konferenčna liga
Četrtek, 12. 3. 2026, 4.00
6 dni, 17 ur
Pogovor z Benjaminom Verbičem
Izpoved Benjamina Verbiča: To me je bolelo, saj mu nisem storil ničesar slabega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,56
Benjamin Verbič si služi nogometni kruh pri grškem Levadiakosu. Danes bo stiskal pesti za nekdanji klub Celje, ki se bo v konferenčni ligi pomeril proti atenskemu Aeku.
Kaj se dogaja z Benjaminom Verbičem? Izkušeni Vojničan se je v bogati karieri večkrat prelevil v junaka slovenske nogometne reprezentance, pustil opazen pečat v številnih klubih, pri 32 letih pa sporoča, da še zdaleč ni rekel zadnje. Poklicali smo ga v Grčijo, kjer z Levadiakosom piše najlepšo pravljico v zgodovini kluba. Zadnji dve tekmi je resda moral izpustiti zaradi poškodbe, ki jo je staknil pred tremi tedni proti atenskemu Aeku, in to ravno proti klubu, ki bo zvečer gostoval v "njegovem" Celju. To je bil še razlog več, da smo poklepetali z gostobesednim krilnim napadalcem, ki odlično pozna tekmeca grofov.
V Grčijo je prišel leta 2022 in jo najprej spoznaval v Atenah, kjer je skupaj z rojakoma Andražem Šporarjem in Adamom Gnezdo Čerinom sestavljal ponosno slovensko "triperesno" deteljico pri Panathinaikosu. Sprva so imeli kaj pokazati in povedati, na igrišču so prebili veliko časa, pogosto tudi sodelovali v udarnih enajstericah. Nepredvidljivost nogometa pa je tudi v tem primeru naredila svoje.
Za trojico slovenskih reprezentantov, ki so imeli v zadnjih letih pomembne vloge tudi pod taktirko Matjaža Keka v izbrani vrsti, so se stvari čez noč spremenile. Minut je bilo vedno manj, tako da je slovenska deteljica hitro razpadla. V Atenah je ostal le še Gnezda Čerin, a se tudi on ne more več pohvaliti z bajno minutažo.
Vse je bilo krasno, nato so jih pokopale tri tekme
Navijači Panathinaikosa čakajo na naslov grškega prvaka že 16 let.
Ko Benjamin Verbič razmišlja o obdobju, ki ga je preživel pri enem največjih grških klubov vseh časov, mu še zdaleč ni vseeno. Zaveda se, za kako velik klub je imel čast igrati, zaveda pa se tudi, da bi se lahko vse skupaj končalo bistveno lepše in uspešneje. A nogometni bogovi so očitno hoteli drugače.
"Panathinaikos predstavlja zelo zahtevno okolje. V takšnem klubu vlada pritisk že na vsakem treningu, kaj šele na tekmi. Navijači čakajo na naslov državnega prvaka vse od leta 2010. Zaradi tega vlada noro in stresno ozračje. Takšni klubi pa, kar zadeva rezultate, ne čakajo dolgo," je navedel primer po koncu sezone 2022/23, ko se je marsikaj spremenilo. Do takrat mu je šlo v Atenah imenitno.
"Na začetku je bilo vse krasno, potem pa so nas v tisti sezoni pokopale zadnje tri tekme. Nismo osvojili naslova, v klubu pa se je zaradi tega zamenjala celotna garnitura. Prišel je nov športni direktor. Prišel je tudi nov trener, ki je pripeljal svoje igralce. Kar naenkrat se je zgodilo, da nisem bil več v njegovem načrtu," se je stežka privadil na nove razmere.
Še danes ne ve, zakaj ga niso pustili drugam
Pol leta je bil praktično brez kluba. Panathinaikos ga sploh ni pustil drugam. Še danes se sprašuje, zakaj so ga v Atenah postavili na stranski tir in mu niso dovolili, da bi pravočasno menjal klubsko okolje.
"Vsak izmed nas iz Slovenije je to izkusil oziroma prebolel na svoj način. Andraž je hvala bogu hitro odšel in našel klub, kjer je nato igral redno, meni pa tega ni uspelo storiti. Tako me je doletelo obdobje, v katerem šest mesecev sploh nisem igral nogometa. Ni bilo prijetno. Pol leta sem bil praktično brez kluba. Nikoli ne bom pozabil, da me tisto poletje niso pustili drugam. Pa še danes ne vem, zakaj. In verjetno tudi nikoli ne bom izvedel. To me je bolelo, saj nisem Panathinaikosu storil ničesar slabega. Žal pa je to vplivalo name in mi spremenilo kariero," je takrat živel v negotovosti in se spraševal, zakaj se mu to sploh dogaja.
"Pa sploh ni težava v tem, da ti klub pove, da ne računa nate, nastane pa težava, če te klub vseeno noče izpustiti iz svojih rok, te postavi na stran, hkrati pa ne moreš oditi. To res ni bilo lahko obdobje, mi je pa po drugi strani vsaj do neke mere utrdilo kožo. Zaradi tega sem še bolj pripravljen na vse, kar me čaka v nadaljevanju kariere. Ostajam tekmovalen, rad treniram, rad igram tekme. Imam ogromno željo, da v nogometu še veliko pokažem," je iskreno spregovoril o najtežjem obdobju svoje nogometne kariere, odkar se dokazuje v Grčiji.
Na lica se mu je vrnil nasmešek
Z Levadiakosom Benjamin Verbič napada najboljši rezultat v zgodovini kluba.
Tisto, kar je pogrešal pri Panathinaikosu, je dočakal pri Levadiakosu, pri grškem prvoligašu, ki za razliko od velikana iz Aten ni napadal najvišjih ciljev, niti za njim ni stala tako mogočna vojska navijačev. Levadiakos je znal iz Verbiča iztisniti najboljše. In tudi iz njegovega rojaka Alena Ožbolta. Tako je Levadiakos postal simpatičen tudi za slovensko nogometno javnost, znova pa se je vrnil nasmešek tudi na lica 32-letnega Vojničana. Ujel je tekmovalni ritem, trener pa mu zaupa, saj se dobro zaveda, da lahko njegove bogate izkušnje dobro vplivajo na celotno moštvo.
Koliko pa še manjka slovenskemu krilnemu napadalcu, da bi povsem spominjal na "dobrega starega Benija", ki je znal v preteklosti pogosto razveseljevati, zlasti navijače Celja, Köbenhavna in kijevskega Dinama?
Pred tremi tedni si je na gostovanju pri atenskem Aeku poškodoval stegensko mišico. Igrišče je moral zapustiti že po 13 minutah.
"Kaj mi še manjka? Zlasti kontinuiteta tekem. Rad bi odigral celotno sezono neprekinjeno v enem kosu. Tudi v tej sezoni so me manjše poškodbe dvakrat vrgle s tira," je spomnil na zadnjo prigodo, ki se mu je zgodila pred tremi tedni v Atenah, in to ravno na gostovanju pri vodilnem Aeku, pri katerem se bo prihodnji četrtek mudilo tudi Celje. Prejel je udarec v stegensko mišico in moral na prisilni počitek.
Trikrat bolj nervozen, če spremlja tekmo s tribun
Adam Gnezda Čerin je še edini član nekdanje triperesne slovenske deteljice pri Panathinaikosu.
Ko smo ga poklicali, je bil še poln vtisov z nedeljske tekme. Predstavljala je nekaj več, saj sta se pomerila Levadiakos in Panathinaikos – njegov zdajšnji in nekdanji delodajalec. Dvoboj je nosil velik vložek, to je bil neposredni obračun za četrto mesto na grškem prvenstvu, zato je bilo pri Benjaminu Verbiču prisotno še toliko večje nelagodje, saj je želel na vsak način na tako pomembni tekmi pomagati soigralcem, a mu zdravniki tega niso dovolili. Tisto, kar je spremljal na igrišču, ga ni moglo navdušiti. Atenski velikan, pri katerem je v 84. minuti vstopil v igro njegov reprezentančni soigralec Adam Gnezda Čerin, je bil premočan. V Levadii je zmagal s prepričljivih s 4:1, Levadiakos pa tako ostaja na petem mestu.
"Ni nam šlo dobro. Dvoboj sem spremljal s tribun in bil še trikrat bolj nervozen, kot če bi igral na zelenici. Lahko potrdim, da je spremljanje dvoboja s tribun bistveno težje, zlasti če ga izgubljaš, kot pa če si prisoten na igrišču in lahko vplivaš na rezultat. Pa sem želel igrati na tekmi, a na žalost poškodba še ni bila zaceljena," je še vedno čutil posledico bolečega udarca v stegensko mišico, zaradi katere je moral izpustiti dve tekmi. Zdravniki niso želeli tvegati, zato mu še niso prižgali zelene luči. Tako je moral dvoboj proti nekdanjemu delodajalcu, s katerim se ni razšel v najbolj idiličnih odnosih, spremljati s tribun.
"Balkanci se družimo med seboj. Nekoč smo bili ena družina"
Pri Levadiakosu si deli slačilnico tudi z rojakom Alenom Ožboltom.
"V zadnjem obdobju smo malce padli v formi. Imamo veliko poškodovanih igralcev, kar je pustilo svoj davek. Pozna se, da Levadiakos v tem pogledu ne more konkurirati največjim grškim klubom, saj nimamo na voljo 25 enako kakovostnih igralcev. Tudi Alen je imel nesrečo, tako da je moral zaradi kazni izpustiti zadnjo tekmo. Ima sicer krasno sezono, upam, da bo tako tudi nadaljeval," je Benjamin vesel, da si pri Levadiakosu deli slačilnico z rojakom Alenom Ožboltom.
Nekdanji napadalec Domžal v tej sezoni blesti, z devetimi zadetki je prvi klubski strelec, Benjamin, ki je imel bistveno več težav z zdravstvenimi težavami, tako da je odigral manj tekem, jih je dodal štiri.
"Vsak igralec si želi, da ima v tujini soigralca iz svoje države. Veliko se druživa tudi zunaj igrišča, v ekipi pa imamo še enega Srba. Balkanci se tako družimo med seboj. Moramo ostati skupaj, nenazadnje smo bili nekoč že ena družina,'" se je nasmejal Verbič, ki v Grčiji vztraja od leta 2022.
Poleti bo odprt za vse opcije. Tudi za Celje.
Verbič ima pomembno vlogo pri Levadiakosu. V nedeljo ga čaka gostovanje v Solunu.
Jug Balkana mu ustreza. "Podnebje in hrana sta krasna, tako da mi ni težko. Ne morem se pritoževati," v Grčiji ni imel slabih izkušenj s plačno nedisciplino ali čim drugim, kar se rado pripiše dogajanju v nepredvidljivem in na trenutke kaotičnem grškem nogometu.
Verbič igra pri Levadiakosu drugo sezono in uživa. Navijači so evforični, saj niso vajeni ljubljenega kluba spremljati tako visoko na lestvici. Za zdaj so peti, tako da se spogledujejo z igranjem v Evropi. Če jim uspe, bo to zgodovinski dosežek in klubski rekord.
"V tej sezoni igramo vrhunsko. Prvič v zgodovini bi lahko končali sezono tako visoko, bili smo tudi v polfinalu pokala. Imamo dobrega trenerja, dobro ekipo. Je pa Levadiakos v moji karieri vendarle bolj prestopna točka. Poleti se mi izteče pogodba, takrat pa bom odprt za vse opcije," po koncu sezone ne izključuje možnosti sprememb, saj ne skriva želje, da bi kariero nadaljeval v katerem izmed klubov, ki bi lahko kotiral še višje od Levadiakosa.
Pred leti je zelo izstopal v dresu Celja v 1. SNL, nato pa izbral ponudbo Köbenhavna.
Bi lahko poleti, ko bo sprejemal odločitve, obveljala tudi že večkrat v javnosti izražena možnost, da bi se vrnil v Celje? "Zagotovo. Kar zadeva igranje v Sloveniji, druga opcija kot Celje zame niti ne pride v poštev. Bomo videli, kako se bo razpletlo poleti. Imam v sebi še tisto iskrico, tako da še ne razmišljam o koncu kariere, ampak želim dati nogometu še ogromno," je željan novih izzivov, tako s klubom kot tudi z reprezentanco.
S selektorjem Cesarjem se je že pogovoril
Lani je na prijateljski tekmi z Bosno in Hercegovino v Celju dosegel imeniten zadetek za Slovenijo. Skupno je v državnem dresu odigral 64 tekem in dosegel sedem golov.
To nedeljo se že namerava vrniti na zelenice, čaka pa ga zahtevno gostovanje v Solunu pri Paoku. Če ga bo spremljala tudi sreča z zdravjem, bi rad nadaljeval reprezentančno zgodbo. Od zadnje zmage Slovenije je minilo že kar dolgo. Dosežena je bila pred devetimi meseci, ravno na stadionu, ki ga Benjamin pozna kot lastno dlan.
Bilo je 10. junija 2025, ko je Verbič v 63. minuti dosegel prekrasen zadetek proti Bosni in Hercegovini. Slovenija je dobila prijateljsko tekmo z 2:1, žal pa je pozneje na šestih kvalifikacijskih srečanjih za SP 2026 ostala brez zmage in tekmovanje končala na nezadovoljivem tretjem mestu. Po koncu ciklusa, v katerem je sodeloval tudi 32-letni Vojničan, je sledila sprememba na položaju selektorja. Matjaža Keka je zamenjal njegov nekdanji pomočnik, hkrati pa tudi Verbičev kapetan in soigralec Boštjan Cesar.
"S selektorjem Cesarjem sva že govorila. Dal sem mu vedeti, da sem vedno pripravljen pomagati reprezentanci. Ali pri tem odigram pet ali pa 90 minut, pa je seveda odvisno od njega. Sem pa pripravljen. Bomo videli, kako se bom odrezal ta konec tedna," napoveduje nastop, saj je poškodba stegenske mišice, posledice bolečega udarca nogometaša Aeka, že preteklost. V nedeljo ga čaka peklensko gostovanje pri solunskem Paoku, pred tem, že danes, pa bo z velikim zanimanjem in navijaško strastjo spremljal dvoboj v Celju.
Celjane opozarja na vzdušje v Atenah
"Sem velik navijač Celja," rad poudarja. To je nenazadnje njegov matični klub, prek katerega si je ustvaril ime v nogometnem svetu. S pomočjo Simona Rožmana je hitro prerasel konkurenco v 1. SNL, se podal na sever Evrope (Köbenhavn), nato postal eden izmed ljubljencev navijačev ukrajinskega velikana (Dinamo Kijev), po začetku vojnih grozot pa se je po krajšem postanku v Varšavi privadil tako na življenje kot tudi na nogomet v Grčiji.
Na grškem prvenstvu se je pogosto meril z atenskim Aekom. Drži pesti, da bi Celje v osmini finala konferenčne lige izločil grškega velikana.
Odlično pozna Aek Atene, ki vodi na lestvici grškega prvenstva, zvečer pa gostuje na stadionu Z'dežele v prvi tekmi osmine finala konferenčne lige. "O tem, kakšna je ekipa Aek, sem v zadnjih dneh govoril s številnimi ljudmi iz Celja in jim marsikaj pojasnil. Pred nekaj tedni smo igrali z njim, zato ga dobro poznam. Celjanom sem povedal, da to ni več ista ekipa kot tista, ki je lani oktobra na stadionu Z'dežele izgubila z 1:3. Zdaj je Aek močnejši. Že nekaj časa dela pod taktirko Marka Nikolića, ki je dober trener. Celjanom pa bo tokrat še težje, saj jih čaka še povratna tekma v Atenah, kjer na stadionu Agia Sophia vlada neverjetno vzdušje. Na takšnih tekmah svojega trenerja sploh ne slišiš. Težko slišiš že soigralca, tako bučno je tam. Navijači Aeka so veliki fanatiki. To lahko rečemo za vse štiri največje grške klube (prištevajo se še Olympiakos, Panathinalkos in PAOK, op. p), a verjamem, da so Celjani že pridobili določene izkušnje s podobnih gostovanj v Evropi pri Betisu ali Fiorentini ter da jih je nekdanji trener Riera znal psihično pripraviti na takšne tekme. Upam in želim si, da bi Celjani presenetili Aek," drži pesti, da bi njegov matični klub še enkrat prekrižal načrte grškemu tekmecu.
Grki jeseni podcenjevali Celje. Tokrat bo drugače.
Ko so Celjani lani premagali AEK Atene s 3:1, je vse tri zadetke dosegel Franko Kovačević.
Aek bo zvečer v Celju deležen ogromne podpore. Že jeseni je bilo v knežjem mestu veliko grških vročekrvnih navijačev, tokrat pa jih v knežjem mestu pričakujejo blizu dva tisoč, kar je ogromna številka.
"V Grčiji na velikih tekmah niso dovoljena gostovanja navijačev, v Evropi pa je to možno, zato je verjetno še večji interes med navijači Aeka za dvoboj v Celju. Je pa Aek zagotovo ekipa, ki kaže povsem drugačen obraz doma kot v gosteh. Jeseni se je slabo pripravila na Celje. Niso pričakovali takšnega odpora, malce so tudi podcenjevali tekmeca, Celje pa je odigralo najboljšo tekmo sezone. Če bo blizu te ravni, ima možnosti tudi tokrat," napoveduje Verbič, ki pa se zaveda, da se je od takrat marsikaj spremenilo.
Med drugim v Celju ni več trenerja Riere kot tudi takratnega trikratnega strelca Franka Kovačevića. Aek pa še vedno vodi srbski strateg Nikolić, ki je bil nekoč nepremagljiv pri Olimpiji, in je lani v knežjem mestu pridobil dragocena spoznanja o tem, kako se ne sme več lotiti obračuna z grofi.
Iz tega, kar se dogaja v Celju, ne bi delal drame
Pozorno spremlja dogajanje v celjskem klubu, po menjavi trenerja pa je celo predvidel padec rezultatske krivulje. "Celje je po odhodu Riere malce padlo v formi, kar je tudi normalno. Ekipa je prodala štiri do pet nosilcev igre, kapetan Žan Karničnik pa je bil poškodovan. To se mora poznati na rezultatih. Vseeno pa menim, da ima Celje dovolj kakovosti, da osvoji slovensko ligo. Tudi Ivan Majevski, ki sem ga spoznal, je dober trener. Pelje dobro zgodbo, ki jo lahko zaključi z uspehom. Iz tega, kar se zdaj dogaja v Celju, tako ne bi delal drame. Majevski zelo dobro pozna igralce, bil je tudi asistent Riere, zato verjamem, da mu bodo vodilni možje zaupali še naprej," pričakuje, da pri Celju vendarle v kratkem ne bo prišlo še do kakšne trenerje menjave.
Celjani so v kvalifikacijah za osmino finala preskočili oviro s Kosova, danes pa se bodo že drugič v tej sezoni spopadli z grškim velikanom.
Na povratni tekmi osmine finala konferenčne lige, ta bo na sporedu prihodnji četrtek, 19. marca, v vročih Atenah, ga ne bo na stadionu. "Če bi Celje igralo s Panathinaikosom, bi se udeležil tekme, tako pa raje ne bi odšel na stadion Aeka. Iz spoštovanja do navijačev Panathinaikosa. Šele, ko enkrat igraš za tako velik klub, resnično doživiš njegovo veličino," noče spoštovanja do zeleno-belega grškega velikana pokvariti s tem, da bi obiskal stadion rivala Panathinaikosa, pa čeprav bi odšel zaradi tega, da bi podprl slovenski klub. Bo pa toliko bolj držal pesti tako, kot bo to počel že danes. Srečno, Celjani, in veliko sreče v nadaljevanju kariere Benjamin!
