Kar je več od suhega kotička, hrane in morda vrčka piva, je v gorah čisto razkošje

Igor Gruber je planinski nomad posebne vrste.

Leta 2000 je v enem kosu oziroma v 24 dneh prehodil Slovensko planinsko pot, pravkar premaguje zadnje kilometre več kot 2600 kilometrov dolge Vie Alpine, mreže planinskih poti, ki vodi čez Alpe in prečka sem evropskih držav. Ker je to zadostna popotnica, ki označuje poznavalca planinskih koč doma in na tujem, se nam je 40-letni Velenjčan zdel več kot relevanten sogovornik na temo razlik in podobnosti planinskih koč v Sloveniji in onkraj njenih meja.

Ponudba planinskih koč je precej odvisna od dostopnosti

Velenjski popotnik, po poklicu informatik, ki ga je na več kot 2.600 kilometrov dolgo pot čez Alpe zvabila okrogla obletnica rojstva – letos je dopolnil 40 let –, je izkusil gostoljubja številnih planinskih koč, tako v slovenskih kot tudi francoskih, švicarskih, avstrijskih in italijanskih gorah.

Kot ugotavlja, se ponudba planinskih koč v večini primerov razlikuje glede na njihovo dostopnost. "Lažje kot je koča dostopna, boljša ponudba je," pravi.

To je razumljivo, dodaja, saj je velika razlika, če tovor z zalogami hrane in pijače v gore pripeljejo z avtomobilom, žičnico ali, kar je najdražje, s helikopterjem. Sorazmerno z dostopnostjo rastejo tudi cene, po katerih si boste v kočah lahko privoščili kaj za pod zob.

A kot pravi Gruber, je visoko v gorah, po celem dnevu hoje, vsaka koča dobrodošla. "Topel, suh kotiček in nekaj toplega za v usta, morda kakšno pivo, to je vse, kar potrebuješ. Kar je več od tega, je čisti luksuz," poudarja.

Boste polpenzion?

Gruber, ki si je zadal, da bo pot od Monaka do Trsta prehodil v stotih dneh, opaža, da med državami bistvene razlike ni, se pa koče ločijo po organiziranosti prehrane.

"Razlika je, ali lahko izbiraš, kaj boš jedel, ali pa imajo na voljo polpenzion in ješ tisto, kar se pač znajde na dnevnem meniju. Težko ocenim, kaj je bolje. Pri prvem načinu precej dolgo traja, da so vsi gostje postreženi, pri drugem pa preprosto nimaš nobene izbire," pravi sogovornik, ki skuša s projektom Via Alpina – direct ljudem, predvsem meri na mlade, približati pomen preživljanja prostega časa v naravi in ohranjanja naravnega okolja za prihodnje generacije. Mladim želi sporočiti, da se življenje ne vrti samo okoli računalnikov in ekranov.

Kar zadeva kulinarično ponudbo, vse koče sledijo lokalnim posebnostim. Podobno je s ponudbo piva in vina, pravi Gruber. Jabolčni zavitek ali pa vsaj jabolčno pito pa boste po Igorjevih besedah dobili v večini planinskih koč.

Posteljnina: da ali ne?

Tudi pri ponudbi posteljnine ni pravil. "Večje ali dostopnejše koče ponujajo tudi posteljnino," navaja Gruber. "Seveda po izbiri. Klasične odeje so marsikje zamenjali s prešitimi odejami."

Ponekod imajo le skupna ležišča, drugje so na voljo večje ali manjše sobe. Ponekod so prhe, drugje jih ni. Koče, ki so predvsem zaradi turnega smučanja odprte tudi pozimi, imajo običajno tudi sobo za sušenje, kar tudi poleti pride prav, na podlagi izkušenj razmišlja Gruber, ki se naglo približuje koncu svoje pohodniške odisejade, ki naj bi se končala (upa, da v družbi podpornikov) sredi septembra v sosednjem Trstu.

Tudi glede dostopnosti do interneta so razlike, ga pa večinoma, tako kot v slovenskih kočah, ni na voljo. Če boste imeli to srečo, da bo koča vendarle opremljena z wi-fijem, ga boste ponekod plačali, drugje pa ga boste uživali zastonj.

Najdražja je Švica

Cene za prenočišča se v različnih državah lahko precej razlikujejo. Z naskokom najdražja je Švica, še posebej zaradi neugodnega deviznega tečaja evra. Dražje je tudi v Franciji, nekoliko nižje so cene v italijanskih in avstrijskih planinskih kočah.

Gruber, ki s projektom Via Alpina – direct želi promovirati pomen pohodništva, planinstva in gorništva ter idejo veznih poti, predvsem Vie Alpine in Slovenske planinske poti, pojasnjuje, da so planinske koče v Evropi sad tradicije zahajanja v gore in da so kot take pravo infrastrukturno bogastvo.

V ZDA naj se vsak planinec znajde kot ve in zna

V ZDA na primer, planinskih koč ni, kar pomeni, da je tam planinec prepuščen samemu sebi, svojemu ogromnemu nahrbtniku in šotoru, poudarja Gruber in izpostavlja še eno zanimivost Vie Alpine.

"Potovanja po Via Alpini si ne morem predstavljati brez vse preostale turistične infrastrukture. Planinskih koč pač ni povsod, zato se je treba znajti drugače. Na voljo so pohodniški hoteli, albergi ali berghoteli, pa tudi ponudba turističnih kmetij, planšarij in kampov pride še kako prav. V večjih krajih pa računamo na hotele in penzione, našteva Gruber, ki je med prečenjem Alp nekajkrat prespal tudi v planinskih kočah, ki delujejo na principu zaupanja in samopostrežbe.

Samopostrežne planinske koče v tujih gorah, kaj pa pri nas?

V tujini namreč obstajata dve vrsti koč brez nadzornika oziroma oskrbnika, pravi. Nekatere so oskrbovane oziroma založene, druge pa, tako kot bivaki v slovenskem hribovju, prazne oziroma ponujajo le osnovno pohištvo, ki naj bi ga neko zatočišče ponujalo. Oboje temeljijo na zaupanju.

"Založene koče sem zasledil samo v Švici, kjer je tudi v dolini marsikaj organizirano tako, da temelji na zaupanju in poštenju. Na brezplačne koče, kjer lahko prespiš in si tudi kaj skuhaš, a le če imaš to s seboj, pa sem naletel tudi v Italiji in Avstriji," je povedal Gruber.

Takrat je na svojem profilu Vie Alpine na Facebooku svoje sledilce povprašal, kako menijo, da bi se to obneslo v Sloveniji. Vprašanje je doseglo skoraj 50 tisoč Slovencev, večinsko mnenje pa je bilo, da bi bila takšna koča v slovenskih hribih kmalu prazna oziroma izropana, z denarnimi prispevki pa bi se njihovi lastniki lahko obrisali pod nosom. "Mislim, da si moramo prizadevati, da bo tudi v Sloveniji enkrat tako kot v Švici. Je pa dejstvo, da je treba poštenje vzgojiti od spodaj navzgor," sklene sodobni hribovski nomad.