Goran Dragić
Luka Dončić
Četrtek, 17. 9. 2020, 4.00
3 leta, 7 mesecev
EUROBASKET 2017, TRI LETA POZNEJE
Spomenik slovenske enotnosti, 3 leta pozneje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,51
1
Kje so natančno tri leta po zmagoslavju na EuroBasketu 2017, ki ga lahko v morju stalnih razprtij in delitev označimo za ultimativni spomenik slovenske enotnosti, slovenski košarkarski junaki?
"Vedno bova imela Pariz," se glasi eden od najbolj znanih citatov v zgodovini filmske industrije, ki je bil sicer pred skoraj osmimi desetletji izrečen v Casablanci. Stavek, ki je te dni kot naročen za kolesarska vladarja slovitega Toura Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. No, košarkarji bodo vedno imeli zlati Istanbul. Turško mesto na stičišču Evrope in Azije je bilo namreč leta 2017 prizorišče zadnjega dejanja evropskega košarkarskega prvenstva, na katerem se je slovenska košarkarska reprezentanca brez poraza v velikem slogu zavihtela na evropski prestol.
Sloviti Heraklitov rek, da nihče ne stopi dvakrat v isto reko, bi zlahka prenesli tudi v košarkarske vode. Tako edinstveno reprezentanco bo težko še kdaj sestaviti. Na strogo tekmovalni ravni je bila to ekipa, ki je gradila moderen ter izrazito napadalno usmerjen slog košarke, prikrojen ključnim nosilcem, z nepozabnim dvojcem Goran Dragić-Luka Dončić, a je znala po zaslugi širokega kadra in prave kohezije tekmeca presenetiti tudi s povsem tretjimi napadalnimi rešitvami. Na širši ravni pa je bil to vsekakor spomenik slovenske enotnosti, ki bi bil državi, kot je Sahari voda, potreben tudi dandanes.
Zanimivo, po treh letih je Slovenija še vedno aktualni evropski prvak. Zaradi prenovljenega sistema velikih košarkarskih tekmovanj in naposled še novega koronavirusa, ki je celoten koledar zamaknil za eno leto, bo tako še vsaj do septembra 2022. Precej bolj bled pa je zvezdniški sijaj v trenutni reprezentančni realnosti. Ob tretji obletnici največjega uspeha slovenskega kolektivnega športa izbrana vrsta nima selektorja, za njo so neuspešne kvalifikacije za SP 2019 in neprepričljiv vstop v boj za EuroBaskt 2022, na Fibini svetovni košarkarski lestvici Slovenija zaseda 17. mesto, 12. med evropskimi državami.
17. 9. 2017 pa ni le datum velikega uspeha slovenskega športa, temveč tudi datum, ko sta nazadnje reprezentančni dres oblekla glavna junaka in tudi člana najboljše peterke tistega evropskega prvenstva Dragić in Dončić. Prvi je z zlato kolajno okoli vratu sklenil svojo reprezentančno kariero, drugi pa vztraja pri frazi, da bo "Sloveniji vedno na voljo, ko bo to le mogoče". A zaradi novega kvalifikacijskega sistema, slovenskega spodrsljaja v kvalifikacijah in zamika tekmovanj do tega trenutka, vse od zlatega večera v Carigradu, še ni prišlo. In zdi se, da bo tako vsaj še dve leti. Če …
Tri leta pozneje: kje so junaki zlate Slovenije?
Igor Kokoškov: kmalu slovenski tekmec?
Igor Kokoškov, na EuroBasketu 2017 selektor prvakov, je leto pozneje postal prvi neameriški strokovnjak, ki je v novo sezono vstopil kot glavni trener moštva lige NBA. Na klopi Phoenix Suns se je zaradi neučakanosti uprave in skromne igralske zasedbe obdržal le eno leto. Sledila je vrnitev v pomočniške vode pri Sacramento Kings. Zdaj pa 48-letni Srb z ameriškim košarkarskim "magisterijem" odšteva dneve do začetka nove sezone kot trener Fenerbahče Ülkerja, kamor je zvabil tudi Rada Trifunovića. Obenem je tudi novi selektor srbske reprezentance in posledično potencialni slovenski tekmec.
Anthony Randolph: slovo s priprtimi vrati
Američan v slovenskem dresu je le eden od dveh članov zlate reprezentance, ki v treh letih nista zamenjala klubskega okolja (drugi je kapetan Goran Dragić). "Tonček" še naprej brani barve madridskega Reala, pri čemer mu zelo prav pride tudi slovenski potni list. Za razliko od Dragića in Dončića se je predlani vrnil v slovensko reprezentanco in prav na današnji dan leta 2018 sporočil, da je bila kvalifikacijska tekma s Turčijo njegova zadnja v slovenskem dresu. Pri KZS vseeno upajo, da bi si Američan pred olimpijskimi kvalifikacijami premislil, saj naj bi imel prednost pred Jordanom Morganom.
Matic Rebec: postojnska ptica selivka
Primorski organizator igre je po EuroBasketu v slabih treh letih igral za kar sedem klubov. Prvi poskus preboja v tujino (Enisey) se mu ni najbolje posrečil. Zalet je nato poskušal pridobiti pri Primorski, nato pa je igral za FMP Beograd, Gipuzko, zagrebško Cibono in v prvem pokoronskem poglavju pri nemškem prvoligašu Rasta Vechta. Pred kratkim je 25-letni Postojnčan okrepil Rouen Metropole, pri katerem se bo poskušal dokazati v drugi francoski ligi.
Goran Dragić: po zlatu na EuroBasketu še po šampionski prstan
Ideolog slovenske igre, motor reprezentance in kapetan v najbolj žlahtnem pomenu besede je na današnji dan odigral zadnjo tekmo za izbrano vrsto. Prav te dni pa dokazuje, da je še kako živ na klubski ravni. Še več, sedmo silo kar sili k prispodobam o vinu, ki je bolj cenjeno, ko je starejše. Gogi je namreč eden od junakov severnoameriškega poklicnega moštva Miami Heat, s katerim je v desetih tekmah končnice vknjižil devet zmag. Trenutno v finalu vzhodne konference proti Bostonu vodi z 1:0. Dres floridskega moštva sicer nosi že vse od leta 2015.
Aleksej Nikolić: na prisilnem počitku
Eden od junakov velikega finala proti Srbiji se je po veličastnem sprejemu v Ljubljani vrnil v staro "jato", torej v Bamberg, kjer pa želenega razcveta ni dočakal. Selitev je bila neizbežna. Zanj se je ogrevala ljubljanska Olimpija, a se je odločil za beograjski Partizan. Tam je znova zadihal s košarkarskimi pljuči, a je ob precejšnji konkurenci iskal tudi drugo možnosti. Preteklo sezono je tako kot posojen košarkar igral za Treviso. Trenutno okreva po operaciji noge. Za košarko naj bi bil znova nared decembra, tedaj pa bo imel škarje in platno o njegovi nadaljnji usodi v rokah znova Partizan.
Klemen Prepelić: med evroligo in EuroCupom
Bistričan, ki je v letu po reprezentančnem vrhuncu kariere nizal uspehe tudi v zasebnem življenju (poroka in rojstvo otroka), spada v tisto skupino istanbulskih junakov, ki so znali zlati elan najbolj unovčiti in oplemenititi. Po odličnih predstavah na EP se je vrnil v Francijo, kjer se je iz Limogesa preselil v Levallois Metropolitans. Z vrhunsko sezono je dokončno prepričal odgovorne pri Realu iz Madrida, kjer je sicer v nekaj obdobjih prišel do želenih minut, a ob zaostreni konkurenci, nikoli do prave stabilnosti. Preteklo sezono je bil posojen v Joventut, pri katerem je blestel v EuroCupu, zdaj pa se vrača na evroligaško sceno - v dresu Valencie.
Edo Murić: iz Cedevite v Cedevito
Mlajši od bratov Murić je sezono pred EuroBasketom končal v Turčiji, kjer je postal tudi evropski prvak. Priložnost se mu je ponudila pri Anadolu Efesu. Dišalo je po nadaljevanju pravljice, a se Ljubljančanu v novem klubskem okolju ni uspel ukoreniniti. Nekaj časa je nato igral za Stelmet Zielona Goro, v sezoni 2018/19 je bil član Cedevite, po združitvi ljubljanskega in zagrebškega kluba pa se je preselil v Cedevito Olimpijo. Zadnjega kapetana slovenske reprezentance prav nocoj čaka lov na prvo lovoriko sezone - superpokal.
Jaka Blažič: kapetan Olimpije
"Korak nazaj za dva naprej," je že pred EuroBasketom dejal Jaka Blažič, ki se je iz Baskonie preselil v Andorro. Tam je, tudi na račun okrepljene reprezentančne samozavesti, odigral zelo kakovostno sezono. Dovolj kakovostno, da se je znašel na radarju velike Barcelone. Poleti 2018 je tudi uradno postal član katalonskega kluba, od koder pa se je lani vrnil v ljubljansko Olimpijo. Tudi on bo, kot eden od treh članov zlate Slovenije (še Murić in Dimec) nocoj v Kranju v superpokalni tekmi nosil dres Cedevite Olimpije.
Gašper Vidmar: še kdaj za reprezentanco?
Ni manjkalo veliko, pa bi tudi o ljubljanskem centru lahko pisali kot o velikem "dobičkarju" reprezentančne slave. Že ko se je jeseni 2017 vrnil v Banvit, je bilo jasno, da njegove delnice kotirajo višje od ravni turškega kluba. To je potrdilo tudi ravnanje Reala. Španci so namreč po nizu poškodb pod košem oko vrli prav proti Vidmarju. Tudi mreže, a so imeli pri Banvitu previsoka pričakovanja glede odškodnine. Pozneje zdravstveno stanje 33-letnemu centru ni dovoljevalo nadaljnje rasti. Od leta 2018 igra za beneški Reyer, njegove nadaljnje reprezentančne aktivnosti pa so pod vprašajem.
Saša Zagorac: edini zlati upokojenec
Veteran evropskih prvakov je bil eden od trojice, ki je novega delodajalca našla pred prvenstvom. Po odhodu iz ruske Parme ga je s svojo ponudbo prepričal madžarski klub Sopron. Pri sosedih je sicer hitro ujel igralski ritem, a se je kaj kmalu izkazalo, da selitev ni bila zadetek v polno. Sredi sezone se je vrnil v Slovenijo in podpisal pogodbo z novomeško Krko. Pozneje je igral še za Riffo iz Bahrajna in poljski Trefl Sopot, medtem ko pa je bil v pretekli sezoni pri Cedeviti Olimpiji večinoma prikovan na klop. Poleti je kot prvi član Slovenije 2017 naznanil košarkarsko upokojitev.
Žiga Dimec: slovensko popotovanje
Član zlate triperesne deteljice pri Cedeviti Olimpiji. A pot od EuroBasketa 2017 do Ljubljane je bila za 211 centimetrov visokega klasičnega centra dolga. Po evropskem zlatu je vztrajal pri novomeški Krki, v tujini sta mu nato priložnost ponudila Bayreuth v Nemčiji in Lietkabelis v Litvi. Da se najbolje znajde doma, je nato spoznal pri Primorski, ob dvigovanju zastora nove sezone pa stoji na ljubljanskem odru.
Vlatko Čančar: vajenec brez minut
Poleg Dragićevega Miamija je v "mehurčku" lige NBA še vedno aktiven tudi Denver, kjer si svoj prvi ameriški kruh služi 23-letni Koprčan. A priložnosti po odmrznitvi lige še ni dočakal. Nazadnje je igral 4. marca. A skromno vloge v svoji krstni sezoni v najmočnejši ligi na svetu je nekdanji igralec Koša, Škofje Loke, Olimpije, Mege in Burgosa tudi pričakoval. Del sezone je prebil celo pri razvojni ekipi Erie BayHawks.
Luka Dončić: zvezda lige NBA
Prav najmlajši član zlate Slovenije je bil tisti, ki je najbolj izkoristil zlata krila in šampionski elan. EuroBasket mu je okrepil samozavest in ga potrdil v vodilni vlogi, kar je unovčil tudi pri Realu. Z madridskim velikanom je bil španski in evropski prvak, ob tem pa tudi MVP obeh tekmovanj. Sledila je selitev v ligo NBA, kjer si je pravice zanj izboril Dallas. V prvi sezoni je bil novinec leta, v drugi že eden najboljših posameznikov v ligi. Prav v sredo je bil uradno imenovan v najboljšo peterko lige. O tem, da gre za košarkarja z najbolj izstopajočo individualno kariero v zgodovini slovenske košarke, zdaj dvomijo le še redki. Njegov ključni izziv pa bodo v prihodnje ekipni uspehi.
1