Petek, 9. 8. 2024, 18.00
0 minut
Nasvet za izlet v hribe (62.): Ojstrnik, Karnijske Alpe
Pohod na Ojstrnik, najbolj vzhoden dvatisočak v Karnijskih Alpah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,16
Letos me je želja po odkrivanju novih pešpoti, gora in razgledov že nekajkrat zanesla v zamejsko Slovenijo, pozimi na Višarje, Dobrač, do koče Zacchi, nedavno pa na Ojstrnik in Ojstrc. In tudi ta dva pohoda bom delil z vami. Nista zahtevna, lahko se naredi krožno turo, pa še razgledi so – če je vreme naklonjeno – za desetko. Ta petek je v naši rubriki Nasvet za izlet v hribe čas za Ojstrnik (Osternig), najbolj vzhoden dvatisočak v Karnijskih Alpah.
Kapela Marije Snežne na Bistriški planini in v ozadju Ojstrnik, najbolj vzhoden dvatisočak v Karnijskih Alpah.
Čeprav so tik za mejo, so Karnijske Alpe kar nekoliko spregledane. S planinskim vodnikom Karnijske Alpe, med Julijci in Dolomiti sta nam jih lani približala Vladimir Habjan in Irena Mušič Habjan. Takrat smo šli skupaj na Zermulo. "Ko stopiš na en vrh, se ti odpre paleta drugih, ki te preprosto vabijo. In teh gora ne zmanjka in ne zmanjka," je Habjan zapisal v uvodniku.
Ojstrnik (Osternig, tudi Oisternig in Ojsternig), ki je prvoopisani v vodniku, mi nedavno teh razgledov sicer ni dal. Veter je vrh zakril z oblaki (tudi poleti torej v nahrbtniku ne sme manjkati kakšen kos toplih oblačil). Pa je bil izlet vseeno zanimiv. Ker se ga lahko naredi tudi v krožni turi. Ime naj vas ne zavede, gre za precej kopasto goro, pod njo pa je velik travnik. Kot piše v vodniku, so mu tako ime dali domačini iz Ziljske doline, češ da je od tod, torej s severovzhoda videti ostrejši. Še ena gora v zamejski Sloveniji ima podobno ime – Ojstrc (Hochobir).
Poglejte, kako je videti krožna pot na Ojstrnik:
Z izhodišča levo proti koči Nordio
Ojstrnik je mejna gora med Italijo in Avstrijo, med Kanalsko dolino na jugo in Ziljsko dolino na severu. Do izhodišča ture sta slabi dve uri oziroma 120 kilometrov vožnje iz Ljubljane. Zapeljemo se do Kranjske gore, čez mejni prehod Rateče do Trbiža in še naprej do vasi Ukve. Tam zavijemo desno navzgor po ozki gorski cesti po istoimenski dolini. Občasno pobirajo cestnino. Po dolini Ukve je urejenih več parkirišč, zapeljemo se do zadnjega, do konca asfaltne ceste (1.210 metrov). Lahko pa se parkira tudi na enem parkirišču prej, pod kmetijo Rosič. Izhodišče se uradno imenuje Rifugio Nordio. Tu je nekdaj stala koča Nordio, a danes je nova koča Nordio nekoliko višje. In je naš prvi cilj.
Nova koča Nordio. Levo od nje po cesti proti planini Dolinca na prelazu Lom, desno pa neposredno proti Bistriški planini in Ojstrniku.
Na planini Dolinca (na avstrijski strani)
S parkirišča krenemo po levi makadamski gozdni cesti v smeri koče Nordio (pešpot številka 507) in prelaza Lom (po desnem kolovozu bomo sestopili). Cesta nas v dobre pol ure pripelje do koče (1.406 metrov). Desno od koče lahko že stopimo na pešpot proti Ojstrniku ali pa nadaljujemo levo od koče po cesti naprej še do vrha prelaza, kjer je planina Dolinca (Dolinza Alm). Do nje so z izhodišča približno trije kilometri, 300 višinskih metrov, 45 minut hoje. Tu prvič na turi prečkamo italijansko-avstrijsko mejo, ki jo bomo pozneje še večkrat. Gre za res slikovito planino z lesenimi hišami in številnimi konji.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, naročite pa se še na njegov kanal na YouTubu.
Vzpon do Bistriške planine po Visoki Karnijski poti
Vrnemo se do mejne table, malo nad njo pa najdemo avstrijske markacije, ki nas usmerijo na slabše vidno pešpot. Ta je sprva povsem zložna in nas vodi nazaj proti koči Nordio, a nam ni treba sestopiti do nje. Kmalu se bomo priključili pešpoti 403, ki povezuje kočo Norido in Bistriško planino. No, pravzaprav je 403 mnogo daljša markirana pešpot imenovana Visoka Karnijska pot. Ne bodite presenečeni, če boste srečali koga, ki je na večdnevni turi po njej. Pot se nato začne kot kakšna mulatjera vzpenjati skozi gozd na Bistriško planino. Strmina torej ni prehuda. Po 45 minutah hoje z Loma dosežemo prostran odprt svet pašnikov. Bistriško sedlo oziroma Sella Bistrizza (1.722 metrov) je posejano z lesenimi kočami, tu je tudi planinski dom Feistritzer Alm. Meja je prav med kočami.
Bistriška planina pod grebenom Ojstrnika. Avstrijsko-italijanska meja seka naselje koč.
Po mulatjeri na zahodni vrh Ojstrnika
Sledi še zadnja tretjina vzpona, na sam vrh Ojstrnika. Pravzaprav ima dva, zahodnega in vzhodnega. Na razpotju nad kočami za vzpon izberemo italijansko pot po južnem pobočju (številka 481). Ta pot nas bo še bolj spominjala na mulatjero, tik pod vršnih grebenom gremo tudi mimo ostankom stare vojaške stavbe. In na razglednem zahodnem vrhu Ojstrnika (2.052 metrov) smo po naslednjih 40, 45 minutah.
Na vzhodnem vrhu (2.032 m) bomo zagledali križ. Ti so značilnost avstrijskih gora. Če greste večkrat avstrijske gore, ste si besedo Gipfelkreuz gotovo zapomnili. Pomeni križ na vrhu. Do tod je še nekaj minut hoje. Za celoten vzpon torej potrebujemo dobri dve uri, 860 višinskih metrov in 7,5 kilometra.
Razgledi bi morali biti nepozabni, na severu je Ziljska dolina in najvišje avstrijske gore, proti vzhodu Dobrač, proti jugu pa vzhodne Julijske Alpe od Mangarta do Montaža. Od tu je tudi eden najlepših pogledov na Višarje.
Na travnatem in cvetočem grebenu Ojstrnika
Izhodišče: parkirišče pod kočo Nordio (1.210 metrov)
Višinska razlika po poti: 860 metrov
Čas za vzpon: dve uri in 15 minut
Zahtevnost: nezahtevna markirana pot
Sestop do Bistriške planine po bolj strmi avstrijski poti
Za sestop izberemo avstrijsko pot (številka 482), ki je precej bolj strma, ozka in kamnita, tako da nekaj previdnosti ne bo odveč. Tako se na Bistriško planino vrnemo po vzhodnem pobočju Ojstrnika. Poleti je Feistritzer Alm odprt, tako da lačni in žejni ne bomo. Z avstrijske strani na planino številni pridejo tudi z gorskimi kolesi.
V smeri juga prek planine bodo uzrli kapelo in turo nadaljujemo prav tja. Gre za kapelo Marije Snežne na nadmorski višini 1.750 metrov. Markacijam sledimo naprej proti jugu in se spustimo na sedlo Pleče. Če imamo čas, lahko turo podaljšamo še z vzponom na Zahomsko planino in vrh Zahomec (Monte Acomizza/Schönwipfel), sicer pa na sedlu zavijemo desno navzdol in proti izhodišču sestopimo ob potoku Pleče (Pleccia). Ta pot je nekoliko bolj strm kot pot pristopa. Celoten krog je dolg 13 kilometrov (15 kilometrov, če se parkira nižje pri kmetiji Rosič).
Bistriška planina pod Ojstrnikom
