Komu bo predsednik dahnil usodni da

Volitev za predsednika države je bilo pred kratkim konec, dobili smo ga šele v drugem krogu. V podaljšek je šla tudi inavguracija najpomembnejše trenerske službe v slovenskem športu.

Volivci s(m)o bili na predsedniških zelo neodločni, podobno neodločen je tudi Radenko Mijatović, ki naj bi ta oziroma najpozneje prihodnji teden povedal, kdo bo novi selektor slovenske nogometne reprezentance.

Predsednik Nogometne zveze je po začetnem javljanju v javnosti, s katerim je poskrbel za nekaj zmede glede teme, ki nogometno javnost zanima najbolj, v zadnjem času pametno obmolknil.

Zdaj je nastopil čas, ko bo moral podati odločitev, ki je, v nasprotju z vlogo predsednika države pri nas, v Sloveniji zelo pomembna.

Seveda samo za nogomet. Da ne bo kdo od razburjenja skakal v zrak.

Pustimo ne preveč smiselne povezave ob strani. Posvetimo se raje vprašanju, ki nogometno javnost zanima najbolj. Kdo bo prevzel za slovenski nogomet morda celo ključno vlogo?

Reprezentanca je, sploh v nogometu, pač nad vsem in kot taka v marsičem narekuje, v katero smer bo šel ta kljub vsemu tudi v Sloveniji najbolj priljubljen šport (spomnite se Brnika 1999 in 2001, Amsterdama 2000 …) pri nas.

Kmalu bomo dobili odgovor na vprašanje, kdo bo sedel na vroč stolček, ki ga je zadnjih pet let grel Srečko Katanec. Prav on je na prvi štartni položaj v dirki za selektorja postavil Tomaža Kavčiča. Nekateri trdijo, da je svojemu dozdajšnjemu sodelavcu s tem škodil, a to so nesmisli. Ne, postavil ga je v ospredje.

Vmes je Kavčič na trenutke verjetno tudi izgubil vodilni položaj, a v ciljno ravnino, vsaj zdi se tako, vstopa kot prvi. Od začetka ne skriva, da je pripravljen na izziv. Selektorsko delo pozna. Daleč najbolje od vseh kandidatov pozna reprezentante. Številni med njimi so ga javno podprli. Na njegovo stran v vse večjem številu stopa slovenska stroka. V tistih nekaj anketah, ki smo jih zasledili v polemik revni slovenski nogometni javnosti, mu prav tako kaže zelo dobro.

Matjaž Kek, avtor druge, zadnje slovenske nogometne pravljice, je že pred časom zapeljal v bokse in se iz dirke, v kateri je bil v očeh širše javnosti pričakovano favorit, izločil kar sam.

Očitno, čeprav so dnevi na Kvarnerju v zadnjem času zelo turobni, ostaja na Reki. Na vnovičen zmenek s službo, s katero si je ustvaril trenersko ime, bo še nekoliko počakal.

Robert Prosinečki se je v ospredje bolj kot zaradi svoje dozdajšnje trenerske zapuščine prebil predvsem zaradi nostalgije in spomina na mojstrovine, s katerimi je razvajal v času, ko se je po največjih nogometnih prizoriščih na svetu, pa tudi v Sloveniji, podil za nogometno žogo.

Ob tem Hrvat daje vtis, da se iz svojega bolida resno spogleduje še z drugimi snubci, ki ga pozdravljajo s tribun.

Edoardo Reja je pred kratkim pripeljal izza ovinka in se v lov na zmago podal v finišu. Trenerja, ki je vodil velikana, kot sta Napoli in rimski Laizo, je seveda treba jemati resno. Toda skoraj 300 tekem v prvi italijanski ligi ni zagotovilo za uspeh.

V vlogi selektorja se namreč še ni preizkusil. Pa tudi zaradi tega ne, ker, razen kratkega skoka v Split, vseh 35 let trenerske nikoli ni delal zunaj rodne Italije.

Kdorkoli že bo selektor, slovenska javnost od njega pričakuje, da bo, če ostanemo pri prispodobi z bencinskim športom, najbolj vroč bolid v slovenskem nogometu vozil kot formulo ena in ne kot gokart, kot se je dogajalo v zadnjih letih.

Slovenec, tujec ali morda celo nekaj vmes, zamejski Slovenec. Komu bo predsednik dahnil usodni da, bomo izvedeli kmalu.