Kuhar, ki vam ne bo ponujal dunajca in pomfrija, bo pa poskrbel za vse drugo

Andrej Veligošek je po izobrazbi kuhar. Dolga leta je delal v restavracijah Štorman, vmes tudi v kateringu, kar pomeni, da se zna vrteti med lonci in prisluhniti gurmanskim potrebam svojih gostov. Dobro pozna tudi planinsko mentaliteto, saj je tudi sam navdušen pohodnik. Pred leti se je peš podal iz Zabukovice na Triglav, pa tudi v teh dneh vsak prost dan izkoristi za skok v hribe.

Kako to, da se kuhar odloči za delo oskrbnika? Delo ste prevzeli letos. Kaj vas je napeljalo na tak korak?

Ta želja je tlela že dlje časa in ko se je ponudila priložnost, sva jo z ženo zgrabila z obema rokama.

Zakonca Veligošek sta v letošnjem letu oskrbnika Dragovega doma na Homu.

Kako debel oziroma tanek je kruh, ki si ga režete oskrbniki? Je to delo zahtevno ali je mogoče priti do predaha? Delo prav gotovo ni lahko. Precej smo odvisni od zunanjih dejavnikov. Od vremena, letnega časa do planincev, ki nas obiščejo. Glede na to, da Dragov dom stoji na 607 metrih, imamo več obiska pozimi in jeseni, ko v visokogorju zapade več snega in je težje dostopno. Poleti pa gredo planinci raje malo višje. Ja, se je kar precej treba potruditi.

Ste v času poletne planinske sezone v koči prisotni vse dni v tednu?
Dragov dom na Homu je odprt ob koncu tedna in praznikih, v primeru, da se napovejo večje skupine, pa seveda tudi med tednom.

Veliko planincev se ustavi na štrukljih ...

Po čem se vaša koča razlikuje od drugih? Kaj je tisto, kar jih zvabi k nam? Planinci radi rečejo, sem gremo pa na … Veliko se jih pri nas ustavi na štrukljih, borovničkah, domačih vampih. Poseben čar našega doma pa je prekrasen razgled nad Savinjsko dolino. Ja, ta je res edinstven.

Kako "razkošen" je Dragov dom?
Posebnega razkošja ni, ima pa osnovno opremo, ki je standard za planinske koče. Pitne vode ni, vozimo jo iz doline, elektriko pa seveda imamo. Smo bolj primerni za tiste, ki niso preveč izbirčni.

... in uživa v panoramskem razgledu na Savinjsko dolino.

Po izobrazbi ste kuhar, kar pomeni, da vam je priprava jedi dokaj domača. Kakšna je razlika med kuhanjem v dolini in v hribih?
Razlika je precejšnja. Z ženo stremiva k temu, da planinska koča ostane planinska. To pomeni, da ponujamo predvsem jedi na žlico, štruklje, ne pa tisto, kar lahko dobijo v vsaki restavraciji. Dunajca in pomfrija pri nas prav gotovo ne boste dobili.

Kaj pa bomo?
Veliko drugega. Od jote, golaža, ocvrtih jajc, mama speče tudi domače kremne rezine. Vsak konec tedna spečemo tudi domač kruh z različnimi dodatki. Od rženega, ajdovega, celo fižolovega imamo.

Dom ni razkošen, je pa udoben in domač.

Ali planinci hrano večinoma prinašamo s seboj ali si prigrizek raje naročimo? Kakšne so vaše izkušnje?
Odvisno. V naši koči hrane prejšnja leta ni bilo mogoče dobiti, zato se morajo zdaj gostje na to spet navaditi.

In če hrano naročijo, kaj jim najbolj tekne?
Moški imajo najraje vampe, ričet …

Planinke si najraje privoščijo joto ali nekaj sladkega, planinci pa imajo raje vampe, ričet in ostale jedi na žlico.

Pa gospe?
Joto in kaj sladkega. Imamo kar nekaj vrst štrukljev. Od čokoladnih do borovničevih in skutinih. Jeseni bomo pripravljali tudi jabolčne in kostanjeve.

Kako izračunate, koliko hrane pripraviti?
Odločamo se glede na vreme in letni čas. Do zdaj se še nismo ušteli (smeh, op. a.)

Vsak konec tedna spečejo domač kruh. Od rženega, do ajdovega in celo fižolovega.