V tej služba boste direktor, snažilka, sobarica, natakarica in kuharica hkrati. Sanjsko?

Za Jožeta Mlinariča bi lahko rekli, da je sveže pečeni oskrbnik Doma na Zelenici, nekdanjega smučarskega paradiža Gorenjske. V (za slovenske razmere) skoraj na novo zgrajen dom, ki je nadomestil prejšnjega, ta je leta 1999 izginil v ognjenih zubljih, se je začasno vselil 1. marca letos. Od 15. junija do 20. septembra 2015 bo na Zelenici, danes priljubljeni postojanki turnih smučarjev in planincev, skoraj ves čas, preostale mesece pa bo tam dežural ob koncih tedna.

Odločitev za delo oskrbnika je padla v delčku sekunde, se spominja. "Na poti iz Ljubljane sem na radiu naletel na obvestilo, da iščejo oskrbnika koče, in glede na to, da posel, s katerim se sicer ukvarjam, ni potekal najbolje, sem se prijavil. Po nekaj začetnih zapletih so me povabili na razgovor in tako se je začelo," se je v zametke dela, ki ga danes z izrednim elanom opravlja, zazrl Mlinarič, sicer domačin iz Križev v bližini Tržiča.

Menedžerska znanja tudi v hribih pridejo prav

Edina skupna točka s prejšnjim delom je uporaba menedžerskega znanja, pravi.

"Pri delu oskrbnika je pomembno, da znaš organizirati delo, da znaš sproti urejati stvari, ki se nepričakovano pojavijo, in podobno. Poleg tega, da sem vodja, menedžer ali direktor, sem prav tako tudi snažilka, sobarica, natakarica in kuharica. Kot oskrbnik moraš poznati vsakršno delo, le tako lahko od svojih sodelavcev zahtevaš realne stvari. Skratka, ne gre za teoretiziranje, ampak predvsem za delo v praksi," je bil iskren Mlinarič, tudi sam navdušen planinec, ki mu na Zelenici pomagajo družinski člani in študentje. Ti vidijo delo in ne čakajo zgolj na to, da jih nanj kdo opozori, jih pohvali.

Predpogoj: ljubezen do hribov

Oskrbnik mora poznati hribe, da pa jih pozna, jih mora seveda imeti tudi rad, sicer ga tam ne boste videli. Planincem, ki se ustavijo v koči, mora znati svetovati, kako se pride do bližnjih vrhov, kakšne so poti, ki vodijo do tja, in podobno, našteva Mlinarič, ki je, preden je prevzel delo oskrbnika, vse bližnje gore še enkrat obiskal (no, v bistvu jih je kar pretekel), da jih je bolje spoznal. Struktura gostov na Zelenici, kjer domuje tudi Gorniško-učni center, je zelo pestra. Poleg domačih gostov je največ planincev iz Češke, Avstrije in Hrvaške, številčni so tudi ljubitelji gora iz Nemčije, Belgije, Bosne in Hercegovine ter Norveške, gostili pa so tudi že pripadnike ameriške vojske.

Najpogosteje jih s Planinskega doma na Zelenici zanese do Vrtače, Begunjščice in Stola, najzahtevnejši pa so – zanimivo – Slovenci, medtem ko so tujci, ne glede na to, od kod pridejo, kot pravi Mlinarič, zelo hvaležni. Tisti, ki tega ne premorejo, pa iščejo dlako v jajcu. "Nekaterim niso všeč zelišča v čaju, drugim to, da pri nas ne morejo dobiti kapučina. A smo se tudi tega že navadili," pravi Mlinarič, ki je tako kot vsa ekipa deležen tudi pohval, te pa mu ogromno pomenijo.

Planinskemu domu na Zelenici želi vliti še več duše

"Pohvale so znak, da sem dobro zastavil delo. Delam tako, kot sam pričakujem, da bo drugod. Priznam, da sem zelo zahteven gost, in vem, da bo, če je nekaj všeč meni, verjetno to všeč tudi drugim. S tem mislim tako na kulinarično ponudbo, urejenost doma, čistočo kot prijaznost osebja.

Moj prvi cilj je bil, da vse to uskladim, zdaj imam seveda še druge cilje. Predvsem to, da koči vlijemo še več duše," je delček načrtov razkril Mlinarič, ki mu idej ne (z)manjka, za nameček pa ima to srečo, da ima žćeno, ki ima menda nos za nove in uporabne stvari.

"Čez zimo bo več časa za to," dodaja. "Koča je praktično nova. Res je, da prejšnji lastniki z inventarjem niso ravno pazljivo ravnali, a to je zdaj urejeno in čas je za novosti," napoveduje.

Prvi rock koncert v slovenskih hribih?

Tako že intenzivno razmišlja o tem, kako bi na Zelenici izpeljali koncert, a ne takega z narodno-zabavnimi vižami, kot bi marsikdo pričakoval, ali klasičnega, kot jih prirejajo na Kranjski koči na Ledinah, pač pa takšnega, na katerem bi po okoliških hribih donela rock glasba.

"Na Zelenici vas bo pričakala mlada ekipa, zato ne preseneča, da v koči večinoma vrtimo stari rock. Spodobi se, da bi zato na tako vižo zazvenel tudi koncert. Veste, kako je, na Zelenici ne uporabljamo klišejev," je namignil Mlinarič, ki je z enim očesom že usmerjen proti zimski sezoni.

Prva (češka) planinska poroka

Takrat bodo Zelenico okupirali turni smučarji in zimski pohodniki oziroma gorniki od blizu in daleč. No, vmes se lahko zgodi še kakšna poroka, kot se je prejšnji konec tedna, ko sta se na Zelenici v pravljičnem gorskem zavetju vzela dva zaljubljena češka planinca. On v planinski opremi, ona v poročni obleki.

Na Zelenici so letos prvič izpeljali celo gorsko-literarni nokturno z naslovom Rime z gora, ki so se ga udeležili številni slovenski literati, med njimi Feri Lainšček, Tone Peršak, Boris A. Novak in drugi. Mojstri pisane besede so bili menda nad dogodkom navdušeni, zato si Mlinarič želi, da bi postal tradicionalen, kot je že (skoraj) tradicionalna likovna kolonija, ki je na Planinski dom na Zelenici, ki je eden od 12 finalistov akcije Naj planinska koča 2015, letos že drugič privabila ustvarjalce iz Kulturnega društva tržiških likovnikov.

Tema? Zelenica naša je edinstvena.

Franc Krašovec, ki skrbi za Tončkov dom na Lisci, je bil v "prejšnjem" življenju policist. Ideja o oskrbniškem delu se mu je porodila leta 2010 med nedolžnim sprehodom po Lisci.

"Že od nekdaj sem si želel početi nekaj, kar bi vključevalo kulinarično ustvarjanje. Sanjal sem o tem, da bi nekoč delal v svoji gostilni, potem pa so se stvari obrnile tako, da zdaj delam v planinski koči," je uvodoma povedal gostobesedni Franc Kraševec, ki je nov dokaz za to, da so naključja včasih lahko celo boljša kot do potankosti premišljeni scenariji.

Ko sta se namreč januarja 2010 z ženo na lep sončen dan sprehajala po Lisci, sta ugotovila, da tam ni nobenih ljudi. "To me je zelo presenetilo. Še bolj me je presenetilo, ko sva se sprehodila do lokala in ugotovila, da prostori dobesedno razpadajo. Videlo se je, da bo, če se izrazim po domače, vse skupaj kmalu vzel hudič, če se ne bo našel nekdo, ki bo zadeve postavil na noge. No, takrat mi je kapnilo, da bi lahko združil dve stvari, ki ju poznam: poznavanje kuhe in poznavanje dela v gradbeništvu," pripoveduje Kraševec.

Vsako leto kaj novega, boljšega

Obrnil se je na predsednika lokalnega planinskega društva in ga povprašal, kaj se dogaja z domom.

"Rekel mi je, da bodo v kratkem izdali razpis za oskrbnika in naj se prijavim. No, tako sem tudi storil, pripisal še seznam svojih poslovnih idej, kako bi dom na Lisci premaknili z mrtve točke oziroma rešili pred propadom, in 1. aprila 2010 začel z delom. Vsako leto sem kaj preuredil, prenovil, dom je videti vedno bolje. Letos bomo pridobili še certifikat koče, prijazne do okolja in družine," je ponosno našteval Krašovec, ki ima idej še za zvrhan planinski nahrbtnik, a ker so vse povezane s financami, je treba tu in tam krepko pritisniti zavoro.

"Pred leti sem kandidiral za evropska sredstva in uspelo mi jih je celo pridobiti, a žal nisem našel skupnega jezika z nobeno od slovenskih bank, saj so bili njihovi pogoji zame nemogoči. 1. januarja letos je lastništvo koče prevzela občina Sevnica in upam, da bomo zdaj lažje izpeljali katero od mojih idej," upa oskrbnik koče na Lisci.

Če imaš pravi čut in si odprt za nova znanja, ni težav

Strinja se, da je delo zahtevno, a če imaš pravi čut in si odprt za nova znanja, tudi delo oskrbnika ne bi smelo biti nobena težava, pravi.

Odločitve ni niti za sekundo obžaloval. "Če bi se odločal ponovno, bi se odločil povsem enako," pravi in doda zanimivo predpostavko: "Prednost našega dela je ta, da so gostje večinoma prijazni. Takih si v dolini lahko samo želiš. Povem vam, da se tisti, ki so tečni, k nam prav gotovo pripeljejo z avtom, preostali, tisti prijazni, pa vedno pridejo peš," se nasmeje.

Prepričan je, da je njegova prednost to, da zna poslušati in da se želi učiti ter da ima za seboj veliko podporo družine, ki mu pomaga, kadarkoli utegne. "Pri delu mi pomagajo žena, hčerki, sorodniki z obeh strani, tako da nam nekako uspeva. Ljudje namreč pričakujejo, da bodo postreženi takoj, zato je med gnečo res treba vložiti veliko energije, da nam vse uspe tako, kot si želimo," priznava.

Dober glas se širi prek meja

Veseli ga, da so se razmere od leta 2010, ko je dom sameval, spremenile za sto odstotkov. Največ za to naredi dober glas, ki se širi z Lisce, je prepričan. "Naučili smo se, da nobena reklama in nobena akcija nima tolikšnega učinka, kot ga ima dober glas," poudarja. "Že lani smo opazili, da se gostje vračajo, kar nam veliko pomeni."

Širi pa se tudi dober glas o njihovih palačinkah oziroma kar 20 vrstah palačink, med katerimi lahko izbirate na Lisci. Za idejo je zaslužna Frančeva hči, ki je pred štirimi leti predlagala, da bi bile palačinke vseh vrst njihova prepoznavna kulinarična dobrota.

Kar 20 vrst palačink

"Razmišljali smo, katero sladico bi poleg zavitka še lahko ponudili. Dejstvo je, da je v hribih nemogoče ponujati kremno rezino, pa če bi jo še tako radi, saj so težave z rokom trajanja. Lahko jih spečeš, pa te naslednji dan preseneti slabo vreme, kar pomeni, da gostov ne bo. Edino, kar ti preostane, je, da jih vržeš v smeti. No, pri palačinkah je zgodba drugačna. Pečemo jih sproti, po potrebi in prav nobene nam ni treba zavreči. Ob nedeljah jih v povprečju spečemo okrog 150 in prav vse prodamo," pravi Franc, ki je ponosen, da se je glas o njihovih palačinkah razširil tudi onkraj meje, na hrvaško stran, celo do Zagreba naj bi segel.

Mladi planinci si najpogosteje zaželijo palačink z Nutello, starejši najraje posegajo po palačinkah z marmelado in orehi, preostale pa se kar nekako enakovredno porazdelijo. Obiskovalcem gredo v slast tako palačinke z vročimi gozdnimi sadeži kot tudi schwardwalske z višnjami, Ferrero Rocherjem in druge.

Planici najpogosteje pohvalijo njihovo kulinarično ponudbo in njihov trud. "Ko vidijo, da se res trudimo, da jim ustrežemo, to res zelo cenijo," pravi oskrbnik. "Ko je gneča največja, delamo vsi. Nikoli se ne bo zgodilo, da bi en študent delal na vso moč, jaz pa bi nekje prebiral časopis. Tega ne boste doživeli." Ob dobro obiskanih koncih tedna na Lisci štirje delajo v kuhinji in trije ali štirje, večinoma so to študentke iz bližnjih krajev, še v strežbi. Ko je gneče manj, je Franc običajno sam.

Sedeminšestdesetletna Slavica Boljat kot oskrbnica na planini Razor dela že štiri leta. Po duši je planinka in ima rada ljudi, pravi.

"Vedno, ko sem kot planinka prenočevala po kočah, sem si mislila, da je to lepo delo. Da si v hribih, da se pogovarjaš s planinci, srečuješ ljudi različnih narodnosti. Vedno sem se poigravala z idejo, da bi to tudi sama poskusila. Vsaj za nekaj časa, ne za vedno," razkriva gospa Slavica, po poklicu višja medicinska sestra, ki je bila do upokojitve zaposlena v Zdravstvenem domu Tolmin in je še danes prva na kraju, če se komu od planincev kaj zgodi. Kar na žalost se dogaja. Med tednom sta na Razorju s kuharico Jožico sami, ob dobro obiskanih koncih tedna se jima pridružijo še trije ali štirje pari pridnih rok. Priznava, da je delo naporno, a kljub temu lepo. "Sem pa že malo starejša in vsako leto malo težje delam, pozabljam stvari, ki jih ne bi smela," pripoveduje v smehu.

Nekoč in danes kot dan in noč

Pravi, da je življenje v planinskih kočah danes precej drugačno, kot je bilo pred 40 leti, ko je tudi sama pogosto zahajala v hribe.

"Planinske koče so takrat pokale po šivih. Spali smo na klopeh, pod klopmi, cele noči smo preždeli na stopnicah, samo da smo bili na suhem," se spominja.

"Več je bilo hrupa," pravi. "Zdaj je drugače. Razgrajanje in pretirano veseljačenje v planinskih kočah nista več tako pogosta ali pa ju sploh ni. Tudi primerjava med ponudbo in urejenostjo koč nekoč in danes je nepredstavljiva. Včasih smo v hribih dobili joto in čaj, morda kje še kako klobaso, kar je bil res luksuz, danes je seveda ponudba bistvena večja," je primerjala planinsko kulturo in ponudbo nekoč in danes.

Na razorske štruklje!

Kar zadeva kulinarično ponudbo, so najbolj ponosni na znamenite razorske štruklje, ki jih napolnijo s skuto z bližnje planine. "Imajo prav poseben okus in so res dobri. Ne da se hvalim, ampak hvalijo jih res vsi. Veliko gostov samo zaradi njih prihaja k nam," podkrepi izjavo o belem kulinaričnem presežku.

Obiskujejo jih planinci od blizu in daleč. Letos so – Slavica pravi, da tudi zaradi Slovenske planinske poti, ki vodi tod mimo – že gostili planince iz Izraela, Avstralije in Nove Zelandije. Med 30 in 40 odstotki gostov je tujcev," ocenjuje.

"Mimo naše koče vodijo štiri pomemben poti, slovenska planinska pot (planinci žig zanjo dobijo v koči), evropska pot številka 7, geološka pot, od letos pa tudi Zlatorogova transverzalo," našteva.

Sanjska služba? Kakor jo vzamete.

Je torej to res sanjska služba, kot menijo nekateri, jo pobaramo. "Odvisno, kakor jo vzamete. Dejstvo je, da morate biti pripravljeni na trdo delo. Vstajamo ob 6. uri zjutraj, včasih, na željo planincev, ki se odpravljajo na daljše ture, tudi ob 4. uri, da jim pripravimo zajtrk. Kočo zapiramo ob 22.00, a takrat delo še zdaleč ni končano. Takrat me čaka cel kup administrativnih obveznosti, kuharica mora pospraviti kuhinjo in podobno."

Pravi, da planinci niso zahtevni, in tako kot Franc Krašovec iz Tončkovega doma na Lisci dodaja: "Morda le tisti bolj nedeljski, ti pa se k nam običajno pripeljejo z avtom."