Nedelja, 19. 11. 2023, 15.18
10 mesecev, 2 tedna
20-letnica nepozabne tekme med Slovenijo in Hrvaško
Hrvati strli slovenska srca, za Bežigradom tekle solze
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,45
Slovenska nogometna reprezentanca se lahko v ponedeljek četrtič v svoji zgodovini uvrsti na veliko tekmovanje. Če bo doma ostala neporažena proti Kazahstanu, si bo zagotovila nastop na Euru 2024. V Ljubljani je sicer enkrat že igrala odločilno tekmo za preboj na evropsko prvenstvo, na njej pa ji ni šlo vse po načrtih. Hrvaška je 19. novembra 2003, torej natanko pred okroglimi 20 leti, premagala Slovenijo za Bežigradom z 1:0, slovenski nogometaši pa po bolečem porazu niso skrivali solza.
Slovenska nogometna reprezentanca ima v ponedeljek imenitno priložnost, da se uvrsti na Euro 2024. Če bo v razprodanih Stožicah ostala neporažena proti Kazahstanu, se bo četrtič v zgodovini uvrstila na veliko tekmovanje. V Ljubljani je enkrat že naskakovala takšen podvig, a se ji ni posrečilo. Zgodilo se je natanko pred 20 leti, 19. novembra 2003, ko je takratni Prašnikarjevi četi na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za EP 2004 proti Hrvaški zadostoval že začetni remi 0:0, a so se nato na Plečnikovem stadionu za Bežigradom veselili slovenski sosedi (0:1). To je bil eden najbolj bolečih porazov v zgodovini slovenskega nogometa. Kaj vse se je takrat dogajalo na vročem sosedskem spopadu? Pobrskali smo po preteklosti.
Slovenska nogometna reprezentanca je v 21. stoletje vstopila kot pravcati fenomen. Majhna, a toliko bolj srčna dežela, ki so jo nekdanji južni bratje vztrajno povezovali s strastjo do alpskega smučanja in Slovence predstavljali kot narod, najbolj talentiran za zimske športe, je poskrbela za nogometni čudež. Najprej se je zlata Katančeva generacija uvrstila na evropsko prvenstvo (2000), nato je dokazala, da vse skupaj le ni bilo naključje, in si v veličastnem slogu zagotovila še nastop na največjem svetovnem odru (2002).
Slovenija se je pred 20 leti spogledovala s prebojem na evropsko prvenstvo, ki ga je leta 2004 gostila Portugalska.
Nogometna evforija v Sloveniji se je prebudila
Bojan Prašnikar je na selektorskem stolčku po koncu SP 2002 nasledil Srečka Katanca.
Svetovno prvenstvo v Južni Koreji resda ni ostalo v prijetnem spominu, razdori v reprezentanci, posledica spora med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem, so prinesli številne spremembe. Sledila je menjava generacij. Poslovilo se je kar nekaj nosilcev igre, na vroči selektorski stolček je sedel Bojan Prašnikar.
Izbrana vrsta se je resetirala, rezultati pa niso kaj prida trpeli, saj je Slovenija v kvalifikacijski skupini za Euro 2004 zaostala le za mogočno Francijo. Prehitela je Izrael, Ciper in Malto, s tem pa si zagotovila udeležbo v dodatnih kvalifikacijah. V delu tekmovanja, v katerem se ji je do takrat še vedno posrečilo. Leta 1999 je presenetila Ukrajino, dve leti pozneje je spravila v jok favorizirano Romunijo.
Žreb je določil, da se bo za vozovnico na veliko tekmovanje na Portugalskem udarila s sosedo Hrvaško. S tradicionalnim rivalom, s katerim Slovenijo vežejo posebne vezi, tako da je motivacija narasla do neslutenih razsežnosti. Čeprav Hrvaška statistično gledano ni bila idealen tekmec, saj so jo južni sosedje v preteklosti proti Sloveniji do takrat odnesli brez prask, se je nogometna evforija na sončni strani Alp spet prebudila in malce spomnila na zlata obdobja Katančeve čete.
Slovensko-hrvaški nogometni spopadi so vedno polni čustev in prizorov vroče krvi.
Dobro, kar zadeva vroče slovensko-hrvaške spopade, je izjemo glede neuspešnosti Slovenije predstavljal le čudežni večer Primoža Glihe na splitskem Poljudu (3:3), ki pa ognjenim vseeno ni priprl vrat SP 1998 v Franciji, kjer so nato osvojili fantastično tretje mesto.
Hrvatom se je smejalo po žrebu
Hrvaško je v dodatnih kvalifikacijah za EP 2004 vodil žal že pokojni Otto Barić.
Hrvaška je bila zapisana v nogometnem svetu kot velesila s širokim naborom igralcev, ki so redno igrali v evropskih klubskih velikanih, Slovenija pa je trpela, krpala vrste s številnimi legionarji, ki so na svoji koži čutili pomanjkanje tekmovalne forme v svojih klubih, a to poskušali prikriti z dodatno borbenostjo in fanatizmom, ko so oblekli državni dres.
Po žrebu se je smejalo Hrvatom, ki so v svojem slogu sporočali, da so neizpodbitni favoriti. V slovenskem taboru so bili pričakovano manj zadovoljni, prevladovala je previdnost, a tudi trezna ocena, da se v boj podajajo kot avtsajderji. Sploh po tem, ko je že tako ozek izbor igralcev s poškodbami nekaterih pomembnih akterjev utrpel dodaten udarec.
Selektorja Bojan Prašnikar in Otto Barić sta se prvič udarila 15. novembra 2003 v Zagrebu. Začelo se je kot v hrvaški pravljici. Že v 5. minuti je Dado Pršo zatresel mrežo Mladena Dabanovića. Žal ne tudi zadnjič v tem ciklusu. Gostitelji so dvoboj na polnem Maksimiru, na katerem je v nasprotju z zadnjo "prijateljsko" tekmo – 27. marca 2002 je bilo 0:0, na stadionu in pred njim pa kopica navijaških izgredov ter napadov na slovenske nogometne navdušence – vse minilo brez incidentov, začeli sanjsko, a se Slovenija ni predala. Na jubilejni 100. tekmi v obdobju državne samostojnosti je nepričakovano hitro vrnila udarec, v 22. minuti je Ermin Šiljak, strelski kralj tistega kvalifikacijskega ciklusa, izenačil na 1:1.
Zadetka Dada Prša in Ermina Šiljaka na tekmi v Zagrebu:
Marsikdo je pričakoval nov nalet Hrvaške, a ga na zelenici ni bilo opaziti. Gostje so se odlično kosali s favoritom in zapustili Zagreb neporaženi (1:1). Odličen vtis je pokvaril le rumeni karton, ki ga je nespametno prejel Šiljak. Zaradi njega ni smel nastopiti na povratnem srečanju, podobna usoda je pri Hrvatih doletela Ivico Olića, kar se je na koncu izkazalo za nenadomestljivo škodo v slovenski reprezentanci.
Dišalo je po velikem uspehu Slovenije za Bežigradom
Po remiju na Hrvaškem so napovedi južnih sosedov o tem, da ni dvoma o tem, kdo bo odpotoval na Portugalsko, hitro utihnile. Slovenija je opozorila nase, spomnila na nepozabne predstave v dodatnih kvalifikacijah v letih 1999 in 2001, nasmihala sta se ji nadaljevanje izjemnega niza in še tretji zaporedni nastop na velikem tekmovanju.
Dotrajani bežigrajski stadion z legendarnim semaforjem je 19. novembra 2003 še zadnjič gostil kvalifikacijsko tekmo slovenske reprezentance.
Navijaška evforija je dosegla vrhunec, v Sloveniji se je ponovno razpredalo le o žogobrcu in junakih v nogometnih dresih s podobo Triglava. Reprezentanca je imela na pladnju priložnost, da se končno maščuje Hrvaški za vse poraze iz preteklosti in ji dokaže, da se vrhunski nogomet igra tudi v Sloveniji. Dotrajan Plečnikov stadion za Bežigradom je takrat veljal za svojevrstno trdnjavo, ki jo je osvajala le peščica tekmecev. Zagotavljal je ogromno prednost Prašnikarjeve zasedbe, željne ponovnega podviga slovenskega nogometa.
Fotogalerija s tekme Slovenija : Hrvaška v Ljubljani (2003), foto Reuters:
Slovenski izbrani vrsti je za preboj na evropsko prvenstvo za Bežigradom zadostoval že začetni remi z 0:0. Dogodki, ki so sledili, še vedno burijo duhove, zlasti obtožbe na račun selektorja Bojana Prašnikarja, da je igro slovenske reprezentance postavil preveč obrambno. Kot da bi ji v podzavesti najbolj odzvanjal podatek, da je cilj izvedljiv že z neodločenim rezultatom brez zadetkov. Da je treba le poskrbeti, da bo ostala mreža Mladena Dabanovića nedotaknjena.
Vstopnice pošle kot vroče žemljice
Napočil je dan resnice, bežigrajski stadion, ki že zdavnaj ni ustrezal osrednjim kriterijem Evropske nogometne zveze (Uefa), je 19. novembra 2003, torej natanko pred 20 leti, še zadnjič gostil veliko uradno tekmo. Ker je bila to tekma visokega tveganja, je šlo v prodajo le 8.500 vstopnic. Takoj so bile razgrabljene, navijači so prihrumeli na stadion z vidnim optimizmom, napovedovala sta se nov uspeh slovenske reprezentance in še kako sladek izpad Hrvaške.
Prašnikarjeva četa je računala na ogromno podporo zvestih, takrat še združenih navijačev Slovenije.
Pa se je začelo. Navijaška podpora je bila ogromna in bučna, a so na zelenici vseeno zavladali gostje. Vedeli so, da morajo za napredovanje nujno zadeti v polno. Tako so se tudi obnašali. Niko Kovač, poznejši selektor hrvaške izbrane vrste, danes pa trener Wolfsburga, je že v 6. minuti stresel vratnico. Slovenijo, pri kateri je kapetanski trak nosil Miran Pavlin, je rešila sreča.
V Ljubljano je pripotovalo ogromno hrvaških navijačev, pripadniki policije pa na srečo niso imeli veliko dela z nešportnim vedenjem občinstva.
Napadi gostov so se nadaljevali. Pred vrati Dabanovića je bilo do konca prvega polčasa še nekajkrat zelo vroče, a sta na legendarnem semaforju bežigrajskega stadiona, o katerem kljub 21. stoletju ni bilo govora o digitalni opremi, še vedno viseli dve ničli. To je bil vseeno rezultat, ki bi ga podpisal vsak slovenski navijač.
Pršo utišal Bežigrad, Dabanović se je prijel za glavo
Dado Pršo je v 61. minuti ušel nepozorni slovenski obrambi.
Hrvaška prevlada se je nadaljevala v drugem polčasu. Brez zrelih priložnosti je bila bolj jalova, v 59. minuti, ko je takratni branilec Juventusa Igor Tudor po prekršku nad borbenim Amirjem Karićem prejel drugi rumeni karton in moral predčasno z igrišča, je Slovenija dobila igralca več na igrišču. To je bila velika prednost, ki je žal ni izkoristila.
Le dve minuti pozneje je Bežigrad v črno zavil Dado Pršo. Takratni zvezdnik Monaca je dobil zelo uporabno podajo Toma Šokote, tedanjega napadalca Benfice, kjer si je delil slačilnico tudi z Zlatkom Zahovićem, in se znašel sam pred Dabanovićem. Strel dolgolasega Dalmatinca je bil daleč od idealnega, a je vseeno slovenskemu čuvaju mreže povzročil toliko težav, da se je žoga pod njegovim telesom odkotalila v mrežo. Hrvaški navijači so ponoreli od sreče, domači privrženci pa kar niso mogli verjeti, da je Slovenija na dvoboju vseh dvobojev prejela zadetek tako poceni.
Vrhunci dvoboja v Ljubljani:
Vlogi na srečanju sta se zamenjali. Zdaj je zadetek nujno potrebovala Slovenija, ki pa se je na tisti tekmi bolj ali manj le branila. Vstopil je Ermin Raković, a tudi to ni pomagalo. Slovenski navijači so si lahko le zamislili, kako bi se razpletel dvoboj, če bi bil na voljo tudi Ermin Šiljak, ki je bil takrat v življenjski formi.
Hrvaški navijači so po zadetku Dada Prša odštevali minute do konca in se na koncu razveselili preboja ognjenih na Euro 2004.
Končalo se je s tesno zmago Hrvaške, ki se je razveselila preboja na Euro 2004. Prašnikar je po zelo bolečem porazu segel v roke Bariću, hrvaški navijači so si dali duška za Bežigradom, slovenski pa so z žalostjo ugotavljali, da se je končalo zlato obdobje. Po dveh velikih tekmovanjih med najboljšimi ni bilo več Slovenije.
Veselje hrvaških nogometašev pred delom tribun, kjer so bili za Bežigradom njihovi navijači.
Na Portugalskem je zaigrala Hrvaška ter v zahtevni skupini s Švico, Francijo in Anglijo obstala z dvema osvojenima točkama. Slovenija se je poslovila od Bežigrada, prihodnje leto je pomahalo v slovo še nekaj znamenitih članov Katančeve zlate generacije, vedno zahtevnega procesa pomladitve izbrane vrste pa se je lotil Branko Oblak.
Slovenija : Hrvaška 0:1 (0:0)
Strelec: Pršo 61., R. K.: Tudor (Hrvaška) 59.
Slovenija: Dabanović, Cipot (od 89. Bulajić), Karić, Vugdalić, Knavs, N. Čeh, Šukalo (od 68. Raković), Pavlin, Rudonja (od 46. Kapić), Ačimović, Zahović. Selektor: Bojan Prašnikar.
Hrvaška: Pletikosa, Srna, R. Kovač, Tudor, Šimunić (od 52. Babić), Živković, Rapaić (od 69. Tomas), Rosso, N. Kovač, Šokota, Pršo (od 75. Leko). Selektor: Otto Barić.
Prašnikar: Bunker proti Hrvaški? Take obsodbe me zabolijo še danes.
Bojan Prašnikar je izgubil dvoboj s hrvaškim trenerskim lisjakom Ottom Barićem.
Po najbolj bolečem porazu v zgodovini slovenske reprezentance se ni preveč razpredalo o hrvaškem junaku Dadu Pršu, ampak sta se na tapeti znašla predvsem neposrečeno posredovanje vratarja Mladena Dabanovića in domnevno obrambno nastrojena igra selektorja Bojana Prašnikarja.
"Bunker proti Hrvaški? Obsodbe o naši 'ziheraški' igri me še danes zabolijo, saj je bil naš cilj povsem drugačen, a kaj, ko ga na igrišču nismo mogli uresničiti. Imeli smo ogromno poškodovanih igralcev, ki so se pripravljali za prvo tekmo v Zagrebu, nato pa ostali brez regeneracije. To je zadoščalo le za minimalni poraz v Ljubljani, a tudi izpad," selektor Prašnikar pojasnjuje, da bi se, če bi imel to možnost, verjetno še enkrat odločil za isto taktiko.
Razočaranje slovenskih nogometašev po porazu proti Hrvaški, ki je Slovenijo oddaljil od sanj o nastopu na Euru 2004.
"Faza napada ni dobro delovala, a znotraj ekipe ni nikoli padel kakšen komentar o tem, da je bila igra usmerjena v defenzivo ali na 0:0. O tem se nismo pogovarjali niti sekunde. Na igrišče smo prišli trdno odločeni, da potrebujemo gol. Glede tega imam mirno vest," se je spominjal bolečega poraza, ko smo se z njim pogovarjali ob desetletnici dvoboja. Takrat je pojasnil, s kakšnimi težavami se je ubadal v tistem obdobju.
Zlatko Zahović je obe tekmi proti Hrvaški odigral takoj po tem, ko je odstranil mavec z zlomljenega prsta na nogi.
"Zahović je imel zlomljen prst na nogi, mavec je odstranil tik pred prvo tekmo, na katero je prišel brez treninga, a je z močno voljo v Zagrebu odigral fantastično. V Ljubljani pa tega ni mogel ponoviti. Tam sta manjkala Šiljak in bolje pripravljeni Zahović. Cimerotić je bil že tako ali tako poškodovan, tako smo v konici napada krpali položaj z Rudonjo. Druge rešitve niti ni bilo," je dejal Prašnikar in nadaljeval: "V tistem trenutku pač nismo imeli tako širokega izbora igralcev. Takrat po Evropi ni bilo toliko legionarjev, imeli smo od šest do sedem igralcev iz slovenske lige, od napadalcev na primer le še Jakomina iz Kopra, po drugi strani pa se je naša reprezentanca leto pred tem razpolovila. Veliko jih je po SP 2002 nehalo igrati, težko se je bilo tudi dogovarjati, saj je še vladal razkol v ekipi," je poudaril strokovnjak iz Šmartnega ob Paki, ki v nasprotju s skupinskim delom kvalifikacij ni mogel računati tudi na vratarja Marka Simeunovića.
Dabanović: Tisti dogodek je zelo vplival na mojo kariero
Amirju Kariću se ni izpolnila želja, da bi po EP 2000 in SP 2002 zaigral še na tretjem zaporednem velikem tekmovanju.
Proti Hrvaški je branil Mladen Dabanović, takratni vratar belgijskega Lokerena. Vse dobro, kar je pokazal na dvobojih v Zagrebu in Ljubljani, je pokvaril trenutek nezbranosti, ko za Bežigradom ni mogel ukrotiti žoge po medlem strelu Dada Prša. Takrat je Hrvaška dosegla zlata vreden gol, ki ga je potrebovala za uresničitev sanj o nastopu na Euru 2004, Slovenija pa je izpadla.
"Dado Pršo? Ne bom rekel, da sem vesel, da se mi je tisto zgodilo. Tisti dogodek je zelo vplival na mojo kariero. Zaradi tega v Belgiji nisem bil več sposoben braniti na tako visoki ravni kot prej. Psihološko je bila to zelo velika obremenitev. Dejansko mi ni bilo lahko, največ pa sem s tistim posredovanjem, prejetim golom, izgubil jaz, zato me kritike za nazaj ne bolijo. To izkušnjo zdaj uporabljam pri delu z mladimi. Treba jim je vcepiti, da nobena tekma ni tako pomembna, da bi lahko drastično spremenila potek kariere ali življenja. Enkrat sem povzel misel nekdanjega hokejskega vratarja Stanleyja Reddicka. Njegova izjava, da se 'pocarskim' golom lahko le odkrito nasmejiš in poskrbiš, da boš naslednjič naredil bolje, je bila fantastična. Da življenje ni odvisno od enega posredovanja," se je razgovoril Štajerec, ko smo ga pred leti gostili v redni Sportalovi rubriki Druga kariera.
V njej se je posvetil tudi pikrim in zajedljivim komentarjem, s katerimi se še danes srečuje, zlasti na družbenih omrežjih, na katerih ga navijači od časa do časa spomnijo na spodrsljaj za Bežigradom.
Nastja Čeh po bolečem porazu za Bežigradom ni skrival žalosti.
"Najbolj smešno je bilo, ko sva se s Pršem pred nekaj leti srečala v Kidričevem, ko je bil agent enega izmed igralcev, in se o tem pogovarjala. Priznam, nekaj časa sploh nisem mogel pogledati posnetka njegovega gola. Kar nekaj let. Ko pa nanj gledam zdaj z distance, se mi ne zdi več tako grozno. Takrat smo bili vsi pod hudim pritiskom, ni nam bilo lahko. Prale (Bojan Prašnikar, op. p.) je takrat poudaril, da je bil malce jezen name, ko pa sem začel analizirati tekmo, sem bil jaz jezen nanj. Po pozitivnem rezultatu v Zagrebu (1:1) smo se postavili tako, da bomo ubranili svoja vrata. Sploh nismo razmišljali o tem, da ga bomo dali. Neverjetno, to se v nogometu redko dogaja," se je slovenski osmoljenec takratne tekme dotaknil še taktične usmerjenosti selektorja Prašnikarja.
Solza po usodnem porazu s Hrvaško ni skrival niti Goran Šukalo.
Barić: Slovenci ste dali toliko, kolikor smo vam dopustili
Veselje Hrvatov, ko je sodnik Urs Meier zapiskal konec srečanja. Od leve proti desni Dado Pršo, Dražen Ladić, takratni trener vratarjev, in Tomislav Butina, rezervni vratar Hrvaške.
Pa Hrvati? Ob desetletnici bežigrajske sosedske bitke smo se pogovarjali tudi z Ottom Barićem. Priznani trener, ki je 13. decembra 2020 izgubil boj z boleznijo in umrl v 88. letu starosti, za njim pa je poleg Hrvaške najbolj žalovala Avstrija, ki ji je pomagal do številnih nogometnih čudežev, nam je takrat rade volje predstavil svoj pogled na tekmo v Ljubljani.
"Bili smo boljši, imeli pa tudi božjo pomoč. Priznajmo, Hrvaška je bila nevarnejša tekmica na obeh tekmah. V Zagrebu, štiri dni pred tem, bi morali, roko na srce, zmagati z vsaj 4:1. Slovenija si razen gola Šiljaka ni pripravila niti priložnosti niti kakšnega strela v okvir vrat, mi pa smo imeli na obeh tekmah 22 izvajanj iz kota. To pove veliko. Bili smo boljši tudi na bežigrajskem stadionu. Tudor je naredil neumnost, saj smo brez potrebe na igrišču ostali le z desetimi možmi, a na koncu z malce pomoči sreče premagali Slovenijo. Če pa potegnemo črto pod obe tekmi, je bila naša skupna zmaga več kot zaslužena. Če priznate ali ne, težko je igrati proti Hrvaški. Tudi v Ljubljani smo želeli zmago in dominirali. Slovenci ste dali toliko, kot ste lahko oziroma kolikor smo vam dopustili. Seveda vi na to gledate z drugega zornega kota," nam je odvrnil legendarni Otto Maximale.
Otto Barić le nekaj sekund pred tem, ko je švicarski delivec pravice Urs Meier označil konec tekme in napredovanje Hrvaške na Euro 2004.
Dodal je, da se je hrvaška reprezentanca po veliki zmagi najprej vrnila v bazo na Čatežu, kjer jo je hotelsko osebje, sestavljali so ga Slovenci, pričakalo s torto in glasbo. Več o tem lahko preberete v takratnem dvojnem intervjuju.
Tako je torej bilo pred 20 leti. Slovenija se je pozneje še enkrat uvrstila na veliko tekmovanje, po Kijevu in Bukarešti si je zlata vredno zmago nad Rusijo izborila v Mariboru in se tako odmevnega podviga prvič veselila na domači zelenici. V ponedeljek se ji ponuja priložnost, da takšno veselje prvič podoživi še v Ljubljani.
Stožice bodo v ponedeljek na tekmi med Slovenijo in Kazahstana polne do zadnjega kotička. Kekova četa v kvalifikacijah za Euro 2024 doma še ni izgubila. Če bo tako ostalo tudi v ponedeljek, si bo zagotovila vstopnico za evropsko prvenstvo. Prvo po več kot dveh desetletjih!
Če bo Kekova četa v razprodanih Stožicah, ki bodo zvečer polne do zadnjega kotička, proti Kazahstanu osvojila vsaj točko, se bo uvrstila na Euro 2024, Matjaž Kek pa bo postal prvi selektor po Srečku Katancu, ki bo Slovenijo popeljal na obe veliki tekmovanji. Srečno, Slovenija!
