To so Slovenci, ki po mnenju številnih opravljajo najboljšo službo na svetu (1. del)

Delo oskrbnika večinoma opravljajo ljudje, ki imajo gore v krvi. Kaj točno obsega njihovo delo in kako so se znašli in našli v njem, vam predstavljamo v prvem delu serije člankov o oskrbnikih planinskih koč, ki ste jih s svojimi glasovi postavili v finale akcije Naj koča 2015.

Krekova koča na Ratitovcu je pod drobnogledom Anice Lotrič že 19 let. Pred petimi leti se ji je za stalno pridružil še mož Lojze, ki je prej zaradi službe pomagal "le" ob koncih tedna. Gospa se vrti v kuhinji, gospod skrbi za točilni pult.

Že od nekdaj sta rada zahajala v hribe, se spominja Lotrič, in ko so ju v Planinskem društvu za Selško dolino Železniki prepričevali, naj prevzameta oskrbniško vlogo v Krekovi koči, nista kaj dosti premišljevala. Od takrat je Krekova koča njun drugi oziroma poletni dom.

Vstajajo pred 5.00, pred 23.00 skoraj nikoli ne ležejo spat

Delo je zahtevno in ga nikoli ne zmanjka.

"Vstajamo med 4. in 5. uro zjutraj, pred 23.00 skoraj nikoli ne ležemo spat," pravi Lojze, ki si rad vzame čas za pogovor s planinci, ki jih obiščejo. Med tednom je tega časa več, ob koncu tedna, ko zaradi preobilice dela ne vedo, kje se jih drži glava, pa bistveno manj.

Ekipa se takrat z dvojice, ki jo tvorita Anica in Lojze, okrepi na osem ali deset ljudi, kar je, če vemo, da se ob lepših koncih tedna na Ratitovcu zvrsti tudi po tisoč ljudi, še vedno relativno majhna številka.

Prijatelji Ratitovca

Polovica ljubiteljev gora in spoštovanja vrednih razgledov se na Ratitovec poda iz Selške doline in Škofje Loke. Večina izmed njih – lani jih je bilo kar 527 – jih sodeluje v akciji Prijatelji Ratitovca, v okviru katere se v eni sezoni vsaj 15-krat povzpnejo do koče, ki stoji na 1642 metrih.

Druga polovica gostov na Ratitovec prihaja iz vse Slovenije, tudi iz zamejstva. Kot ponosno pripoveduje Lojze, je precej povpraševanja po znamenitih flancatih, ki so si med ljubitelji gora očitno ustvarili dobro ime.

Znameniti flancati

In kaj je tisto, kar (poleg flancatov, če se pošalimo) privablja goste? Je to kulinarična ponudba ali lokacija?

Ko sta Anica in Lojze še imela dovolj časa za pohajkovanje po hribih, sta bila v planinskih kočah najbolj pozorna na hrano. Tako kot sta pozorna še danes.

V Krekovi koči skrbijo za to, da imajo na jedilniku vedno na voljo več različic enolončnic, od bograča, jote, ričeta do zelenjavne obare. Planinci se lahko okrepčajo tudi z zelenjavno juho, ajdovimi žganci in kislim mlekom, za potešitev sladkosnednosti pa lahko izbirajo med flancati, ki so vedno sveži ter pehtranovo in orehovo potico.

Poskusili so tudi z uvedbo pečenke, a gostje nad tem niso bili preveč navdušeni, saj gre za jed, ki jo servirajo tudi v dolini, zato so jo kmalu umaknili z jedilnika.

Aleš Štefe je oskrbnik Valvasorjevega doma pod Stolom zadnja tri leta. Porodne muke je uspešno prestal, pravi. Načrtovanje mu gre, navadili so se vseh vrst gostov, od klasičnih turistov, ki tudi v gorah zahtevajo "dunajca in pomfrit", do pravih planincev in družb, ki k njim prihajajo izživet svoje veselje.

Dom je odprt 365 dni v letu, 24 ur na dan

Dom je odprt vse dni v letu, zato tudi delo traja 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Tega se je 49-letni Tržičan navadil in brez tega bi danes težko živel, pa čeprav priznava, da si pred leti, ko je tako kot mnogi drugi ljubitelji gora sanjal o tem, da bo na stara leta oskrbnik, ni predstavljal, kako je v resnici videti vse skupaj.

"Ko postaneš oskrbnik, je precej drugače, kot si si predstavljal, na stvari gledaš skozi drugačne oči," priznava gostobesedni Gorenjec.

"Ljudje pričakujejo, da bo koča vedno odprta, da bodo postreženi in sprejeti ne glede na to, kdaj gre osebje zaradi gostov spat. In to je logično," se zaveda.

Dneva brez gosta še ni doživel

V treh letih, odkar praktično živi v Valvasorjevem domu (1181 metrov), še ni dočakal dneva – pa ne da si ga želi –, ko bi sedel križem rok. Obiskovalci prihajajo tudi v slabem vremenu, verjetno tudi zato, ker pot ni zahtevna, premagate pa jo lahko tudi v udobju avtomobila.

"Goste imamo vsak dan in najmanjša številka, ki se je spomnim, je osem," se spominja Štefe, ki mu v bolj obiskanih dneh pomaga šest ljudi, med tednom pa je večinoma sam ali v paru. "Ni se še zgodilo, da bi pomislil, o kako fino bi bilo, če danes ne bi bilo nikogar."

"Dihati moraš s hribi, potem to delo ni težko"

"Delo moraš opravljati s srcem in z občutkom. Hribe moraš imeti rad in do planincev gojiti poseben odnos.

Dihati moraš z njimi, potem to delo ni težko," polaga na srce.

Ponosen je na dejstvo, da je koča po mnenju bralcev Nedela lani postala naj planinska koča, po mnenju bralcev Nedeljskega dnevnika pa je njihov jabolčni zavitek najboljši v slovenskih gorah.

Aleš stavi na oseben pristop. Ta mu je veliko pomenil že takrat, ko je kot planinec ocenjeval oskrbnike. Če je bil oskrbnik in osebje prijazno, če je poznalo okoliške poti in jih znalo predstaviti planincem, ki so se zanje zanimali, je z veseljem prišel še kdaj. Sam stavi na podoben način dela. Poleg bogate kulinarične ponudbe in nadstandardnih sob, ki jih Valvasorjev dom ponuja, seveda.

Pravi, da je stvari zapeljal nekoliko drugače kot njegovi predhodniki. "Moj predhodnik je bil gostinec in si je zamislil, da bi kočo spremenil v planinski hotel, a se ideja ni prijela. Sam sem zato raje stopil korak nazaj. Koča mora ostati planinska postojanka," pravi. "Stavimo na pravo planinsko vzdušje. Veseli smo, če kdo zaigra na kitaro, ki jo imamo v koči, veseli bomo tudi, če bo kdo zaigral na harmoniko. Samo kupimo jo še," je namignil Štefe.

V Poštarskem domu na Vršiču, na terasi južno od 1737 metrov visokega Vršiča, se boste naužili prekmurske melanholije. Oskrbnik Mihalj Agošton, ki sicer prihaja iz Madžarske, dolga leta pa je živel v Prekmurju, za Poštarski dom na Vršiču skrbi zadnje štiri sezone.

Na vprašanje, kako Prekmurec zaide v gorenjske gore, odgovarja s klasičnim pregovorom: Nasprotja se privlačijo. Pa še dober izziv je bil, dodaja.

Že pred tem so z ženo in sinom pogosto zahajali v hribe in ko se je nanju obrnil Boris Lazar, predsednik gospodarskega odseka PD Pošta in Telekom Ljubljana, češ ali poznata koga, ki bi ga zanimalo delo oskrbnika na Vršiču, nista veliko razmišljala.

Kar sama sta zgrabila priložnost in se prijavila na razpis. Leta 2012 sta se že preselila pod gorenjske vršace.

Delo, ki ga je pred upokojitvijo opravljal na Telekomu, in delo, ki ga opravlja na Vršiču, se seveda razlikujeta kot noč in dan. "Tukaj si stalno v službi," priznava: "Delaš pa toliko, kot je obiska," pravi in hitro pristavi: "A nič od tega ne bi šlo, če ne bi imeli uigrane ekipe. To je tisto, kar šteje."