Bomo vedno ujetniki svoje majhnosti?

Pa čeprav bi bilo lahko drugače. Slovenci so imeli izjemno priložnost. Ne le zato, ker so po dveh tretjinah tekme na najbolj kultnem športnem objektu v Evropi prišli do vodstva. Tudi zato, ker je bila Anglija pripravljena na spodrsljaj.

Tega žal niso izkoristili. Tudi tokrat. Minute takoj po slovenskem golu, ko so Angleži zadeli prvič, drugič in potem še tretjič, so zgovoren oris nemoči vseh slovenskih športnikov v boju proti največjim. Tistim, ki so v preteklosti pisali zgodovino in osvajali največje naslove.

Proti takšnim Slovenci vselej verjamejo v zmago, a se uspeha, potem ko se ponudi priložnost zanj, kot po pravilu ustrašijo. Tako je na mnogih prizoriščih v preteklosti, tako je bilo tudi tokrat. So kot fantje, ki v daljavi zagledajo lepa dekleta, glasno komentirajo, a potem, ko te pridejo mimo, obnemijo in sramežljivo gledajo v drugo smer.

Odraz te miselnosti, ki je močno zakoreninjen v nas, je viden na številnih prizoriščih, a v športu najlažje pride do izraza. Da so prav nogometaši tisti, ki so v preteklosti že nekajkrat pokukali iz te škatle majhnosti, ni naključje. Kot tudi ni naključje to, da so v zdajšnji zasedbi, ki ji poveljuje Srečko Katanec, Slovencem najmanj podobni tisti, ki so se v tujino podali, ko so še odraščali. A kolektivna miselnost v ekipnih športih ostaja enaka. In dokler bo taka, bodo tekme, kot je bila sobotna, izgubljali.

Kdaj bodo torej naredili korak, ki jih bo popeljal na drugo stran ograje, s katero so obdani? Takšnega, kot ga je na letošnjem svetovnem prvenstvu naredila Kostarika, nogometni palček, ki je pravljično pot na brazilskih tleh končal šele takrat, ko je na prvenstvu ostalo vsega osem reprezentanc. Se bo to sploh kdaj zgodilo ali bomo vedno ujetniki svoje majhnosti?