Fenomen, ki si s perfekcionizmom nabira sovražnike

Čeprav je zabil že na stotine golov, prejel na desetine nagrad, bil med drugim leta 2008 že najboljši na svetu in je v nogometu osvojil skorajda vse, kar se osvojiti da, je bil za Cristiana Ronalda trenutek, ko je bil v Zürichu izbran za najboljšega nogometaša na svetu, tako zelo čustven, da je komajda govoril. Solze so stekle, glas je zadrhtel, vidno ganjen se je zahvaljeval vsem, ki se jih je spomnil, in se zmedeno, kot kak desetletni deček, opravičeval tistim, na katere je morebiti pozabil. Kot da ne bi šlo za človeka, ki je že vsaj desetletje vsak trenutek svojega življenja v središču pozornosti, kamorkoli stopi, spada med najbolj prepoznavne obraze na svetu sploh in je bil v podobnem položaju že velikokrat do zdaj.

Le dokaz več, kako zelo si je želel najbolj prestižne nagrade, ki jo nogometaš lahko dobi. In le dokaz več, kako zelo velika je njegova želja po tem, da je najboljši vselej in povsod. Ogromno željo po perfekciji kaže vsak trenutek svojega življenja. Proti Bayernu v ligi prvakov, proti Alcorconu v španskem pokalu. Če o zmagovalcu odločajo zadnje sekunde, pa tudi, če njegova ekipa vodi s 5:0. Vedno si puli lase, če zapravi priložnost. Ni pomembno, če je pred tem zadel že dvakrat ali trikrat. Želi še četrti, tudi peti gol, če je le mogoče. Nekateri ga zato sovražijo in zaničujejo, drugi ga obožujejo in častijo. Ob koncu dneva oboji, če so pravi objektivni nogometni navijači, priznavajo njegovo vrhunskost. Ni trenerja, ki si ga ne bi želel v svoji ekipi. Zato, ker ve, kaj z njim dobiva. Odličnega nogometaša, ki se ne zadovolji z ničemer in vedno želi še več. Stremi k nedosegljivi popolnosti in za seboj povleče tudi soigralce.

Profesionalizma in tega, da je trdo delal za uspeh, Portugalcu ne more očitati nihče. Še dandanes na treningih vseskozi daje vse od sebe, prihaja med prvimi in odhaja med zadnjimi. Ne pije alkohola, seveda ne kadi in tudi ne ponočuje. Vsaj med sezono prav gotovo ne. Tudi za tiste, ki ga ne cenijo kot človeka, ima kar nekaj argumentov, s katerimi kaže, da se motijo. Ogromne vsote denarja, ki jih redno nakazuje v dobrodelne namene, so le eden izmed teh. Pred leti je na raznorazne očitke pogostokrat odgovarjal tudi javno, včasih ne preveč spretno, in naredil več škode kot koristi. Zdaj se zdi, da je dozorel. Takšnih skokov na terene, na katerih se ne znajde niti približno tako dobro, kot se na nogometnem igrišču, je v zadnjem času vse manj. Kot da se je odločil, da bo govoril le še z dejanji.

Da bo s še več zadetki, s še več zmagami in konec koncev tudi več nagradami dokazal, da spada med najboljše vseh časov. Da bo še bližje popolnosti, h kateri stremi. Da se je pri 28 letih že z globokimi črkami zarezal v kamen nogometne zgodovine, je jasno. Bil je evropski klubski prvak, evropski podprvak in četrti na svetovnem prvenstvu s Portugalsko, trikrat angleški prvak in bil najboljši tudi v španskem prvenstvu, če izpostavimo najbolj pomembne klubske lovorike. Pri vseh je bil v glavnih vlogah. V njegovih vitrinah sta tudi dve zlati žogi, nagrada za najboljšega nogometaša na svetu po izboru Fife, prejel je dva zlata čevlja za najboljšega strelca državnih prvenstev po Evropi, bil je najboljši strelec lige prvakov in dvakrat najbolj učinkovit posameznik španskega in angleškega prvenstva, zabil najlepši gol leta, bil kar osemkrat izbran v evropsko enajsterico leta in še bi lahko naštevali. Ni dvoma, Cristiano Ronaldo je fenomen, ki bo šele skozi čas od vseh dobil tisto, kar si zasluži že danes. Globok poklon.