počival sem le nekaj dni in ni bilo nič hujšega.

Danes bo v Ljudskem vrtu gostovala Gorica, sodeč po zadnjih informacijah in prijateljskih tekmah pa bo prednost v konici napada dobil Dalibor Volaš. Super. Razveselil sem se njegovega prihoda. Vedno me je navduševal. Je pozitivna oseba in zelo prijeten človek. Ko sem bil majhen, sem ga spremljal s tribun, ko sem bil star 16 let, pa sem ga občudoval na treningih. Lahko se le učim iz njegovih izkušenj, kako igra in kako se giba. Če se samo spomnim njegovega gola v Glasgowu ali pa tistega proti Videotonu. Tisti je bil res lep. Konkurenca je vedno dobrodošla.

Torej vas sedenje na klopi ne moti? Želim začeti vsako tekmo, to si želi vsak zdrav človek. Če pa se znajdem na klopi in vem, da bom dobil še kakšno priložnost, v tem ne vidim nič negativnega. Ne oziram se na to, kaj mislijo drugi. Želim le dobro delati na treningu, nato pa naj trener presodi, ali si zaslužim nastop. Na vsaki tekmi moraš dati sto odstotkov. Če jih ne daš, zakaj si potem sploh tukaj? Tega sem se naučil že kot otrok.

Kako kot eden vodilnih napadalcev Maribora prenašate pritisk, saj navijači od vas pričakujejo zadetke, zadetke in še enkrat zadetke? Mene to ne moti. Morda koga moti, mene pa ne. Čeprav sem še mlad, imam za seboj že nekaj let nogometa. Tudi ko sem igral v mlajših selekcijah, je bil vedno prisoten pritisk. Maribor gre na zmago na vsaki tekmi. To ni nič novega.

Vam je torej pritisk všeč? Je. Večji ko je pritisk, bolj je zanimivo.

Je potem celo dobro, da zaostajate za Domžalami in niste vodilni po jesenskem delu? Zaradi tega ni nobene razlike, saj se na Domžale ne oziramo. Vsako tekmo želimo odigrati po najboljših močeh in vse dobiti. Tako smo se tudi pripravljali. Če Maribor ne bo prvak, bi lahko govorili o neuspehu, a o tem niti ne razmišljamo. Ne pride v poštev. Naši cilji so jasni – dvojna krona. Naredili bomo vse, da obvelja rek o tem, da vijolice cvetijo spomladi.

Oče Zlatko je napovedal, da se boste kmalu poslovili od suhljate fantovske postave, s katero se težje kosate z vrhunskimi in krepkimi branilci. Bolj kot to je pomembno, da sem pridobil samozavest. To je velik preskok s psihološkega vidika. Fizična moč se izboljšuje iz leta v leto, a je najpomembneje, da sem psihološko močnejši. Med sezono težko utrjujem in pridobivam mišice. Lani nisem vedel, da bom igral tako veliko in da mi bo šlo tako dobro. Razpored tekem je bil tak, da mi ni dopuščal veliko dela na fizični moči. Je pa še nekaj. Sam skušam vedno igrati v prostoru med branilcem in bočnim igralcem. Nočem hoditi na visoke žoge in v dvoboje. To ni bil nikoli moj slog niti pri mladincih. Zakaj bi to menjaval?

S tem igralnim slogom ste se jeseni izkazali. Dolgo časa ste bili prvi strelec Prve lige Telekom Slovenije, dosegli ste tudi zgodovinski gol v ligi prvakov. Prvo leto sem bil član prve ekipe, pred tem sem bil še mladinec. Če upoštevamo razmerje golov na tekmo, sploh na odigrane minute, mi je šlo kar dobro. To je plod dobrega dela s trenerji, ki so mi izkazali zaupanje, sam pa sem jim vrnil z dobrimi predstavami.

Statistika bi bila lahko še boljša, če ne bi pozno jeseni prejeli rdečega kartona na tekmi s Celjem, zaradi katerega ste počivali na treh tekmah. To je bila bedarija. Tekmeca nisem udaril zanalašč, a razumem sodnika. Videl je kri in se takoj odzval. Lahko pa bi mi zmanjšali kazen (za nekaj sekund se zamisli, op. p.) … A kar je bilo, je bilo.

Spomladi bo še veliko tekem. S kolikšnim številom zadetkov bi bili zadovoljni? 15? 20? Za zdaj ste pri devetih … Nimam takšnih ciljev. Želim le čim več igrati in to je to. Bolj mi je pomembno, da dobro igram in pokažem voljo, kot pa to, da zabijem gol. Seveda sem vesel vsakega gola, pa tudi ponosen, da sem prvi strelec kluba, če se upoštevajo še zadetki iz Evrope in pokala, a največji cilj je, da osvojimo dvojno lovoriko. Sploh ni pomembno, kdo je prvi strelec.

Se ne bojite strelskih kriz, ki se jih otepajo napadalci? Po koliko tekmah brez doseženega gola ponavadi začutite znak za alarm? Sploh ga ne začutim, saj vem, da bo zadetek prišel slej ko prej. To ni nič posebnega.

Ko ste zaigrali v ligi prvakov, ste na zadetek čakali le dobrih deset minut, kar je neverjeten podatek. Se radi spominjate jesenskih prigod v ligi prvakov? (smeh) Saj so bile pozabljene že takoj po zadnji tekmi.

Se nič več ne pogovarjate o njih? Ne.

Niti o zadetku, ki vam je prinesel veliko lepega in vas ponesel na naslovnice? Morate vedeti, da naslovnic ne spremljam. Nisem takšna oseba. Takrat je bilo lepo, nato pa hitro minilo, saj smo imeli že tri dni pozneje drugo tekmo. Bil je lep trenutek, to pa je bilo tudi vse.

Samo to? Čeprav sta z očetom pisala zgodovino in sta edina Evropejca v navezi oče – sin, ki sta v ligi prvakov dosegla zadetek? Dobro, to je lep dosežek, ki vseeno nekaj pove. Ponosna sva na to.

Oba sta tudi poslušala himno lige prvakov. Zakaj je tako veličastna in jo nogometaši radi izpostavljajo? Res ima nekaj posebnega v sebi, krasni zbori so v tej skladbi. Na prvi tekmi, ko sem jo poslušal, je bilo razburljivo. Za trenutek sem zaprl oči in se malce uščipnil, da se prepričam, ali je vse to sploh res. Prvič je bilo neponovljivo, na naslednjih tekmah pa je preraslo že v nekaj normalnega. Takrat smo že dojeli, kje smo.

Na prvi tekmi ste prišli v igro relativno pozno, skoraj v izdihljajih srečanja. Ste bili na klopi napeti kot ris, ko ste čakali trenutek, da se boste lahko predstavili na tekmi? Pred tisto tekmo sem nanizal nekaj dobrih tekem in upal, da bom dobil priložnosti. V igro bi moral priti pri rezultatu 0:0, a se je igra zavlekla, gostje pa so povedli. Ko sem prišel v igro, sem vedel, da bom dobil priložnost. Eno sem zapravil, drugo pa izkoristil.

Kako ste to vedeli? Imate napadalci poseben šesti čut? Poznam samega sebe in si zaupam. Sem samozavesten, poznam svoje kakovosti in veliko analiziram tekmeca. Sploh med tekmo, tako da vem, kje so njegove šibke točke. Ko sem zgrešil prvo priložnost, sem še bolj prežal na vsako njihovo napako. Ko sem izenačil, mi je odleglo. Če ne bi zadel za 1:1, bi mi na plečih ležalo veliko breme.

Navijači radi poudarijo, da imate nos za zadetek in se pogosteje kot preostali znajdete ob pravem trenutku na pravem mestu.. Igram svojo igro. Recimo, da čutim, kje bo žoga padla. Ko zadenem, si rečem le: hvala bogu. Ko sem zadel proti Sportingu, sem bil neizmerno vesel. Neizmerno.

Če je bil gol proti Sportingu vrhunec, pa je za najbolj črno točko poskrbela zapravljena priložnost na tekmi s Chelseajem, ko bi lahko Mariboru zagotovili prednost z 2:0, a ste zgrešili iz položaja, iz katerega v domačem prvenstvu ponavadi ne grešite. Bil sem jezen, razočaran. Če bi zadel, bi umirili ritem in verjetno pripravili presenečenje ter premagali Chelsea, ampak se zgodi. Bil sem v težkem položaju in o tem ne razmišljam več.

Takrat se je ogromno pisalo o vas. O tem, kako ste se že kot deček v New Yorku srečali z Josejem Mourinhom, ki vas je posebej pozdravil na tekmi v Londonu, kako je z njim povezan vaš oče … Vse je prišlo na plan, prerasli ste v zvezdnika domače nogometne scene. Tega nisem bral. Resnično. Tega nikoli ne prebiram. Kdaj pa kdaj kaj pogledam, če kdo kakšen članek označi na Twitterju, to pa je tudi vse.

To počnete namerno? Vas nikoli kakšen prijatelj ne opomni na kakšen članek? Nimam takih prijateljev, da bi to počeli. Res.

Kako boste zdaj unovčili izkušnje iz lige prvakov v slovenskem prvenstvu, kjer vas čakajo drugačne okoliščine? Ne smemo izbirati tekem. Na vsako moramo iti z enako miselnostjo. Da bi sam kot mlad igralec izbiral tekme? Kam bi pa potem prišli … Schalke ali Radomlje, meni je vseeno. Želim le igrati in se dokazovati.

Že počasi razmišljate o odhodu in zamenjavi klubskega okolja? Vas mika, da bi se po koncu sezone odpravili v tujino ter se preizkusili v kakšnem izmed močnejših klubov in prvenstev? Ne. Upam, da bom v Mariboru čim dlje navduševal ljudi in da se bom zapisal med boljše igralce v zgodovini kluba.

Če boste želeli postati klubska legenda, boste potrebovali malce več kot le nekaj sezon v Ljudskem vrtu. Bomo videli. Zadovoljen sem s tem, kar imam tukaj, in upam, da bom še dolgo tu.

Tako razmišljate, čeprav ne manjka govoric o zanimanju številnih klubov, tudi nekaterih bolj znanih v Evropi? Nič, niti malo.

Vas srce nič ne vleče na Portugalsko in v njihovo prvenstvo, ki je močnejše od slovenskega? Ne, zadovoljen sem s tem, kar imam tukaj. Tudi mi imamo ligo prvakov.

Če bi vsi razmišljali kot vi, slovenska liga ne bi bila tako osiromašena po odhodu nekaterih nadarjenih igralcev. Mladi želijo čim prej okusiti tujino. Ne moremo jih kriviti. Ne igrajo vsi v Mariboru, ki je vseeno velik klub in vzor preostalim. Glede na to, v kakšnih razmerah delujemo mi in oni, jih povsem razumem.

Kako ste se počutili kot otrok na Portugalskem, kjer ste preživeli več kot deset let? So vas zaradi priimka Zahović in znanega očeta veliko trepljali po rami, primerjali z očetom in so se vam hitreje kot drugim odpirala določena vrata? Ne, mislim, da tega ni bilo čutiti. Ko sem hodil v šolo, so bili sošolci korektni in še vedno smo dobri prijatelji. Če bi čutil kaj drugačnega, bi se to prej opazilo. Zdaj so vsi ponosni na to, kar sem dosegel.

V Sloveniji se še vedno najdejo nevoščljivci in vam očitajo, češ, kaj se gre ta ''mini Zaho'', ki dobiva priložnost in medijski prostor le zaradi očeta. S tem se res nisem nikoli obremenjeval. Temu se lahko le nasmejem. Moje številke v zadnjih dveh letih so bile takšne, da sem pri mladincih dosegel več golov kot pa odigral tekem, zato so takšni očitki bolj ali manj nesmiselni.

Je bil oče v mladosti vaš idol? Pravzaprav nikoli nisem imel idola, ki bi ga želel posnemati. Če že moram koga izbrati, lahko povem, da sem v mlajših letih še najbolj spremljal Ronalda. Lahko govorijo, da preveč maha in se šopiri, a njegov pristop do nogometa je takšen, da bi ga morali posnemati vsi. Koliko trenira, kakšna je njegova prehrana, kako obnavlja energijo … Vsi bi morali tako delati. Morali bi upoštevati njegov pristop k nogometu kot športu in vložen trud, ne pa gledati le na njegove zadetke.

Ste izpostavili Ronalda, ker je Portugalec? Dobro, malo že, a to nima velike povezave. Zasluženo je najboljši nogometaš na svetu in upajmo, da bo izbran še kdaj. Njegove številke za Real so nenormalne.

Ste v času, ko ste živeli na Portugalskem, pogosto obiskovali Slovenijo? Vedno, ko je napočil čas za počitnice. Vsaj nekajkrat na leto.

Kako pa ste sprejeli odločitev, da se iz Lizbone selite v Maribor? Ko smo pripravljali kovčke, je bila žalost neizmerna, a sem imel Slovenijo že od prej zelo rad. Zelo lepa država je, tako da mi ni bila pretirana muka, niti ni bilo kulturnega šoka.

Kakšna je sploh glavna razlika med Portugalci in Slovenci? Portugalci so bolj odprti ljudje, pa tudi bolj glasni. Pri njih tudi vse poteka bolj počasi. Pa to ni lenoba, ampak značilnost obmorskih krajev. Vse poteka počasi, dan se pozneje začne in se zavleče pozno v noč. Na Portugalskem je tudi nora strast do nogometa. Vsak že od majhnega navija za izbrani klub, zato mi je zelo všeč, da to občutim tudi v Mariboru, ki je pravo nogometno mesto. Portugalci tej strasti ter ljubezni med navijači in igralci pravijo carinho. To je nekaj lepega, saj se kot nogometaš počutiš pomembnega. Zahvaljujem se našim navijačem za podporo. Izvrstni so.

Imate še člansko izkaznico Benfice? Imel sem jih kar nekaj, saj sem igral za klub, a niso več veljavne. Moral bi jih obnavljati.

Lani ste obiskali Lizbono v novi vlogi. Kot nogometaš na dvoboju lige prvakov, ne kot turist, ki se vrača v mesto, kjer je prej živel. To je bil poseben občutek. Ko sem srečal prijatelje iz Lizbone, je bilo nenavadno, ker nisem smel iti z njimi naokrog. To mi ni povzročalo težav pri psihološki pripravi na tekmo.

Se zdaj, ko igrate nogomet za člansko ekipo Maribora, še kdaj brez nogometne opreme zapodite na Portugalsko? Se. Vedno težje je najti dovolj časa, a nekaj malega ga je na voljo poleti in pozimi. Sem pa zdaj že toliko star, da lahko tja hodim sam in si sam uredim prevoz. S prijatelji nismo več odvisni od staršev. Zdaj lahko vzamem avtomobil ali pa grem na vlak. Vozniški izpit sem opravil v Sloveniji in lahko rečem, da so vozniki na Portugalskem nevarnejši, so pa tam tudi drugačne ceste. Vlada drugačna kultura (smeh).

Ste raje slovenski Portugalec ali portugalski Slovenec? Oboje se sliši dobro. Imam oba potna lista. Ko potujem, imam oba pri sebi. Ko sem bil mlajši, je bilo lažje iz Portugalske priti v Maribor s slovenskim potnim listom, ker na Portugalskem mladoletnim osebam brez spremstva ne dovolijo poletov. Ko grem na Portugalsko, pa pokažem portugalskega. Moraš se pač znajti.

Pred tekmo s Sportingom ste z razmišljanjem, da kolebate med portugalsko in slovensko reprezentanco, dvignili veliko prahu. Ste se že odločili, kaj bi naredili, če bi prejeli vpoklic? Ne vem. Pred kratkim sem imel prijeten in korekten pogovor s selektorjem mlade slovenske reprezentance Primožem Gliho. Zahvaljujem se mu za korektnost. Zaradi svojih takratnih besed ne čutim pritiska, ampak se osredotočam le na NK Maribor. To je najpomembneje.

Pa bi lahko leto 2015 postreglo s prvim vašim reprezentančnim nastopom? Odvisno od tega, kako bom igral in kako bom predstavljal Maribor. Zdaj razmišljam le o tekmi z Gorico. Moramo jo premagati, nato še Olimpijo, dobiti še naslednje tekme in postati prvaki.

Če bi postali prvaki, bi vas čakalo veselo, a naporno poletje, saj se vam kot dijaku četrtega razreda II. gimnazije v Mariboru bliža matura. Čas je kar primeren, saj poleti ni velikega nogometnega tekmovanja, evropskega oziroma svetovnega prvenstva, in bo verjetno dovolj časa za učenje. To je res, a je po svoje to grozen termin. Tisti teden dni imamo nogometaši ponavadi prosto, tako pa si ne bom mogel niti dobro spočiti od sezone. Imel bom dva tedna mature, potem pa se bo že začelo novo prvenstvo. Praktično ne bom imel poletnega odmora, ampak dobro. To so sladke skrbi. Če sem v tem filmu, bi ga rad čim bolje končal in ga nato kakovostno nadaljeval.

Vam sošolci med odsotnostjo zaradi nogometnih obveznosti veliko pomagajo? Ne, ker nimam sošolcev.

Imate le sošolke? Ne (smeh). Sam sem, saj imam posebne ure zunaj pouka. Profesorji so tako dobri, da imajo individualne ure z menoj in še z nekaterimi drugimi fanti na gimnaziji. Na oddelku imamo posebne ure. Vsako jutro trajajo od sedmih do pol devetih, nekatere predmete pa lahko opravljamo prek interneta. Tako sem se učil tudi med pripravami v Turčiji.

Ni prehudo za vaš ritem? Ni, saj sem priden (smeh) in imam dobre ocene. Ni težav. Večinoma dobivam štirice in petice. Je bilo pa zanimivo lani po zadnji tekmi lige prvakov, ko so se soigralci po tekmi s Schalkejem zbrali na večerji in se poslovili od jesenskega dela, sam pa sem hitro odšel domov, saj sem imel prihodnji dan ob sedmih in osmih zjutraj dva izpita. Po taki tekmi se je bilo težko zbrati, a mi je šlo dobro. Pisal sem matematiko in geografijo ter prejel štirico in petico. Poznalo se je, da sem opravil veliko vaj in učenja.

Boste izobraževanje nadaljevali z vpisom na katero izmed fakultet? Za zdaj še ne. Najprej bi rad končal gimnazijo, potem pa čim bolj izkoristil nogomet in napredoval. Je pa res, da bi se dokaj visoko izobraževal, če ne bi bil nogometaš. O tem sem veliko razmišljal. Verjetno bi študiral ekonomijo ali pa poslovne in upravne vede. Nekaj v povezavi s tem.

Ste pravi poliglot, saj tekoče govorite slovensko, portugalsko, špansko in angleško. Se kdaj zalotite, da sami pri sebi ne razmišljate v slovenskem jeziku? Neprestano. Vedno, kadar sem sam, razmišljam portugalsko, če pa so v moji družbi Slovenci, se pogovarjam slovensko. Včasih tudi angleško.

Pa ste se že kdaj spozabili in Slovencu skušali kaj dopovedati v portugalskem jeziku? Velikokrat. Včasih sem zamišljen, pa me nekaj vprašajo in jim odgovorim po portugalsko. So pa že navajeni, tako da niso preveč jezni.

Veljate v srednji šoli za športnega zvezdnika? Upam, da sem lahko vzor drugim, glede na to, da je nogomet že nekaj let moja služba in se pri vseh obvezah še vedno pridno učim in hodim v šolo. Začel sem jo in jo želim končati. Drugače pa veljam za povsem običajnega najstnika, le da se malce manj potikam naokoli v primerjavi s preostalimi.

Sploh najdete čas za kakšen konjiček? Zelo težko. Rad berem knjige in si širim znanje. Zanimajo me predvsem avtobiografije in znanstvena fantastika.

Katero knjigo ste prebrali nazadnje? Avtobiografijo Alexa Fergusona. Najraje berem v angleščini. Na Portugalskem sem obiskoval angleško šolo. Ko sem bil majhen, sem moral prebrati veliko knjig. Tega ni toliko v Sloveniji. Kmalu sem osvojil tehniko hitrega branja, tako da hitreje požiram besede.

V gimnaziji obiskujete tudi telovadbo? Ni se mi je več treba udeleževati, ker preprosto nimam dovolj časa. V prvih letnikih je še šlo, ko sem se pridružil prvi ekipi Maribora, pa nič več. Takrat je bilo še zanimivo, saj so se hoteli vsi dokazovati pred mano, ko smo igrali nogomet.

Ste sprejeli kompromis, odšli v vrata in postali vratar? To pa ne (smeh). V karieri še nikoli nisem bil vratar, pa sem igral že vse mogoče. Kdo pa bi hotel gledati tako drobnega vratarja?