Bojan Prašnikar: Bunker proti Hrvaški? Takšne obsodbe me še danes zabolijo

S časovnim strojem se v preteklost najraje odpravimo z namenom, da se spominjamo dogodkov, ob katerih nam je zaradi izlivov sreče poskakovalo srce, in si tako na prijeten način božamo dušo. Danes bomo naredili izjemo. Nočemo poveličevati porazov, idejo nam je dal koledar. Danes je 19. november 2013, ki nam je ob 10. obletnici odprl bolečo rano na bridko izkušnjo, ko je imela Slovenija po prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu 2004 na Portugalskem vse na pladnju, na koncu pa je ostala brez glavne jedi. Najprej je remizirala v Zagrebu. Rezultat 1:1 ji je zelo ustrezal, tabor Hrvaške, absolutne favoritinje, pa so razjedali dvomi in povečane skrbi. Ko so gostje za Bežigradom ostali brez izključenega Igorja Tudorja, so bile zvezde na nebu še bolj naklonjene Prašnikarjevi četi. A idila na dotrajanem štadionu, ki je gostil svojo zadnjo kvalifikacijsko tekmo, očitno kar za vekomaj, ni trajala dolgo. Dado Pršo je pokvaril zabavo in Hrvaško popeljal na Euro, slovenska javnost pa se je čudila, zakaj je domača enajsterica zaigrala tako obrambno.

''Tudi danes bi napravil enako,'' je odločen Bojan Prašnikar, tedanji slovenski selektor, na katerega se je usul plaz ostrih kritik, a se še danes brani očitkov. Na koncu je stisnil roko stanovskemu kolegu, izkušenemu Ottu Bariću. ''Bili smo boljši, imeli pa tudi božjo pomoč,'' nam je dejal 80-letni Hrvat, ko smo ga po telefonu zmotili med vožnjo na avtocesti. Z obema strokovnjakoma smo obujali spomin na verjetno najbolj boleč poraz slovenske izbrane vrste vseh časov. Kaj sta nam povedala?

Bojan Prašnikar (BP): Tekma mi bo ostala v trajnem spominu. S popolnoma spremenjeno reprezentanco smo prišli v dodatne kvalifikacije, kar je bilo po težkih dogodkih v Koreji velik uspeh. Žreb nam je dodelil neugodnega tekmeca, ki je imel dobro ekpo. Pred prvo tekmo smo se bali, da ne bi doživeli katastrofe, nato pa bili v Zagrebu, ne glede na to, da ogromno naših reprezentantov sploh ni igralo v klubih, odlični. Apetiti pred tekmo za Bežigradom so zrasli, imeli smo veliko ambicijo in željo, da dosežemo vsaj zadetek, a nismo bili uspešni. V štirih dneh je bilo težko sestaviti udarno ekipo, ki bi bila sposobna ponoviti predstavo iz Zagreba. Hrvati so zaigrali s spremenjeno, okrepljeno ekipo. To je bila ključna zadeva. Mi nismo dosegli svojega ciilja, čeprav smo imeli od 60. minute igralca več, a je nepazljivost prinesla gol Prša, mi pa nismo bili sposobni narediti preobrata.

Otto Barić (OB): Odlično se spominjam dvoboja v Ljubljani. To je bila za nas zelo pomembna tekma. Moram poudariti, da smo jo zasluženo dobili. Priznajmo, Hrvaška je bila nevarnejša tekmica na obeh tekmah. Izvajali smo 22 kotov, nadigrali tekmeca, bili boljši tudi na bežigrajskem štadionu. Tudor je naredil neumost, saj smo brez potrebe na igrišču ostali le z desetimi možmi, a na koncu z malce pomoči sreče premagali Slovenijo. Če pa potegnemo črto pod obe tekmi, je bila naša skupna zmaga več kot zaslužena.

BP: To so pač tekme posebnega naboja. Imajo povsem drugačen značaj, kot da bi igrali na primer z Belgijo ali pa Norveško. Zaradi tega je bila po tekmi v Zagrebu prisotna ogromna evforija, po dvoboju v Ljubljani pa tragedija. To je treba razumeti. Moram pa reči, da smo poskušali vse, a je bil tekmec v tistem trenutku premočan za nas.

OB: Zmaga v Ljubljani je za nas pomenila pravo olajšanje, saj smo takrat zaslužili osem milijonov evrov, kar je bilo zelo pomembno. Bilo mi je zelo težko, saj so nekateri ljudje na Hrvaškem delali proti meni in mi metali polena pod noge, a smo vendarle odšli na Portugalsko, kjer pa smo padli v pretežko skupino. Tam smo napravili največ, kar smo lahko, remizirali s Švico in Francijo, Anglija pa je bila takrat boljša od nas.

BP: Bunker proti Hrvaški? Obsodbe o naši "ziheraški" igri me še danes zabolijo, saj je bil naš cilj povsem drugačen, a kaj, ko ga na igrišču nismo mogli uresničiti. Imeli smo ogromno poškodovanih igralcev, ki so se pripravljali za prvo tekmo v Zagrebu, nato pa ostali brez regeneracije. To je zadoščalo le za minimalni poraz v Ljubljani, a tudi izpad. Tisto obdobje vseeno štejem za precej pozitivno, saj smo se po stresni Koreji postavili na noge ter prišli v play-off, kar mnogo poznejšim rodovom ni uspelo. Žal pa mi je zaradi igralcev, ekipe, navijačev in Slovenije, da se je tako izteklo. Naredili smo vse, kar je bilo mogoče, da bi bilo drugače. Tudi danes, ko sem to že večkrat analiziral, bi verjetno napravil isto.

OB: Če priznate ali ne, težko je igrati proti Hrvaški. Tudi v Ljubljani smo želeli zmago in dominirali. Slovenci ste dali toliko, kot ste lahko oziroma kolikor smo vam dopustili. Seveda vi na to gledate z drugega zornega kota. Za vas bi bila zmaga velik uspeh, a na koncu smo na evropsko prvenstvo odpotovali mi. Hrvaška je bila favoritinja. In to vlogo smo na tekmah tudi upravičili.

BP: Na koncu bi lahko temu rekel kar medvedja usluga (smeh). Roko na srce, v prvem polčasu smo bili nadigrani, a smo le zdržali brez prejetega gola. Faza napada ni dobro delovala, a znotraj ekipe ni nikoli padel kakšen komentar o tem, da je bila igra usmerjena v defenzivo ali na 0:0. O tem se nismo pogovarali niti sekunde. Na igrišče smo prišli trdno odločeni, da potrebujemo gol. Glede tega imam mirno vest.

OB: Absolutno, rdeči karton je bil za nas velik udarec. Ena nepremišljena poteza za rdeči karton, ki ga je Tudor prejel zasluženo, bi nam lahko škodovala, a se je ekipa izziva lotila resno in odgovorno od prve do zadnje minute. Imeli smo boljše priložnosti in zasluženo zmagali.

BP: Tako bom rekel. Po tekmi v Zagrebu smo imeli zelo utrujeno ekipo. Spomnim se, da smo imeli na zboru kar 16 igralcev, ki nekaj dni pred tem niso igrali v klubih. A močna motiviranost ekipe nas je pripeljala do dobre predstave v Zagrebu. Zahović je imel zlomljen prst na nogi, mavec je odstranil tik pred tekmo, nanjo je prišel brez treninga, a z močno voljo v Zagrebu odigral fantastično. V Ljubljani pa tega ni mogel ponoviti. Tam sta manjkala Šiljak in bolje pripravljeni Zahović. Cimerotić je bil že tako ali tako poškodovan, tako smo v konici napada krpali položaj z Rudonjo. Druge rešitve niti ni bilo. V Ljubljani pa je bil ključni mož hrvaške reprezentance Niko Kovač, zdajšnji selektor, ki ga na prvi tekmi ni bilo. Barić je prevetril ekipo, pripeljal od pet do šest svežih igralcev, Kovač pa je bil ključni igralec na povratni tekmi v Ljubljani, saj nam je onemogočil igro v fazi napada.

OB: Ne bi rekel, da je Slovenija namenoma igrala obrambno. Bili smo vendarle za ščepec boljši. Prašnikar je kot trener napravil vse, da bi Slovenija dobila tekmo. Menil je, da lahko ustvari cilj s čvrsto obrambo, na koncu bi mu skoraj uspelo, a smo dosegli srečen zadetek. V Zagrebu, štiri dni pred tem, bi morali, roko na srce, zmagati vsaj s 4:1. Slovenija si razen gola Šiljaka ni pripravila priložnosti, niti kakšnega strela v okvir vrat, mi pa smo imeli na obeh tekmah 22 izvajanj s kota. To pove veliko.

BP: Da. Ključni trenutek je bil rumeni karton Šiljaka v Zagrebu, zaradi katerega ni mogel igrati v Ljubljani. V tistem trenutku pač nismo imeli tako širokega izbora igralcev. Takrat po Evropi ni bilo toliko legionarjev, imeli smo 6‒7 igralcev iz slovenske lige, od napadalcev na primer le še Jakomina iz Kopra, po drugi strani pa se je naša reprezentanca leto pred tem razpolovila. Veliko jih je po SP 2002 nehalo igrati, težko se je bilo tudi dogovarjati, saj je še vladal razkol v ekipi.

OB: Čestitke Šiljaku, res je dober igralec, a na koncu koncev je bil na teh tekmeh z nami tudi bog. In bili smo boljši.

BP: Glede na to, da je bila uvrstitev v play-off ocenjena kot velik uspeh pomlajene ekipe, ki je imela za vzor nekaj starejših igralcev, to so bili Zahović, Pavlin, Šiljak, in da smo v dodatnih kvalifikacijah ostali brez vratarja Simeunovića, ki je bil naš ključni igralec v kvalifikacijah, nismo razmišljali o slavju, ampak le o tem, kako se zoperstaviti Hrvaški. Remi v Zagrebu je bil za vse presenečenje, tako ni bilo niti časa za razmišljanje o slavju. Zelo dobro smo se zavedali, v kakšnem položaju smo se znašli. Da igramo proti tekmecu, ki smo ga enkrat že presenetili, in da nas čaka zahtevna bitka v Ljubljani. Imeli smo upanje in željo, po tekmi pa smo bili izjemno žalostni. Kljub vsemu smo se razšli v dobrih odnosih. Nismo pozabili na to, v kakšnem stanju smo bili in kaj vse smo delali, da bi presenetili dvomljivce. Tudi danes, po desetih letih, ni nihče izmed njih niti enkrat omenjal kakršnekoli destruktivne igre na 0:0. Cilj je bil usmerjen v to, da moramo doseči gol.

OB: Spomnim se, da so nas v Čatežu po vrnitvi iz Ljubljane pričakali s torto in glasbo. To me ni presenetilo, saj smo z ljudmi, ki so skrbeli za nas, razvili izjemen odnos. Lepa zgodba s Čatežem se je nadaljevala tudi po tem, ko nisem bil več selektor. Čeprav so hotelsko osebje sestavljali Slovenci, so bili poslovno zelo zadovoljni z nami in zanje je bilo pomembno, da še naprej obiskujemo Čatež. Tudi niso bili kakšni nogometni fanatiki, bili so pač zelo zadovoljni z nami. Zato me ni začudilo, ko nas je po vrnitvi iz Ljubljane pričakala torta. Bili so del nas.

BP: Pred kvalifikacijami ni bilo provokacij. Druga stvar pa je bila ta, da so se Hrvati hitro postavili v superioren odnos, češ da so favoriti in da bodo z nami opravili sorazmerno lahko. Med prvo in drugo tekmo je bilo že bistveno drugače. Niso se več postavljali s tem, da so izraziti favoriti ter da bo preprosto (smeh).

OB: Slovence imam za majhen nogometni narod. Dober, a manj uspešen od Hrvaške. Včasih smo Slovencem radi v šali rekli skijaši (smučarji), a so hitro dokazali, da znajo dobro igrati tudi nogomet. To so dokazali tudi na tistih tekmah.

BP: Sva. Ko sva se pogovarjala, je Otto razmišljal tako, da se je pač na koncu zgodil realni rezultat in da smo jim zagrenili življenje do zadnjega. Žal pa nismo bili povsem pripravljeni. Vedel sem, kako je, vsi okrog mene pa se niso povsem zavedali, da je Hrvaška res dobra ekipa.

OB: Seveda. Nekajkrat sva se srečala in prijateljsko poklepetala. Pred osmimi leti sem ga predlagal za neki avstrijski klub, zdaj se več ne spomnim, kateri že, in rekel vse najboljše o njem. Je odličen trener, v Sloveniji je težko doseči kaj več, kot je on. Slovenskemu nogometu manjka kakovost, a nekateri trenerji so res pravi profesionalci.

BP: Malo nam je zmanjkalo, pa bi prehiteli Islandce. Kvalifikacije se niso začele, niti iztekle po željah. Lahko rečemo, da smo si krivi sami, saj smo imeli izjemno ugodno skupino za napredovanje. Favorizirano Švico in odprt boj na drugo mesto, ki smo ga izgubili zaradi slabega prvega dela, pa tudi dveh tekem v drugi polovici, ko bi v določenih trenutkih potrebovali več sreče. Posebej na tekmi v Švici. Islandijo spremljam že nekaj let, v Parizu sem si ogledal njeno tekmo s Francijo. Je neugodna ekipa v vzponu, tudi Hrvati imajo z njo težave. Zato niti ne moremo reči, ali jo bodo na povratni tekmi sploh premagali. Zelo težko bo.

OB: To bi bilo res nekaj. Tak obračun bi me veselil, a le deloma, saj se bojim, da bi imela Slovenija ogromne možnosti za napredovanje. V zadnjih mesecih je napravila ogromen korak naprej, mi pa nismo napredovali, tako da bi imela bistveno večje možnosti, kot jih je imela proti nam pred desetimi leti. In morda bi se zgodilo, da bi nas izločila. Gledal sem zadnje vaše tekme. Ne bi toliko govoril o selektorju Katancu, a videl sem dobro igro. Začudilo pa me je tudi, kako visoko ste premagali Islandijo v gosteh. Bilo je 4:2, kajne? Čestitke. Ni bilo Gylfija Sigurdssona? Dobro, ampak tudi to ne zmanjšuje uspeha. S tako Slovenijo bi Hrvaška naletela na velike, velike težave. V petek smo videli, da je bila Hrvaška boljša od Islandije, a ni igrala dobro, tako da bo na povratni tekmi zelo nevarno.