SiolNET. Sportal Košarka
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Srbski strokovnjak, ki je Goranu Dragiću stal ob strani v težkih trenutkih

2

termometer

"Goran Dragić je sprva pri Phoenixu čutil ogromen pritisk. Do njega ni bilo pošteno. A ga je prestal," je med drugim v intervjuju za Sportal dejal srbski košarkarski trener Igor Kokoškov.

Ob imenu Igor Kokoškov lahko damo v svetu košarke pridevnik prvi. Bil je namreč najmlajši trener, ki je v Beogradu treniral člansko moštvo, kot prvi evropski trener je deloval v strokovnem štabu ekipe študentske lige NBA, kot prvi neameriški trener dobil službo v ligi NBA … Še zdaj odlično opravlja vlogo pomočnika – trenutno je pri Utah Jazz – kar sedem let zapored pa je že selektor Gruzije, kar je edini primer, da je nekdo toliko časa na zahtevnem trenerskem stolčku posamezne države. V karieri je delal tudi z dvema slovenskima košarkarjema. Največ časa je preživel z Goranom Dragićem pri Phoenix Suns, s Primožem Brezcem pa sta sodelovala pri Detroit Pistons. Na letošnjem evropskem prvenstvu bo gruzijsko reprezentanco še tretjič zapored pripravljal na tekmo s Slovenijo.

Vaša trenerska kariera traja že vse od leta 1992, ko ste bili stari 21 let. Prav tako naj bi veljali za nadarjenega košarkarja, a vas je nesreča prestavila v drugačno vlogo … Imel sem 19 let. V bolnišnici sem preživel osem mesecev, da sem si opomogel. Jasno mi je bilo, da se s košarko ne bom več mogel profesionalno ukvarjati, saj nisem več prenesel naporov. Vse življenje sem v košarki, sem iz športne družine, oče je bil nogometaš, zato sem vedel, da se bo zame našel prostor. Nobene dileme ni bilo, da ne bi bil v športu. Življenje te pošlje na pot. Mi mislimo, da izbiramo, vendar smo izbrani. To se zgodi z razlogom.

Ob vašem imenu je kar nekaj presežkov. Kot najmlajši trener ste vodili člansko moštvo. Pri 24 letih ste bili na čelu košarkarskega kluba Beograd. Kako to, da so vam že tako zgodaj zaupali? Okoliščine so pripeljale do tega, da je glavni trener legendarni Goran Miljković Finac dobil delo v Rusiji. Kot pomočnik sem prevzel prvo ekipo. Življenje te pripelje do položaja, v katerem se moraš instinktivno odzvati. V pravem trenutku sem bil na pravem mestu.

Kot prvi evropski trener ste bili sprejeti v strokovni štab kakšne od ekipe v NCAA. Pri 28 letih je bil vaš dom Misuri. Zakaj vas je tako vleklo v ZDA? V mladinski reprezentanci Jugoslavije sem bil pomočnik, bil pa sem tudi trener mladinske selekcije Partizana. Takrat sem si rekel: če se bom s trenerskim poklicem ukvarjal profesionalno, je pravi trenutek za šolanje v ZDA. Spomnim se, da nismo imeli stikov z ZDA, kot jih imamo zdaj. Bili so tabu. Mi smo bili pionirji. Zdaj se je veliko spremenilo. Nike je imel najprej kliniko v Beogradu, trenerska organizacija Srbije pa je nato poslala trenerja na univerzo Connecticut. Vedel sem, da če ne bom zagrabil, ne bom nikdar šel. Dva meseca sem delal in imel odlično izkušnjo.

Ste s kom že takrat navezali stike? Sorodnike sem imel v Chicagu, kjer sem spoznal ljudi pri Bulls. Tisto sezono je Michael Jordan igral zadnjo sezono za Bike. Ivica Dukan je bil že takrat skavt in je bil odličen domačin. Omogočil mi je, da sem legendarnega trenerja Phila Jacksona videl na delu. Prvič sem bil na tekmi lige NBA, obiskal sem tudi nekaj univerz. Nato sem se vrnil v Beograd. Spoznal sem, da Američani zelo cenijo jugoslovansko košarko.

Imel sem srečo, da sem prišel do stika z univerzo Duke, kjer je bil trener Mike Krzyzewski (zdajšnji selektor ZDA, op. p.). Spoštuje našo košarko. Vodil je reprezentanco ZDA na univerzijadi v Zagrebu. Trenerske lekcije je dobil pri nas. Odprl je vrata. Dva meseca sem bil pri njem. Njegov prvi pomočnik je bil Quin Snyder, ki je veljal za perspektivnega. Briljanten um. Ker sva si bila generacijsko zelo blizu, sva se veliko družila. Nisem si mislil, da bom dobil službo, vendar me je poklical na univerzo Missouri, kjer je postal glavni trener.

Mejnik ste spet postavili leta 2000, ko ste kot prvi neameriški trener dobili službo v moštvu lige NBA. Postali ste pomočnik trenerja pri Los Angeles Clippers. Vam je ameriška košarka bolj pri srcu kot evropska? Še enkrat lahko rečem, da je bilo naključje. V ekipi pri Missouriju je bil John Hammond, ki je imel v glavi, da lahko kot evropski trener doprinesem nekaj novega. Po letu dni se je vrnil nazaj v ligo NBA in me priporočil pri Los Angeles Clippers, kjer so imeli eno od najmlajših ekip v zgodovini NBA. Ponudili so mi službo, seveda sem jo zgrabil.

Ste imeli v teh 15 letih v ZDA tudi kakšno ponudbo, da bi prevzeli ekipo lige NBA kot glavni trener? V Evropi sem delal sedem ali osem let, v ligi NBA pa 15. Vidim se kot evropski trener, ki dela v NBA. V tem obdobju sem se pozicioniral. Posel glavnega trenerja je, da moraš biti na priložnost, če se ti prikaže, pripravljen. Da znaš stopiti na oder in zapeti, ko te nanj postavijo. Ne veš, ali se bo zgodilo ali ne. Veliko trenerjev je, ki so vrhunski pomočniki, a niso dobili možnosti, da bi bili glavni trenerji. Ne bom nesrečen, če se to ne bo zgodilo. Če se bo, bom jasno takoj vskočil. Tako kot vsak si tudi jaz želim. Kaj pa kakšen večji evropski klub? Odprt sem za svetovni trg. Živim v ZDA, veliko prijateljev v košarkarskem svetu imam tudi v Evropi. Vemo, kaj se dogaja na Stari celini. Stabilnost je v ligi NBA boljša. Dominacija košarke je prav tako v ZDA. Liga NBA je edina dobičkonosna liga na svetu. Ne zapiram si vrat. Delo z gruzijsko reprezentanco me drži v stiku z evropsko košarko.

Prej ste omenili legendo svetovne košarke Michaela Jordana. Kakšen je bil na treningih in tekmah? Kako ste ga doživeli kot trener? Ivica Dukan ga je opisal z besedami, da ima morilski instinkt. Odlika vrhunskih košarkarjev je, da imajo tekmovalni duh, da si želijo zmagovati. Ko si dodal še atletske sposobnosti, značaj, način dela, dojemanje igre, si dobil izjemno celoto. Vesel sem, da je bil v košarki. To je božji dar.

Ko ste bili pomočnik pri Clippers, je Jordan igral za Washington. Čeprav je bil v poznih letih, ste verjetno morali proučiti, kako ga zaustaviti, saj je še vedno igral odlično … Pri Washingtonu si je dal plačo milijon dolarjev. Spomnim se, da nam je dal 19 točk, od tega 12 v eni četrtini. Ta del me je spomnil na igralca, ki je to v preteklosti delal vsak večer. Zanimiva zgodba je povezana z Ronom Harperjem, ki je bil pri Chicagu njegov soigralec. Govoril je, kako so živeli. Oni so imeli status rock zvezd. Ko so prihajali v hotele, so imeli pri vhodu okoli sebe po 200 ljudi. Michael je eden in edinstven.

Kako gledate na današnje zvezdnike LeBrona Jamesa, Kevina Duranta, Stepha Curryja? Vmes je bila nekakšna luknja. Spraševali so se, ali bodo prišli novi košarkarji, ki bodo navdušili ljubitelje košarke. Veliko se je govorilo, ali so nove zvezde pripravljene, da prevzamejo položaj Larryja Birda, Magica Johnsona, Michaela Jordana … Za ligo je dobro, da so se pojavili. LeBron James je prav tako božji dar. Zelo inteligenten človek in izjemen atlet. On bo multimilijonar, saj ve, kako se stvari streže. Vesel sem zanj.

Leta 2008 ste se preselili v Phoenix, kjer ste spoznali Slovenca Gorana Dragića … Gogi je bil nadarjen fant. Prijatelji iz Hemofarma so me vprašali, kaj naj naredijo z ekipo. Rekel sem jim, naj pripeljejo Gorana Dragića. Videl sem ga namreč na tekmi jadranske lige. Že takrat je izstopal. Od daleč se je videlo, da je nadarjen. V Phoenixu sva se spoznala in začela skupaj delati. Sprva je čutil ogromen pritisk, ker ga je izbral Steve Kerr, bil pa je zamenjava Steva Nasha, ki je edinstven košarkar in ga ne moreš oponašati. Goran je bil mlad. Ko je Nash sedel na klop, je moral igrati isto košarko in sistem. Zanj to ni bilo lahko. Do njega ni bilo pošteno. A se je prilagodil. Preživel je ta leta.

Ali je bila za njegov dvig samozavesti odlična popotnica tretja tekma polfinala zahodne konference leta 2010, ko je San Antonio povozil s 26 točkami – od tega jih je 23 dosegel v zadnji četrtini? San Antonio ga je kot prvi izbral na naboru, nato je prišel k nam v Phoenix. To je bila ključna tekma, odločala je o tem, ali se lahko Spurs po zaostanku z 0:2 v zmagah vrnejo v igro za napredovanje. Goran je zrasel v vrhunskega košarkarja in osebo. Verjetno je eden od najbolj plačanih evropskih košarkarjev v ligi NBA. Presrečen sem zanj in njegovo družino. Naj mu zdravje služi in naj igra prihodnjih sedem ali osem let.

Kaj vam pomenijo njegove besede, da ste bili ob družini in Stevu Nashu vi tisti, ki ste mu v najtežjih trenutkih stali ob strani? V čast mi je, da je to rekel. Zame kot trenerja je bila obveza, hkrati pa veliko zadovoljstvo, da sem delal z njim.

Ali je ogromno treniral? Pravilo je: če ne igraš veliko, veliko treniraš. Ko ni igral, je trdo delal. Biti moraš potrpežljiv. Potem ko je igral več, smo njegove noge hranili za tekmo, vendar smo se ukvarjali z drugimi stvarmi. Ali je moral kot novinec prestati veliko preizkusov? Verjetno je bil Shaquille O'Neal eden od glavnih, ki je skrbel za tovrstne vložke? Shaquille ga je vzljubil. Fenomenalen človek z veliko humorja je. Zame je največji otrok na svetu. Ko je Goran Dragić stopil v garderobo, je imel ob sebi O'Neala, Granta Hilla, Nasha, Vincea Carterja, zanj je bilo to "vau". To so košarkarji, ki jih je gledal po televiziji. Ni bilo lahko, vendar je vedel, da bo, ko bo prebrodil težke trenutke, tam, kjer je danes. Opravil je preizkus.

Da se vrnem h krstu. Novinci ga morajo prestati. Spomnim se, da je moral na večjem dogodku peti. Po treningu so mladi fantje ostajali in vadili petje ter koreografijo. Super je bilo.

Kakšna anekdota v povezavi z orjakom O'Nealom? Kolega iz Srbije me je prosil, ali mu lahko uredim intervju z njim. Rekel sem mu, da je "edina" možnost za intervju, da mu prinese dres reprezentance Srbije. Prišel je in mu ga dal. Ker so od Dražena Petrovića naprej vsi, ki se pišejo na -ić, dobri strelci, je sebe klical O'Nealović. Pred intervjujem je oblekel dres in z roko demonstriral met, češ da je on dober strelec (smeh, op. p.).

Je bil Goran Dragić, ko je moral – ne po svoji želji – oditi v Houston, videti razočaran? Sprva sploh nisem vedel, da je odšel. Žena se je poškodovala in sem bil v bolnišnici. Imel je let in so mu dejali, da so ga poslali v Houston. V ligi NBA ni pomembno, ali si dober ali ne. Prehajanja igralcev iz kluba v klub so sestavni del. Vse skupaj je posel. Odgovorni v klubi so nenehno pri telefonu.

Skupaj sta spet sodelovala ob vrnitvi v Phoenix, takrat pa se je začela njegova kariera v NBA dvigovati … Lastnik Phoenixa je rekel, da se mora vrniti. V dresu Houstona je igral odlično. Nosil je ekipo. Houston ga je želel zadržati. Nash je odhajal, mi pa smo potrebovali organizatorja igre. Robert Sarver je stopil v stik z njim. Če za teboj stoji lastnik, to spremeni vso stvar. Dejal mu je, da je naredil napako, ker so ga poslali v Houston. S svojimi igrami mu je pokazal, da je naredil napako. Po svoje ga je osramotil. To je tudi pohvala za Gogija.

Kako gledate na njegovo kariero? Nenehno ima izzive. To je prekletstvo športnega življenja. Upam, da bo Bosh zdrav, da bo Dwyane Wade stari dobri Wade in bo Miami v finalu vzhoda. V končnici, ki se je Gogiju odmikala v zadnjih letih, zagotovo bo. Goran ima v sebi, da želi več, to ga žene naprej.

Se spomnite tekme na EuroBasketu 2013, ko ste kot selektor Gruzije igrali proti Sloveniji in po tesnem porazu z 68:72 dejali, da ste besni nase, ker bi lahko bolje poznali Gorana Dragića, potem ko je ukradel žogo in naredil skoraj zmagovito razliko? (smeh, op. p.). To je Goranova akcija. Moj branilec je bil že utrujen. Njegova vrlina je, da ukrade žogo in se poda v protinapad ter doseže koš. Tudi mi trenerji delamo napake.

Ga boste na letošnjem EuroBasketu, na katerem boste spet igrali v skupini s Slovenijo, pogrešali? Ljudje morajo biti realni. Slovenska reprezentanca ni enaka z njim ali brez njega. Ni lahko, če imaš težko sezono. Slovenija je kljub temu dovolj dobra, da bo v igri za medalje in olimpijske kvalifikacije. Upam, da vas bomo premagali in da se bo Slovenija uvrstila na olimpijske igre ali kvalifikacije za nastop v Riu. Goran se ni reprezentančno upokojil, temveč zaradi osebnih razlogov le letos ne bo nastopil. Vem, da to ni lahka odločitev. Vedno je rad igral in verjamem, da bo tudi prihodnje leto …

Letos se boste s Slovenijo torej spet pomerili v skupinskem delu v Zagrebu, potem ko ste v Litvi leta 2011 in v Sloveniji leta 2013 obakrat izgubili. Naša izbrana vrsta bo okrnjena. Čas za povračilo? Mi pravimo, da igramo proti Sloveniji in še s kom ... Slovenija je ekipa, ki ima odličnega trenerja in dobre košarkarje. Fantje igrajo resno košarko. Ne moremo imeti enakih ambicij kot Slovenija. Na vsaki tekmi se bomo bojevali v upanju, da nasprotnika premagamo.

Ste pa fenomen tudi na nacionalni ravni, saj ste selektor Gruzije že dolgih sedem let. Kako ste se na enem mestu zadržali tako dolgo? Nisem boljši od drugih trenerjev ... Imel sem srečo, da sem bil z generacijo gruzijske reprezentance, ki je igrala nekoliko boljšo košarko. Štartali smo v diviziji B in se prebili v divizijo A. Nato smo leta 2011 nastopili na premiernem evropskem prvenstvu. Skupaj smo rastli in imeli kontinuiteto. To olajša delo z generacijo. Pri organizacijah je namreč vse več nestrpnosti. Radikalno te zamenjajo, če ni rezultata. Podobno je z igralci.

Kakšne so vaše želje na EuroBasketu? Nimamo velikih ciljev. Vsako tekmo bomo hoteli dobiti. Ne moremo preračunavati, kar lahko delajo velike reprezentance, med katere spada tudi Slovenija. Naša prednost je, da ne čutimo veliko pritiska. Gruzijci so tekmovalni in naredili bodo vse, da zmagajo. Poskušali bomo premagati Nizozemsko in Makedonijo, kar je naša raven. Vendar se na turnirju dogajajo čudeži. Vse je mogoče. Pri nas ne bo matematike, le zgodba na terenu.

Vaše ime se je prav tako pojavljajo v ugibanjih, da bi po Božidarju Maljkoviću prevzeli slovensko izbrano vrsto. Je bilo v tem kaj resnice oziroma vas je naša krovna košarkarska zveza kdaj novačila? Nič ni bilo uradno. Prebiral sem, kar se je pisalo v medijih. Nisem pa imel uradnega stika. To so bile špekulacije. Pohvala je, da povezujejo tvoje ime s tako veliko reprezentanco, kot je Slovenija. Obstaja le eden in edini, in to je Jure Zdovc. On je legenda slovenske in jugoslovanske košarke. Takrat sploh ni obstajal seznam trenerjev, saj je bil Zdovc edino ime. Koliko sicer poznate slovenske košarkarje? Ste sodelovali še s kakšnim? S Primožem Brezcem sva delala skupaj. Z vsemi Slovenci sem se jasno videl v ligi NBA. Z Urošem Slokarjem pri Torontu, Rašo Nesterović je moj dober prijatelj. Poznava se že dolgo časa, še iz obdobja, ko je igral za Minnesoto. Tu je še Beno Udrih. Saša Vujačić je prišel v ligo, ko sem bil jaz v Detroitu. Tudi z Boštjanom Nachbarjem sva se pozdravljala. Zaradi družinskih vezi sem razumljivo spoznal tudi Zorana Dragića.

Kakšni so slovenski košarkarji? Fenomen! Ko ameriškemu trenerju rečeš, da ima Slovenija le dva milijona prebivalcev, so šokirani. Zanje je to nepojmljivo. New York ima na primer 20 milijonov ljudi in ima večji bazen. Slovenija je s tako majhno bazo zares fenomen, saj je na evropskih in svetovnih prvenstvih vedno med najboljšimi. Imate tradicijo in talent. Poglejte, imate tudi nadarjenega Luko Dončića, ki igra za Real Madrid. Res ste fenomen, da iz tako majhne lige prihajajo takšni košarkarji. Imate neverjetno produkcijo košarkarjev za takšen trg. Američani tega ne morejo razumeti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin