Ko bi bilo vsaj več takšnih spektaklov

Ljudski vrt je drugič v tej sezoni gostil tekmo skupinskega dela lige prvakov. Po Sportingu je prišel še Chelsea, ki ga je pod Kalvarijo spremljalo neprimerno več navijačev kot pa portugalskega podprvaka. Privrženci londonskega velikana so na dan tekme uživali v mikavni ponudbi gostinskih lokalov na Grajskem trgu, ki so se smelo prilagodili Otočanom in jim ponujali največ, kar si lahko privošči povprečen ljubitelj nogometa iz Anglije. Slovenski gostinci so si meli roke, saj so Otočani vedno hvaležni gostje, sploh takrat, ko zagledajo cenik. Nasmehi se ponujajo kar sami, hmeljev napitek pa je tekel v potokih. V sproščenem kramljanju in ozračju, ki ga ni pokvaril niti en izgred, se je napovedoval rezultat srečanja v Ljudskem vrtu. Navijači Chelseaja so drug za drugim poudarjali, da bi Mariboru resda privoščili vsaj zadetek, kaj več pa ne, ter na velik zvon obešali zanesljivo zmago Mourinhove čete.

Hvaležni Abramoviču, največ angleških in britanskih zastav

Ko pa se je dogajanje preselilo na štadion, so se njihove izjave, pogojene z nedavno tekmo v Londonu in visoko zmago angleških favoritov s 6:0, izkazale za preveč optimistične. Navijači Chelseaja tega pri klubu, ki na papirju kotira kot najslabši v skupini G, zagotovo niso pričakovali. So pa izkazovali hvaležnost lastniku Romanu Abramoviču, da je na začetku tisočletja prevzel klub in ga povzdignil med svetovno elito. Velik transparent Thank you Roman, izobešen na severni tribuni Ljudskega vrta, je krasila še evropska zvezdica, ponos nepozabnega dosežka iz leta 2012.

Na severni tribuni so se mešali jeziki. Prevladoval je angleški, slišati pa je bilo tudi ogromno različnih. Zbralo se je namreč ogromno navijaških klubov Chelseaja, med njimi je bil tudi slovenski, še kako ponosen, da je lahko prijatelje v modrih dresih pozdravil na domačih tleh. Sodeč po napisih in zastavah so prišli tudi privrženci Chelseaja iz Poljske, Hrvaške, Cipra in Romunije, pričakovano je bilo največ angleških in britanskih zastav. V drugem polčasu se jim je pridružila še srbska, kar ni nikogar presenetilo, saj branita barve londonskega velikana dva srbska reprezentanta. Eden izmed njih je dosegel tudi izenačujoči gol in goste rešil presenetljivega poraza.

Tavares in Mourinho prejela največji aplavz

Točka proti Chelseaju je navdušila Ljudski vrt, ki je spremljal eno najlepših evropskih rapsodij v zgodovini kluba. Proti tako močnemu tekmecu še ni ostal neporažen, tokrat pa mu je pokazal zobe in ga skoraj spravil na kolena. Da se bo na mariborskem štadionu dogajalo nekaj pomembnega, so naznanjala že opozorila, naj se gledalci na svoja mesta odpravijo zgodaj, da bodo lahko pravočasno sodelovali v veličastni koreografiji.

Občinstvo je upoštevalo željo, tako da so se sedeži po 20. uri začeli polniti s svetlobno hitrostjo. Mariborski navijači, zbrani na južni tribuni, so med pripravo na koreografijo še skrivali transparente in zastave, nato pa izobesili večje napise Gremo Maribor, Viole Chaos in Čuj ti, v Mariboru si.

Ko so se predstavljali inastopajoči, je pri gostih največ aplavza prejel Jose Mourinho, pri Mariborčanih pa je očitno še vedno na najlepšem glasu kapetan Marcos Tavares, saj so navijači njegov priimek izustili najbolj glasno izmed vseh. Točno deset minut pred začetkom spektakularnega dvoboja so se prvič glasneje oglasile Viole, navijači Chelseaja pa so jih poskušali posnemati nekaj minut pozneje, a so to storili nekoliko sramežljivo, dodatno pa so jih preglasili še žvižgi preostalega dela občinstva, ki se je pripravljalo na veličastno koreografijo.

Porodni krči veličastne koreografije

Z njo so bile sprva težave, saj je veliko gledalcev papir, ki jih je ob prihodu pričakal na stolih, začelo dvigovati prehitro. Napovedovalec jih je opozoril, da naj ga dvignejo šele ob prihodu nogometašev na igrišče. Očitno je prišlo do množičnega nesporazuma, zato jih je moral napovedovalec še enkrat, zdaj v nekoliko bolj resnem tonu, opozoriti, da počakajo na prihod igralcev in še ne dvigujejo vijoličastih, belih in rdečih listov.

Ko sta se enajsterici iz slačilnice napotili na igrišče, je Ljudski vrt spominjal na prizor iz nogometne pravljice. Na vseh tribunah se je izpisala koreografija. Prevladovala je vijoličasta barva, ime kluba, na južni tribuni pa se je izrisal velikanski mestni grb v značilni rdeče-beli podobi. Srca Mariborčanov so bila napolnjena s ponosom, saj se je slika s koreografijo kmalu odpravila po svetu in pričala o tem, kako strastni navijači živijo na sončni strani Alp.

Navijači Chelseaja odtujili žogo, ki je dobila krila

Ko je sodnik dal znak za začetek, je prvič zagrmelo. Navijači so takoj pokazali, da bodo na tej tekmi več kot le 12. igralec. Prireditelji so naprosili občinstvo, naj neodgovorni gledalci ne uporabljajo laserjev, saj bo v nasprotnem nezadovoljna Evropska nogometna zveza (UEFA), to pa bi lahko poskrbelo za lajšanje klubske denarnice.

Opozorilo je zaleglo, še naprej je odmevala navijaška pesem mariborskih privržencev, podprta z bobni, simpatizerji Chelseaja pa še naprej niso mogli priti do izraza, saj so bili preprosto pretihi. Po 15 minutah se je prižgala prva bakla na jugu, gostujoči navijači pa so razjezili enega izmed pobiralcev žog, saj niso hoteli vrniti okroglega usnja, pač pa si ga podajali in metali med seboj. Žoge ni bilo več nazaj, tako da je moral prireditelj poslati v ogenj novo, eden izmed privržencev Chelseaja pa je tako odšel domov z dragocenim spominkom.

Čeprav so bili modri iz Londona bolj nevarni, pa to ni vplivalo na glasnost domačih navijačev. Sredi prvega polčasa je zadonel še znani odmev "Maribor, šampion", v katerem sodeluje jug s preostalimi tribunami. Viole zakličejo Maribor, preostale pa po kratkem presledku dodajo šampion. Za še bolj razigrano vzdušje je poskrbela že ponarodela poskočnica "Kdor ne skače, ni Viola, hej, hej, hej", med katero je bilo zanimivo opazovati dogajanje na vzhodni tribuni, kjer se je sodeč po modrih dresih do vstopnic dokopalo kar nekaj zaljubljencev v Chelsea, ki pa se seveda niso pridružili množičnim poskokom. Navijači modrih so podobno kot na tekmi v Londonu tik pred koncem prvega polčasa namenili nekaj spodbude portugalskemu strategu z vnaprej pripravljeno pesmijo, ko pa je sodnik zapiskal konec prvega dela, je nogometaše na počitek pospremil gromek aplavz ter navdušeno skandiranje "Mi smo Maribor".

Ibraimi poskrbel za eksplozijo navdušenja

Na semaforju je še vedno pisalo 0:0, na začetku drugega polčasa pa so se na južni tribuni med Violami pojavile še velikanske zastave in še olepšale že tako barvit pogled na nepregledno množico navijaških obeležij mariborskega kluba. Le pet minut je bilo potrebnih, ko je Ljudski vrt ponorel od navdušenja in se znašel v sedmih nebesih. Mojstrovina Agima Ibraimija je gledalce vrgla na noge, ozračje je postalo peklensko, vedno več pritiska in žvižgov je na lastni račun poslušal italijanski delivec pravice. Napetost je rasla, gledalci so se po zapravljeni priložnosti Zahovića prijemali za glavo, le nekaj sekund po tem, ko so mladega napadalca pospremili na klop z vzkliki "Zaho Viola", ob katerih se je zagotovo naježila dlaka tudi njegovemu očetu Zlatku, pa je mesto ob Dravi za nekaj sekund obmolknilo. Chelsea je izenačil in poskrbel, da so gostujoči privrženci prvič na tekmi resneje preglasili mariborske, ki pa so se hitro pobrali od šoka in začeli skandirati "Ni predaje".

Najprej koncert žvižgov, nato pa mogočen izliv sreče

Ko jih je razveselil še Jasmin Handanović in dvakrat preprečil Edenu Hazardu, da bi se vpisal med strelce, je bil občutek sreče nepopisen. Ko je Hazard izvajal strel z bele točke, so ga spremljali tako bučni žvižgi, kot jih na mariborskem štadionu ni bilo že nekaj časa, ko pa je vratar Maribora le nekaj stotink pozneje ustavil strel in postal junak srečanja, se je zaslišal tako mogočen izliv sreče, da je Ljudski vrt spominjal na navijaški kotel, na jugu pa se je ponovno prižgalo nekaj pirotehničnih sredstev.

Preskok iz koncerta žvižgov do huronskega aplavza in čaščenja Handanovićeve obrambe je ponudil popotnico za dramatičen konec dvoboja. Zadnje minute so pričakali vsi na nogah. Ko je sodnik označil konec tekme, je bilo veselje tako strastno, kot da bi se osvojila kakšna lovorika. Kako velik podvig je uspel Mariboru, je dokazala že športna poteza Mourinha. Najprej se je jezen spravil nad četrtega sodnika, zakaj je pokazal le dve minuti sodnikovega podaljška, ko pa je bilo vsega konec, je najprej stopil do portugalskega znanca Zlatka Zahovića, mu čestital in izmenjal nekaj besed, nato pa podal roko še Anteju Šimundži, ki mu je uspelo maščevanje za polom v Londonu. Junak Handanović si je kot edini na igrišču izmenjal dres z nogometašem Chelseaja, dogovor je sklenil s stanovskim kolegom Petrom Čechom, nato pa so se vijolice odpravile proti južni tribuni, kjer jih je pričakal enkraten aplavz. Z vseh strani je grmelo "Šampioni", nato je svojih pet minut slave doživel izkušeni vratar, saj je odmevalo "Handa Viola", čaroben večer pa se je takrat, ko so bile tribune že skoraj prazne, končal s tisto o enemu klubu in eni časti. O prvakih, ki so poskrbeli za nov podvig, hkrati pa se lahko še enkrat več prepričali, kako lahko računajo na pomoč zvestih in strastnih navijačev.