Ko evrogol res velja za evrogol

To je pač Maribor, ki v Sloveniji izstopa s podobno veličino, kot jo v Španiji predstavljata Real ali Barcelona. Ima dovršeno ekipo, ki je v zimskem prestopnem roku zadržala vse udarne sile, to pa je v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Trener Ante Šimundža je januarja na vprašanje, ali si v svoji ekipi želi videti Benjamina Verbiča, brez lažne vzvišenosti iskreno odgovoril, da si ga, a da ne ve, koga naj potem žrtvuje in zamenja. Čeprav se je omenjal prihod nadarjenega zvezdnika Celja, ki ob "hokejskem" upoštevanju števila zadetkov in podaj velja za najkoristnejšega igralca Prve lige Telekom Slovenije, za utečeno zasedbo vijolic ne bi pomenil tako velike dodane vrednosti, da bi imeli nakup za nujen.

To, kako sladke skrbi ima Šimundža, je razkrila že prva spomladanska tekma. V Ljudskem vrtu je gostovala Gorica, Maribor pa je pred tekmo na klop poslal Aleša Mertlja, edinega reprezentanta, na katerega že drugi ciklus zapored zelo resno računa selektor Srečko Katanec, ob čemer si nogometni kruh služi v slovenskem klubu. Proti Gorici se v začetni postavi ni znašel niti najboljši strelec 1. SNL Marcos Tavares. Kapetan je začel na klopi, tako kot njegov temnopolti stanovski kolega, eden najboljših strelcev in najzahtevnejših napadalcev za pokrivanje v Sloveniji, Jean-Philippe Mendy.

Tu je še Dare Vršič, ki je pred leti v Olimpiji tako močno izstopal, da je bil tako pomemben igralec za zeleno-bele kot Lionel Messi za Barcelono. Po bridki avstrijski izkušnji je v Ljudskem vrtu postal le eden izmed številnih kreativnih delavcev, ki se odlično zlivajo v podobo vijoličastega kolektivnega duha. Zdaj je poškodovan, a igra Maribora, še manj pa rezultat, zaradi tega ni trpela.

Dolga vijoličasta klop je naredila svoje. Gorico, ki jo razjedajo notranje klubske težave, je strla v zadnjih minutah. Načela jo je in pokončala, hkrati pa dokazala, da je imel Zlatko Zahović, ki ekipo najraje krepi v zimskih mesecih, ponovno dober nos. Dalibor Volaš je pokazal, da se v njem skriva ogromen dinamit in da premore potencial še za večje tekme, kot jih je v zadnjih letih izkušal v Rusiji, Moldaviji ali pa na Madžarskem. Je iz pravega testa, odlično ga je sprejel ožji sodelavec Luka Zahović, ki je prihodnost mariborskega kluba. Ne mudi se mu nikamor, želi ostati dlje, kot to namigujejo trendi na nogometni borzi. Njegov zadetek je bil čudovit, a če ga ne bi dosegel v Ljudskem vrtu, ki z zelenico, navijači in pisanimi tribunami brez atletske steze navzven deluje zelo vpadljivo in evropsko, ne bi deloval tako vrhunsko, kot je.

Če bi ga najstnik, rojen na Portugalskem, z vsem dolžnim spoštovanjem do Krke, dosegel na Portovalu v Novem mestu, televizijske kamere pa bi v ozadju kazale nič kaj veličastno ozadje, bi evrogol zbledel in postal le gol. Čeprav bi bil tehnično popoln. Podobno je bilo z nekaterimi atraktivnimi zadetki krkaša Josipa Fučka v jesenskem delu, ki zaradi skromne in za gledalca, vajenega evropskih spektaklov, bolj ali manj odbijajoče kulise niso več evrogoli, čeprav bi si to zaslužili.

Lažje loviti kot pa držati prednost

Maribor je vse stavil na prvenstvo. Na vsakem igralnem položaju ima vsaj dva za slovenske razmere zelo dobra igralca in veliko pričakuje od spomladanskega dela. Če bo v sredo osvojil še Stožice, se njegovim tekmecem slabo piše. Ime prvaka bi lahko postalo znano že krepko pred majem. Na drugi strani ima Olimpija priložnost sezone. Lahko zaplete položaj, ohrani napetost pri vrhu in pošlje najlepši mogoči signal izbirčnemu ljubljanskemu občinstvu, da bi lahko v Stožice prihajalo v večjem številu. Ljubitelji kluba Ačimovićevih zimskih novincev niso pričakali z rdečo preprogo, še manj z odkritim navdušenjem. Pričakovali so drugačna, javnosti bolj znana imena, a se je športni direktor zeleno-belih odločil za drugačne posege. V sredo bodo imeli vsi priložnost, da pokažejo, kaj znajo.

Že je ogret Andraž Šporar, kar je lepo povabilo za sredo. Proti Mariboru je že blestel. Jeseni je dosegel prelep zadetek. Ker ga je dosegel na derbiju pred polnimi tribunami in z evropsko šminko polepšanem Ljudskem vrtu, je bil videti še toliko lepše. Če bi podobnega dosegel v soboto v Domžalah, na zaslonih nikakor ne bi bil tako atraktiven. Tako je pač v nogometu, kjer že dlje časa velja, da pravega nogometaša naredi tudi (štadionska) obleka, ne samo znanje.

Maribor ima oboje, zato je v tem trenutku gospodar. Seveda pa tudi sam ni vsemogočen, ampak prav tako kot drugi ranljiv, kar je v soboto na trenutke dokazala Gorica, jeseni pa že marsikdo. Vrtnice niso zdržale do konca. Ritmu, ki ga vsilijo Šimundževe rezervne sile, bo tako težko slediti. Sploh zdaj, ko ni več evropskih nastopov, ki bi jemali svežino, in bo na trenerja prežalo manj ovir in preglavic.

Domžale se trudijo in ne skrivajo ambicioznosti. Zdaj so tako daleč, da želijo ohraniti vodstvo do konca. Sicer nočejo prevzeti bremena favoritov in igrajo na struno skromnosti, a so se zelo mobilizirale in poskrbele za temeljit kadrovski poseg. Kot da ne bi hotele zapraviti zgodovinske priložnosti. Prvi spomladanski krog je razkril, da je bilo v začetni domžalski postavi zamenjanih preveč mest, da bi se ohranil pragmatični mehanizem, ki je marljivo zbiral jesenske točke. To bi bil lahko velik primanjkljaj, saj se je Maribor že pojavil izza hrbta in pogleduje po prvem mestu. Velenjčani so razkrili, da Elsnerjeva četa še ni vstopila v obdobje, ko bi se lahko predstavila zadovoljivo in pokazala vse, kar lahko ponudi. Najnovejši prihodi starejših domžalskih znancev, ki so pred leti že pisali pomembne zgodbe, a se bodo morali še privaditi na nove obraze v slovenskem klubskem nogometu, se bodo stežka takoj obrestovali. Ker bo sezona trajala le še nekaj mesecev, je to dvorezen meč. Domžale rade tvegajo, jeseni so imele srečno roko pri novincih.

Letos se v domžalski igri dogaja preveč napak. O tem je mladi trener glasno in javno opozarjal že med pripravami. Najbolj pozitivno izhodišče za nove izzive je nedotaknjena mreža Nejca Vidmarja. Kaj bi to lahko pomenilo za Domžale, je pokazal rekorden uvod v sezono, ki je proslavil Ljubljančana in zgradil mit o neprebojni srčni obrambi pod Elsnerjevo taktirko. Včasih je najboljši napad prav obramba, a le včasih, saj si potem preveč odvisen od rezultatov sosedov na razpredelnici, kar ni prijetna tolažba.

V nekaterih športih je lažje loviti kot pa držati prednost. Tek ali biatlon sta lepa primera. Maribor je v prednosti, saj preži na napako vodilnega, sam pa pušča vtis, da bodo spodrsljaji na njegovem dvorišču skrajno redki. Ima le še točko, a tudi tekmo manj od Domžal, tako da je vprašanje, ali lahko, tehnično gledano, sploh še govorimo o zaostanku. Ogromno bosta povedala sreda in večni derbi v Ljubljani. Priložnost, da se Maribor predstavi na najtežjem gostovanju, kar mu jih ponuja Slovenija, in predstavi, kaj vse se je naučil v ligi prvakov. V tekmovanju, zaradi katerega ga spomladi v domovini zanima le prvo mesto.