SiolNET. Sportal Nogomet
1,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost

Matematična enačba iz leta 1998, zaradi katere se o Ivanu Groznem iz Čila govori še danes

1,63

termometer

Ivan Zamorano
Ivan Zamorano, v devetdesetih letih eden najboljših napadalcev na svetu, je zabil številne gole, a ga nogometni svet pomni predvsem po številki, ki jo je nosil na dresu Interja. Foto: Getty Images

Tokrat se spominjamo Ivana Zamorana, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja enega najboljših napadalcev na svetu, ki se je v zgodovino nogometa in v spomin številnih nogometnih navdušencev vpisal tudi in predvsem s številko, ki jo je nosil na majici milanskega Interja.

Zgodba, podobna večini nogometašev na poti do uspeha. Fant, ki se je od Južne Amerike in revščine, v kateri je tam odraščal, z nogometno žogo prebil do Evrope in tamkajšnjih naslovnic. Pa seveda tudi milijonov, ki jih te prinašajo. Večkrat videno, slišano, prebrano, ampak vseeno … Na hitro jo prelistajmo.

Ivan Zamorano se je rodil v večmilijonskem Santiagu de Chile, se hitro zaljubil v nogometno žogo, že kot mladoleten fantič debitiral v prvoligaškem Cobresalu, se vmes v iskanju izkušenj preselil k drugoligaškemu Trasadinu, zanj v enem letu zabil kar 27 golov in ga popeljal med prvoligaše, tam pa sezono za tem zaigral za Cobresal in nase hitro opozoril tudi v njegovem dresu. V dveh sezonah zanj je zabil kar 35 golov in klubu leta 1987 prinesel prvo lovoriko v njegovi zgodovini. S soigralci se je veselil pokalne lovorike, za katero je bil najbolj zaslužen predvsem on. V 14 nastopih je zabil kar 13 golov.

Beseda o napadalcu, ki je smrtonosen pred nasprotnikovimi goli, se je hitro razširila tudi do Evrope, kjer so ga k sebi zvabili pri Bologni. Kljub popotnici številnih golov, ki jih je zabil na drugi strani Atlantskega oceana, so v Italiji ocenili, da za tamkajšnjo nogometno ligo, ki je bila takrat najboljša na svetu, pri 20 letih še ni zrel. V Bologni so ga tako posodili v St. Gallen, za katerega je v sezoni in pol zabil kar 36 golov, kar je bilo dovolj, da so na vrata Švicarjev, ki so ga medtem že odkupili od Bologne, trkali številni velikani. Najmočneje pri Sevilli, ki ga je k sebi zvabila leta 1990.

Kot najboljši strelec španskega prvenstva je Real leta 1995 popeljal do naslova prvaka, na katerega so Madridčani čakali pet let. Kot najboljši strelec španskega prvenstva je Real leta 1995 popeljal do naslova prvaka, na katerega so Madridčani čakali pet let. Foto: Reuters

V Realu je postal eden najboljših na svetu

Dve leti je prebil v Andaluziji, potem pa leta 1992 odšel tja, kamor so takrat odhajali vsi najboljši nogometaši z Iberskega polotoka. "To je številka 9, ki smo jo potrebovali," je ob prestopu Zamorana, vrednim za tiste čase vrtoglavih pet milijonov ameriških dolarjev, povedal takratni predsednik Real Madrida Ramon Mendoza. Na Santiagu Bernabeu je imel sprva težave, bil nekaj časa tudi na njegovih izhodnih vratih, a ga potem zapustil šele po štirih plodnih letih, v katerih je v 173 nastopih zabil kar 101 gol.

V najeminentnejšem klubu v zgodovini nogometa je doživel več vrhuncev. V sezoni 1994/95 je bil glavni obraz Reala, ki je z njim in legendarnim Dancem Michaelom Laudrupom prvič po za tako velik klub dolgih petih letih čakanja osvojil naslov španskega prvaka. Zamorano je bil z 28 goli najboljši strelec prvenstva. V tisti sezoni se je v spomin številnih navijačev Reala, med katerimi status legende uživa še danes, vtisnil tudi z eno od najboljših predstav kateregakoli posameznika v zgodovini el clasicov, obračunov z večnim tekmecem Barcelono.

Simultanka Ivana Zamorana na el clasicu leta 1995:

Madridčani so Katalonce takrat razbili kar s 5:0, on pa se je izkazal s tremi goli in dvema asistencama. Ko je leta 1996 prostor v napadu prepustil mlademu zvezdniku Raulu Gonzalesu, ki se je prebijal na evropski nogometni oder, je odšel kot eden najboljših napadalcev na svetu.

S takšnim statusom je leta 1996 prišel na San Siro, kjer je tamkajšnji zimzeleni predsednik Interja Massimo Moratti gradil sanjsko moštvo, s katerim je lovil tako želeni naslov italijanskega prvaka. Čeprav se je v devetdesetih letih v črno-modri majici zvrstila kopica zvezdnikov, ga takrat ni dočakal.

Zvezdniki so si vrstili drug za drugim

Roberto Baggio v majici Interja Roberto Baggio v majici Interja Foto: Reuters V obdobju Massima Morattija, ki je častni predsednik kluba še danes, so se v garderobi Interja zvrstili številni zvezdniki svetovnega nogometa. Ob Ronaldu, ki je bil seveda bolj zvenečih imen od vseh, še številni. Zamorano je tako v letih, ki jih je tam prebil, garderobo delil tudi z zimzelenim Argentincem Javierjem Zanettijem, ki si je pri Interju zgradil status legende, v reprezentanci pa prav tako. Njegov soigralec je bil tudi Zanettijev rojak Diego Simeone, prej in pozneje nogometaš madridskega Atletica, s katerim zdaj že nekaj let opozarja v trenerski vlogi.

Skozi Inter so takrat šli še veliki zvezdniki italijanskega nogometa Roberto Baggio, Christian Vieri, branilec, ki je postal legenda Interja in Italije, Giuseppe Bergomi, pa legendarni vratar Gianluica Pagluica. Zraven so bili tudi francoska zvezdnika Laurent Blanc in Youri Djorkaeff, pa prvi zvezdnik urugvajskega nogometa, Alvaro Recoba, Anglež Paul Ince, legendarni Nizozemec Clarence Seedorf, ki je naslove evropskega prvaka osvajal s kar štirimi različnimi klubi, nepozabni nigerijski branilec Taribo West, težavni Romun Adrian Mutu in še kdo … Skratka, zasedba je bila res zvezdniška, a je, zanimivo, osvojila bolj malo.

Golov ni bilo veliko, a so ga navijači oboževali

Številke Zamorana v Milanu niso bile tako dobre, kot so bile v Madridu v letih pred tem. Zabil je 40 golov v 149 nastopih, še posebej slaba pa je bila druga sezona, v kateri se je med strelce vpisal samo štirikrat. Je pa bil zato eden izmed njegovih golov tisti, ki ga je zabil v velikem finalu pokala UEFA leta 1998 na štadionu Park princev v Parizu, kjer je Inter s 3:0 odpihnil Lazio. Prav on je na samem začetku tekme Milančanom odprl pot do zmage. Zanimivo, v finalu istega tekmovanja so bili že leto pred tem, ko je, takrat sta bili na zadnji stopnički na sporedu še dve tekmi, zatresel mrežo Schalkeja in poskrbel za izničenje zaostanka s prve tekme in enajstmetrovke, ki so potem osrečile Nemce.

Gol Ivana Zamorana v pokalu UEFA:

Lovorika iz Pariza je bila tudi edina, ki jo je z Interjem osvojil, a je med njegovimi navijači pustil globok vtis in postal njihov ljubimec. Da je res tako, priča tudi posnetek iz leta 2003, ko se je po koncu bogate nogometne poti prišel poslovit tudi od navijačev Interja. V njihova srca se je bolj kot z goli vpisal z odnosom, ki ga je kazal na igrišču in ob njem. Strast do igre, želja in odločnost so ga odlikovale v vsaki minuti, ki jo je odigral za klub, katerega kapetan je danes Slovenec Samir Handanović.

"Zanj je bila vsaka tekma kot vojna," je pred kratkim o njem povedal Gigi Simoni, eden od številnih trenerjev, s katerimi je sodeloval pri Interju. Med njimi so bili tudi Marcelo Lippi, Anglež Roy Hodgson in Romun Mircea Lucescu. Čeprav golov ni bilo veliko, se je vseskozi obdržal in preživel. Bil je namreč bojevnik, ki se je pogosto žrtvoval za ekipo in soigralce, kar so znali ceniti tudi priznani trenerji, ki smo jih našteli.

Z Ronaldom, takrat najboljšim nogometašem na svetu, sta se odlično razumela tako na kot ob igrišču. Z Ronaldom, takrat najboljšim nogometašem na svetu, sta se odlično razumela tako na kot ob igrišču. Foto: Reuters

Nike je poskrbel, da se je moral posloviti od svoje številke

Da v ospredje postavlja ekipo in ne sebe, pa verjetno še najbolj potrjuje epizoda, ki je morda celo najbolj zaznamovala njegovo sicer bleščečo nogometno pot. Po dveh letih, v katerih je na hrbtu ponosno nosil za napadalca kultno številko 9 na majici Interja, so leta 1998 v vrhu kluba nanj naslovili prošnjo, da se poslovi od nje. Ne kar tako, seveda so za takšno odločitvijo stali različni interesi. Tistega poletja je namreč v Milano prišel zlati čopek italijanskega nogometa Roberto Baggio, ki je bil sicer na zatonu svoje bleščeče kariere, a še vedno zakon, ko beseda nanese na italijanski nogomet in kot tak v roke dobil številko 10, ki je v nogometu takrat pomenila vse.

No, pravzaprav je bil takrat 31-letni zvezdnik italijanskega "calcia", ki je sezono pred tem zabil 22 golov za Bologno, le izgovor za tisto, kar je narekoval denar. V klubu je bil takrat namreč še en "precej" znan nogometaš. Pravzaprav kar najboljši od njih. Brazilec Ronaldo, ki je v Milano iz Barcelone z zlato žogo v roki prišel leto pred tem in dobil številko 10. Zamoranu, s katerim sta se odlično razumela tako na kot ob igrišču, ni želel iztrgati devetice, a ko je leto za tem to zahteval Nike, ni šlo drugače. Ronaldo je bil eden glavnih obrazov ameriške multinacionalke, ki je vlagala milijone v novo znamko R9, to pa seveda ne bi bilo možno, če bi glavni junak njihove kampanje nosil številko 10, 11 ali katerikoli drugo.

Prišel je kot najboljši na svetu, odšel pa kot izdajalec

Fotografija iz aprila 2000, ob kateri še danes spreleti srh marsikaterega nogometnega navijača. Ronaldo v bolečinah na tleh. Fotografija iz aprila 2000, ob kateri še danes spreleti srh marsikaterega nogometnega navijača. Ronaldo v bolečinah na tleh. Foto: Reuters Ronaldo je v Inter prišel poleti 1997, ko so Milančani zanj Barceloni odšteli 27 milijonov ameriških dolarjev, kar je bil takrat svetovni rekord. Takrat je že bil dobitnik nagrade za najboljšega nogometaša na svetu po izboru Fifa, istega leta pa je potem to nagrado prejel še enkrat in v roke dobil tudi prvo od dveh zlatih žog, s katerima se ponaša.

V prvi sezoni se je v Milanu znašel odlično in bil s 25 goli drugi najboljši strelec italijanskega prvenstva, v katerem je Inter pristal na drugem mestu. Šest golov je zabil pri pohodu Interja na pokal Uefa. Sezono je končal s 34 zadetki v vseh tekmovanjih.

Potem se je konec leta 1999 poškodoval in moral na operacijo kolena. Aprila 2000 se je vrnil na igrišče, a že po šestih minutah igre obležal na zelenici. Z igrišča so ga odnesli na nosilih, zaradi hude poškodbe je moral na kar dve operaciji, v naslednjih treh sezonah pa je za Milančane odigral le 24 tekem in zabil sedem golov.

Ko se je leta 2002 uspešno vrnil na igrišča in to potrdil s sijajnim nastopom na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem, kjer je Brazilijo kot najboljši strelec turnirja popeljal do naslova, pa je navijačem Interja zarinil nož v hrbet. Zapustil je klub in odšel v Real Madrid. Da bi bilo vse skupaj še hujše, je leta 2007, ko se je vrnil na Apeninski polotok, okrepil največjega tekmeca Interja, Milan.

Kako se je rodila ideja o številki 1+8?

"Igral sem z redkimi Brazilci, a se lahko pohvalim, da sem igral z najboljšim od njih. Ronaldo je bil najboljši vseh časov. Odličen je bil z levo in desno nogo. Bil je hiter, močan. Odlično je preigraval. Imel je vse. Bil je fenomen," je leta za tem v enem izmed intervjujev povedal Zamorano in razkril, zakaj je številko, ki jo je pred tem nosil sam, brez premisleka predal v roke enega najboljših v zgodovini nogometa. Toda to, da jo je prepustil soigralcu, še ne pomeni, da se je od številke 9 poslovil kar tako. Ne, še zdaleč ne.

Številko 9 je prepustil slovitemu soigralcu, a prišel na idejo, ki je pozneje sprožila revolucijo v nogometu. Številko 9 je prepustil slovitemu soigralcu, a prišel na idejo, ki je pozneje sprožila revolucijo v nogometu. Foto: Reuters

"Športni direktor Sandro Mazzola mi je rekel, da ve, koliko mi pomeni številka 9, zato mi je svetoval številko 19, 29 … Katerokoli, ki ima številko 9, a sam sem prišel na drugačno idejo. Vprašal sem ga, ali je možno, da je med številkama še kak znak?" je to, kaj se je v pisarnah San Sira dogajalo pred dvema desetletjema, povedal Zamorano in dejal, da je bil odgovor takratnega športnega direktorja Interja odklonilen.

"Potem sem šel do predsednika in ga prosil, naj kaj poizkusi narediti. Moratti, ki nam je bil vsem kot oče, je šel v akcijo, zaprosil italijansko nogometno zvezo in dobil dovoljenje. Tako se je rodila zgodba, ki mnoge zabava še danes," je rojstvo ideje, ki se je izkazala za revolucionarno, saj so jo pozneje posnemali mnogi nogometaši, opisal Zamorano.

Čilenec je zagato rešil na zelo preprost način. Vzel je številko 18, med številkama vstavil znak za plus, ena plus osem je devet in je dobil, kar je želel. Pa naj še kdo reče, da nogometaši ne znajo računati!

Statistika Ivana Zamorana pri Interju:

  Prvenstvo: Pokal: Evropa: Skupaj:
Sezona 1996/97: 31 nastopov/7 golov 6 nastopov/5 goli 10 nastopov/2 gola 47 nastopov/13 golov
Sezona 1997/98: 13 nastopov/2 gola 2 nastopa/brez gola 5 nastopov/2 gola 20 nastopov/4 goli
Sezona 1998/99: 25 nastopov/9 golov 10 nastopov/3 goli 3 nastopi/2 gola 38 nastopov/14 golov
Sezona 1999/00: 30 nastopov/7 golov 5 nastopov/1 gol brez nastopa 35 nastopov/8 golov
Sezona 2000/01: 2 nastopa/1 gol 2 nastopa/brez gola 4 nastopi/brez gola 8 nastopov/1 gol

Odšel je z zgolj eno lovoriko in za konec izpolnil otroške sanje

Z nevsakdanjo številko na hrbtu je tako igral še dve sezoni in pol, a kljub zvezdniški družbi, ki ga je v njegovih milanskih časih vseskozi obkrožala, osvojil bolj malo. Pokal UEFA 1998 je vse, česar se je veselil. Višje kot do drugega mesta v prvenstvu, finala pokalnega tekmovanja in četrtfinala lige prvakov Inter v tistih letih ni zmogel.

Za Inter je v štirih letih in pol zabil samo 40 golov in osvojil le eno lovoriko, a pri njegovih navijačih pustil globok pečat. Za Inter je v štirih letih in pol zabil samo 40 golov in osvojil le eno lovoriko, a pri njegovih navijačih pustil globok pečat. Foto: Getty Images

Zamorano je bil član Interja do konca leta 2000, potem se je vrnil na drugo stran Atlantika. Tokrat v Mehiko, kjer je dve sezoni odigral za največji tamkajšnji klub Americo, s katero se je veselil enega izmed njenih 18 naslovov državnega prvaka in za njo zabil 33 golov v nekaj več kot 60 nastopih.

Potem je za konec izpolnil še otroško željo in za kratek čas igral za čilski Colo-Colo, za katerega je zabil osem golov v 14 nastopih, in se leta 2003, star 36 let, poslovil.

Bam Bam oziroma Ivan Grozni, kot so ga klicali, predvsem pa v nogometnem svetu še danes znan kot tisti nogometaš, ki je na hrbtu nosil številko 1+8 …

Z Marcelom Salasom sta tvorila ubijalski tandem

Z Marcelom Salasom sta v Franciji leta 1998 nase opozorila ves svet. Z Marcelom Salasom sta v Franciji leta 1998 nase opozorila ves svet. Foto: Reuters Zamorano je globok pečat pustil tudi v majici Čila, ki je bil takrat na mednarodni ravni precej manj uspešen, kot je danes, ko se lahko pohvali z dvema naslovoma južnoameriškega prvaka iz let 2015 in 2016, na svetovnih prvenstvih 2010 in 2014 pa je prišel v izločilne dele.

Ko je zanj igral Zamorano, sta bila z Marcelom Salasom, še enim čilskim napadalcem, ki je pečat pustil tudi v Evropi, peklenski napadalski tandem, ki je nase opozoril predvsem na svetovnem prvenstvu 1998 v Franciji, kjer je Čile prišel do osmine finala. Salas je štirikrat zadel, Zamorano pa mu je za vse štiri gole podal.

Na prejšnjih dveh mundialih, 1990 in 1994, Čile sploh ni nastopil, na štirih južnoameriških prvenstvih, na katerih je Zamorano zaigral, pa se je moral zadovoljiti z enim izgubljenim polfinalom in dvema polfinaloma na južnoameriških prvenstvih.

Zamorano je z golom od debiju prvič za Čile nastopil leta 1987, ko je bil star 20 let. Za reprezentanco je potem igral vse do leta 2001, ko jo je s 34 goli v 69 nastopih zapustil kot njen najboljši strelec v zgodovini. Danes je na večni lestvici strelcev na četrtem mestu. Pred njim so Salas (37 golov v 70 nastopih), Eduardo Vargas (38 golov v 91 nastopih) in Alexis Sanchez, ki je v kar 132 nastopih trenutno pri 43 golih v čilskem dresu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin