SiolNET. Sportal Košarka
8,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju Boštjan Nachbar

"Zaradi košarke drugačnost sprejemam kot nekaj normalnega"

8,43

termometer

Boštjan Nachbar
Foto: Vid Ponikvar

Za slovenskega košarkarja Boštjana Nachbarja se je življenje v zadnjih letih povsem spremenilo. Španija je njegovi družini zlezla pod kožo. Sprva so se odlično počutili v Barceloni, zdaj že drugo leto v Sevilli, kjer je med drugim spoznal nogometno razdvojenost prebivalcev. Rdeča barva je zaradi tega v njegovi garderobi prepovedana. Zaveda se, da se njegova kariera počasi približuje h koncu. V pogovoru za Sportal se je spomnil veliko lepih trenutkov, pa tudi tistih, ki bi mu lahko spremenili življenje, kakšen doprinos bo reprezentanci prinesel Luka Dončić, ali bi sam še zaigral za našo izbrano vrsto, kako mu je Afrika odprla svet ... Košarka ga je veliko naučila. Idej, kaj bo počel po karieri, pa ima ogromno.

Boštjan Nachbar je v tujini vse od leta 2000. Takrat se je kot mladi mož preselil v Treviso k Benettonu, ki je bil odskočna deska za ligo NBA, o kateri je vedno sanjal. Onstran luže je prebil šest let, v zadnjem desetletju pa je bil del evropskih klubov. Na stari celini je nanj največji vtis naredila Barcelona, o kateri govori z izbranimi besedami. Španijo je še bolj vzljubil, ko se je preselil v Sevillo v Andaluzijo, kjer velja pravilo, da ljudje delajo, da živijo. Ker se približuje čas za košarkarsko slovo, že razmišlja, kaj bo počel po karieri. Odprtih možnosti in idej ima veliko, povrhu vsega se bo letos poleti vpisal na študij športnega menedžmenta v Newcastlu, ki ga bo opravljal na daljavo. Najprej bi po karieri pomagal mladim košarkarjem pri prehodu iz mladinskega v člansko obdobje.


Boki, saj ne, da vas pošiljam v pokoj, vendar vseeno pobrskajte malce po spominu in se spomnite na svoje najlepše trenutke v karieri. Kaj vam najprej pride na misel?
Več jih je. Od mlajših kategorij mi bo najbolj ostalo v spominu leto 2000, ko smo z mlado reprezentanco postali evropski prvaki. To je bilo lepo doživetje, ko smo na najlepši mogoči način končali mladinsko dobo. Kasneje je bilo več lokacij, ki so name naredile vtis. Najprej Treviso, kjer sem prvič igral v tujini in nosil dres Benettona. Super sem igral, postal prvak italijanske lige in bil del zaključnega turnirja evrolige. Za 21-letnega fanta je bilo ogromno.

Amerika je pustila poseben pečat. To, da sem bil izbran na naboru, je bilo nekaj velikega. V New Jerseyju so bila posebna leta, ko sem praktično živel v New Yorku. V Evropi je bila Barcelona tista, kjer sem se odlično počutil. Tako iz življenjskega vidika kakor tudi iz košarkarskega, saj sem igral za enega največjih klubov.

Sicer pa je vsaka sezona prinesla tudi negativne stvari, vendar imam ogromno pozitivnih spominov. Za debelo knjigo …

Nachbar o tem, zakaj lahko kljub letom igra dobro v močni španski ligi

[video: 62766 / ]

Dvajset let profesionalne košarke je lepa doba.
Doba je dolga. Vse skupaj je šlo hitro mimo. Veliko je bilo selitev, igral sem v različnih tekmovanjih. Kot mladenič sem velikokrat poslušal starejše, da gre športna kariera hitro mimo. Sploh zdaj proti koncu se z ženo Anko pogovarjava o tem. Ko vidiva mesto New York, sploh ne moreva verjeti, da je minilo že toliko časa, odkar sem tam igral, a hkrati imava občutek, kot bi bilo včeraj. Čas gre res hitro mimo. Na koncu ostanejo spomini.

"Kot mladenič sem velikokrat poslušal starejše, da gre športna kariera hitro mimo. Sploh zdaj proti koncu se z ženo Anko pogovarjava o tem. Ko vidiva mesto New York, sploh ne moreva verjeti, da je minilo že toliko časa, odkar sem tam igral, a hkrati imava občutek, kot bi bilo včeraj. Čas gre res hitro mimo. Na koncu ostanejo spomini." "Kot mladenič sem velikokrat poslušal starejše, da gre športna kariera hitro mimo. Sploh zdaj proti koncu se z ženo Anko pogovarjava o tem. Ko vidiva mesto New York, sploh ne moreva verjeti, da je minilo že toliko časa, odkar sem tam igral, a hkrati imava občutek, kot bi bilo včeraj. Čas gre res hitro mimo. Na koncu ostanejo spomini." Foto: Vid Ponikvar Se že približuje čas, ko boste končali aktivno športno pot?
Ravno ta teden sem izvedel neprijetno novico, da imam poškodbo lista na nogi. Sezono sem zato končal predčasno. Tri tedne bi potreboval za rehabilitacijo, sezona pa se bo takrat za nas že končala. Nikakor si ne želim na takšen način končati kariere. V karieri sem bil praktično vseskozi brez večjih poškodb. Zaradi gležnja sem recimo izpustil eno evropsko prvenstvo. Veliko sreče sem imel.

Po Barceloni, ko se mi je iztekla pogodba, sem razmišljal, da bi nehal igrati. Potem je prišla ponudba Seville, ki je bila zaradi vidika družine, življenja v Španiji in igranja v najmočnejši ligi prava. Odločil sem se za odhod, nato pa sem podaljšal še za eno sezono. Videl bom, ali se bom odločil še za tretjo. V zraku je. Bomo videli, kako bo glede poškodbe, ki je sicer manjša, kako bo klub v prihodnje razmišljal. Želje po selitvi v drug klub nimam. Mislim, da je Sevilla edina možnost.

Kmalu bi se zgodilo, da se s košarko sploh ne bi ukvarjali. Spomin na Pulj in neurje, ko ste bili še otrok, bo ostal za vselej. Kaj se je dogajalo?
Ko gledam nazaj, sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Takrat so bili drugi časi. Če bi se to zgodilo zdaj, bi zagotovo padla kakšna tožba. Takrat sem bil v Pulju na prvem košarkarskem kampu. Mislim, da ga je organizirala košarkarska zveze Jugoslavije, če se ne motim, star pa sem bil sedem, osem let. Peter Brumen je bil takrat zraven.

Bivali smo v nekem letovišču v bungalovih. Sredi noči se je zaradi močnega vetra veliko drevo porušilo na naš bungalov, v katerem smo bili štirje. Dejansko je bilo tik pred tem, da se poruši streha, vendar je bila na srečo v tisti sobi močna omara, ki je zadržala drevo, da se bungalov ni podrl.

Sicer bi vas pokopalo?
Stoodstotno. Omara je toliko zdržala, da smo hitro stekli ven. Nato se ne spominjam ravno dobro, kaj se je dogajalo. Preselili so nas v drug bungalov in vem le to, da je bilo naslednji dan tam veliko kamionov in ljudje so popravljali poškodovano. Malo je manjkalo, da se ne bi zgodila resna nesreča. Kakšne bi lahko bile posledice, si lahko le predstavljam ... Bi bilo pa resno, saj smo bili še vsi otroci. Ni dosti manjkalo, da bi bila to moja edina izkušnja s košarko.

Kaj bi lahko Nachbar počel po karieri?

[video: 62767 / ]

Ali ste imeli v karieri še kakšne pretrese, ki so pustili pečat?
Spomnim se, da smo z ekipo Houstona leteli v Utah na tekmo. Tik pred pristankom je letalo naenkrat neverjetno hitro potegnilo spet v zrak. "Zalepilo" nas je na sedeže. Eni smo bili šokirani, drugi prestrašeni. Pozneje smo izvedeli, da je bilo na stezi drugo letalo in da je pilot v zadnjem trenutku odreagiral ter se izognil nesreči.

V ZDA se je zelo dobro počutil. V ZDA se je zelo dobro počutil. Foto: Reuters Vrniva se v prehod v novo tisočletje, ko ste zapustili Slovenijo in odšli v Benetton v Treviso. Če bi imeli zdaj telefonsko številko tistega 20-letnega Bokija in bi ga poklicali, kaj bi mu svetovali, naj v nadaljevanju kariere počne oz. česa ne sme početi?
Morda bi mu rekel, naj bo malenkost bolj predrzen in bolj samozavesten v določenih trenutkih kariere. Zdi se mi, da sem bil včasih prevečkrat kritičen do sebe, čeprav tega javno nisem govoril oziroma tega sploh nikomur nisem rekel. Pri preostalih sem videl, da so ravno zaradi predrznosti naredili korak dlje kot bi sicer. Vendar je tu zelo tanka meja. To so izkušnje, ki jih lahko doživiš, če greš čez to.

Ste živeli športno?
Nisem perfekten, vendar sem se trudil. Kot športnik vedno skušam narediti največ, kar lahko. Vem tudi, kdaj se moram bolj paziti, kdaj biti bolj sproščen. Ko sem izvedel za zadnjo poškodbo – zame je bil to velik šok –, sem si najprej rekel, da si bom izbral dobro restavracijo in se najedel kot pujs.

To pove, da sem bil zadnje mesece bolj pazljiv. So stvari, ki jih poskušaš upoštevati, vendar ni nihče perfekten. So bili dnevi, ko mi je bilo žal, da nisem naredil treninga več. Tako kot mi je bilo žal, da se kdaj nisem bolj spočil.

Ali ste se kdaj spraševali, kaj bi, če bi oziroma če ne bi …
Nimam predstave, kaj bi počel, če ne bi igral košarke. Kot otrok sem bil radoveden. Ko sem pobrskal po raznih šolskih spisih, sem videl, da me je vsako leto zanimalo nekaj drugega. Od tega, da sem hotel biti novinar, zdravnik … Zanimati me je začelo vesolje, v nekem obdobju zgodovina. Odkrito povedano niti ne vem, v katero smer bi se spustil. Predstavljam se le, da bi bilo delo z ljudmi, saj ne bi mogel biti zaprt v pisarni.

Ali je reprezentanca še aktualna?

[video: 62768 / ]

Kako ste doživljali uspehe? Čustveno?
Precej. Presenetil sem se, ko sem videl, koliko čustev je na plan prišlo ob uspehih. V Ohridu, ko smo postali evropski prvaki kot mladinci, ko sem bil izbran na naboru … Ne bom pozabil izpada v končnici proti Clevelandu. Takrat sem igral za New Jersey Nets. Presenetil sem se, ko sem si skoraj zlomil roko na vratih. Zaradi jeze sem tako močno udaril v vrata, da sem imel poškodbo, ki sem jo nato malce skrival.

Kot otrok sem se razjokal, ko smo se z reprezentanco uvrstili na svetovno prvenstvo v Beogradu, čeprav je bil takrat morda neuspeh, ker nismo osvojili medalje. Vendar smo prišli na svetovno prvenstvo, igrali proti ZDA. Takrat me je močno zadelo, ker sem se zavedal, da smo z reprezentanco naredili velik korak naprej.

Čustva so me prav tako preplavila, ko sem z Barcelono postal španski prvak. V takšnih trenutkih se težko zadržiš. Če bi mi kdo prej rekel, da bom tako odreagiral, mu ne bi verjel. Vse se ti vrne in zaveš se, koliko truda si vložil, da si prišel tako daleč.

Zelo rad prenaša znanje in izkušnje na mlajše generacije. Zelo rad prenaša znanje in izkušnje na mlajše generacije. Foto: Urban Urbanc/Sportida Kaj je poglavitno pri tem, kar vam je dala košarka?
Razgledanost in potrpežljivost pri ljudeh. Spoznal sem ljudi različnih kultur, ver, držav. Po svetu sem spletel prijateljstva. Poglavitno je, da sprejemam drugačnost kot nekaj normalnega. To se mi zdi, da je nekaj največjega. Da nisem v majhni lupini in le v svojem svetu.

Ali se čutite dolžnega vračati otrokom, ker vam je košarka toliko dala? Že vrsto let namreč organizirate košarkarske kampe ...
Letos bo enajsto leto. Dolžnega se ne počutim, ta beseda ni prava. Dobro se počutim pri teh stvareh. Ne vidim razloga, da ne bi delil znanja in izkušenj, če imam to možnosti in mi je hkrati v veselje.

Zlasti mladim igralcem, ki so v obdobju med mladinskim in profesionalnim delom. To je občutljivo obdobje. Mislim, da se v prihodnosti vidim prav v tem.

Kaj bi torej počeli, če bi bili v takšni službi?
V ligi NBA je v klubih zelo pomembna funkcija razvoj igralca (player development). Ljudje so zadolženi, da pomagajo igralcem napredovati v določenih delih kariere. Zdi se mi, da vse več evropskih klubov odpira oči in daje pomembnost tej funkciji. Lahko bi v Evropi našel to službo in bi se na začetku ukvarjal s tem.

Prva ideja je ta, da grem spet študirat. Prek Fibe (Mednarodna košarkarska organizacija, op. a.) sem dobil priložnost študirati športni menedžment v Newcastlu. Junija bom začel študij na daljavo, le nekajkrat bom moral tja. Letos prvič začnejo ta program in je bolj usmerjen v košarko. Od tega, da se izobražuješ o delu z mediji, do organizacije dogodkov, sestave proračuna v klubu ... Potem se ti odpre veliko možnosti, konec koncev imaš diplomo. Četudi bom v naslednji sezoni še igral, bom lahko to počel hkrati, zato sem se tudi odločil za ta dveletni študij.

Boštjan Nachbar o Luki Dončiću

[video: 62769 / ]

Prej ste omenili, da radi pomagate ljudem. Ste tudi zaradi tega pred leti pristopili k Unicefu?
Nikakor nisem hotel imeti občutka, da sem šel nekomu neposredno pomagat s tem, ker sem se pojavil. Nisem takšna zvezda in Slovenija je niti nima. To lahko delajo svetovne zvezde tipa David Beckham. Unicef mi je dal priložnost, da Sloveniji predstavimo položaj v svetu. Šli smo v Čad in Gvinejo. Maksimalno sem izkoristil in dal vse, kar lahko, da pomagam Unicefu in tamkajšnjim ljudem.

Po drugi strani me je vlekla radovednost, ker sem hotel videti ta svet. V življenju sem imel srečo, da sem v karieri igral v velikih mestih, velikih klubih, okoli sebe imel prave ljudi. Hotel sem videti drugo plat sveta. Morda je bila to zame ena najpomembnejših izkušenj v življenju.

Ob osvojenem petem mestu v Beogradu leta 2005 so ga preplavila čustva, saj se je Slovenija takrat krstno uvrstila na svetovno prvenstvo. Ob osvojenem petem mestu v Beogradu leta 2005 so ga preplavila čustva, saj se je Slovenija takrat krstno uvrstila na svetovno prvenstvo. Foto: Vid Ponikvar Ste bili šokirani nad tem, kar ste videli? Ljudje namreč nimamo prave predstave, kaj se tam dejansko dogaja.
Ne da se primerjati to, kar vidimo, in kako dejansko je. Ko si tam, si ne želiš drugega kot to, da bi ljudi, ki pri nas z rokami zamahujejo, češ, saj so pri nas tudi "bogi", za en dan postavil v ta položaj. Mislim, da bi vsi utihnili in le debelo gledali. To je povsem drugačno življenje in povsem drugačen svet. Razveselijo jih povsem druge stvari kot nas. Voda. In imajo dan rešen. Da ne govorim o topli hrani, elektriki … Voda prinaša nasmeh na obraz.

Telefoni so za njih znanstvena fantastika …
V Čadu jih ni bilo, v Gvineji, kjer smo bili blizu večjega mesta, pa nekaj. A to niso takšni telefoni, kot jih imamo mi, ampak tisti stari, ki smo jih uporabljali pred 20 leti.

Izkušnja v Afriki mi je odprla oči in moje osebne težave postavila v drugačno perspektivo.

Kaj počnejo tamkajšnji otroci?
So šole in otroci se izobražujejo, vendar šole niso takšne kot pri nas. Vidiš otroke, ljudi, ki živijo brez sistema, šole, zdravstvene oskrbe … Prepuščeni so sami sebi. Vidiš, da so brez prave prihodnosti. Ko si tam, se počutiš nemočnega.

"Izkušnja v Afriki mi je odprla oči in moje osebne težave postavila v drugačno perspektivo." "Izkušnja v Afriki mi je odprla oči in moje osebne težave postavila v drugačno perspektivo." Foto: Vid Ponikvar Otroci verjetno opravljajo tudi fizično delo?
Otroci stari pet, šest let, v peklenski vročini od enkrat do dvakrat na dan hodijo nekaj kilometrov stran po nekaj litrov vode. Na hrbtu jo nosijo za celotno družino. Ti izviri so blatni in takšna je tudi voda, ki jo pijejo, zato se velikokrat zastrupijo. Unicef opravlja dobro delo, ko postavlja črpalke, okoli katerih je življenje, saj izčrpajo pitno vodo.

Ste hčerkama predstavili tamkajšnje življenje?
Veliko sem posnel in še zdaj želita večkrat pogledati, ker jima je zanimivo. Po eni strani so bili posnetki zabavni, ker so otroci nasmejani mahali v kamero, saj so se nekateri sploh prvič videli na njej. Po drugi pa smo gledali posnetke njihovih domov. Mlajša je bolj tiho in gleda, starejši pa je že malce težje, ker bolj dojema.

Ali se vaši hčerki zavedata, da sta lahko srečni, da živita v takšnem urejenem okolju?
Otroci hitro pozabijo, zato ju malce stisne, ko ju nekdo spomni na tisto življenje. Nisem pa eden tistih staršev, ki bi rekel hčerki, naj poje kosilo, ker otroci v Afriki stradajo. Položaj skušam predstaviti bolj realno.

O poškodbi, zaradi katere je moral končati sezono

[video: 62725 / ]

Kako sta se navadili Seville? Verjetno jima je, pa tudi vama z ženo, všeč?
Hčerki sta Španki (smeh, op. a.). Slovenki, ki govorita špansko z andaluzijskim narečjem in s španskimi mimikami telesa. To je zabavno videti (smeh, op. a.). Vendar smo Slovenci in doma govorimo slovensko. Je pa dejstvo, da je tu zanju dom, Slovenija pa predstavlja počitnice, saj sta zrasli v tujini.

Španija ga je povsem prevzela. Barcelona je v njegovem srcu na psoebnem mestu, prav tako pa se je povsem udomačil v Sevilli, kjer ljudje bolj uživajo življenje. Španija ga je povsem prevzela. Barcelona je v njegovem srcu na psoebnem mestu, prav tako pa se je povsem udomačil v Sevilli, kjer ljudje bolj uživajo življenje. Foto: Vid Ponikvar Nekateri pravijo, da ko te enkrat zasvoji stil življenja v Andaluziji, se mu težko odrečeš. Drži?
Ja, res je. Sicer nam je Barcelona zelo pri srcu, je eno najlepših mest na svetu. Ko mi je potekla pogodba, smo rekli, da gremo za eno leto v Sevillo. Ko si enkrat tu, pa ti andaluzijska prijaznost in odprtost ljudi zlezeta pod kožo. Ljudje uživajo v življenju, radi se zabavajo, vreme je super ... Mesto je športno, sicer nogometno. Morje je blizu. Veseli smo, da smo ostali še eno leto.

Bi tu živeli po koncu kariere?
Tako nam je všeč, da obstaja možnost. Nima veliko smisla, da bi otroka za eno leto selil v Slovenijo, kjer bi se morala vpisati v novo šolo, iskati nove prijatelje, potem pa se čez leto dni spet nekam preseliti. Največ smisla bi imelo, da bi počakali tukaj in potem videli, kaj bom delal.

Kaj imate pri Špancih najraje?
Nočem preveč politično živeti, ampak Katalonci in Španci so različni ljudje. Vsak ima svoje dobre stvari in pomanjkljivosti. Pri Andaluzijcih sta mi všeč njihova odprtost, prijaznost … Starejša gospa, ki je iz Seville in se je po 30 letih bivanja v Barceloni vrnila, je dejala, da v Barceloni ljudje živijo, da delajo, v Andaluziji pa delajo, da živijo. Tu je najpomembneje to, da se imaš dobro. Kaj bo jutri, bomo videli. V Kataloniji so bolj usmerjeni v kariero, delo in so preveč zagrenjeni. Barcelona je zelo draga in moraš delati, da lahko živiš, Andaluzija pa je cenejša. Z veliko manj denarja se imaš lahko dobro in to se pri ljudeh opazi.

Kakšno razliko opazite med Španci in Slovenci?
Velika razlika je, da vzdržujejo tradicije in običaje. Celotno mesto se zabava. Ko je Semana Santa (čas velikonočnih praznikov in traja en teden, op. a.), so v Andaluziji verski prazniki. Mesto je polno, vse družine so skupaj. Zdaj bo Feria de Abril (sejem v aprilu) in bo en teden žuranja. Vsi bodo oblečeni v tradicionalne obleke, na cesti bo veliko konjev. Pri nas manjka te odkrite zabave. To mi je všeč pri njih, ker se znajo sprostiti za več časa.

"Pravo navijanje doživiš v Sevilli, kjer so vsi na nogah in pojejo himno, da ti gredo dlake pokonci." "Pravo navijanje doživiš v Sevilli, kjer so vsi na nogah in pojejo himno, da ti gredo dlake pokonci." Foto: Urban Urbanc/Sportida Kakšno pa je življenje v mestu, ki je zaradi nogometa razdvojeno? Na eni strani Betis, na drugi Sevilla.
Tekmovalnost je zelo prisotna. Ko se z nekom spoznaš, že pri drugem vprašanju veš, ali je za Sevillo ali za Betis. Hitro prideš na to temo. Mesto se deli na zelene in rdeče. Zadnjih dvajset let je Sevilla bolj dominanten klub in dosega več uspehov tudi v Evropi. Zanimivo pa je, da ima Betis bolj zagrizene navijače in jih je več. Košarko igram za Betis in sem, kar zadeva nogomet, zelo nevtralen, zato je z užitkom gledati, kako ljudje s srcem navijajo za oba kluba.

Navijajo pa ne samo moški, ampak tudi ogromno otrok in žensk. Celotne družine podpirajo klub. Najbolj so zanimive družine, v katerih mož navija za Sevillo, žena pa za Betis ali obratno. Ponavadi se takrat zgodi, da njuni otroci navijajo za Real Madrid ali Barcelono (smeh, op. a.)

Kakšno je vzdušje na tekmah, če primerjate tekme Barcelone na Camp Nouu, kjer ste jih gledali, in tukaj v Sevilli?
Še vedno raje gledam Barcelono, ker mi je, kar zadeva nogomet, številka 1. Dokler nisem igral za Barcelono, nisem nikdar v življenju gledal nogometa. Izjema so bile tekme slovenske reprezentance, kadar je igrala na evropskem ali svetovnem prvenstvu.

Na prvo nogometno tekmo sem šel v Barceloni, kjer je štadion ogromen, vendar se mi zdi, da je velik odstotek ljudi turistov. Pravo navijanje doživiš v Sevilli, kjer so vsi na nogah in pojejo himno, da ti gredo dlake pokonci. Pojejo jo od najmanjšega otroka do dedka, starega 80, 90 let. V roki držijo šal in med himno jokajo. V Sevilli čutiš pripadnost.

"Po eni strani bi z veseljem pomagal, vendar ne vem, ali se bo takšen projekt sploh zgodil," pravi Nachbar o pomoči košarkarski Olimpiji. "Po eni strani bi z veseljem pomagal, vendar ne vem, ali se bo takšen projekt sploh zgodil," pravi Nachbar o pomoči košarkarski Olimpiji. Foto: Vid Ponikvar Lahko v mestu brez težav nosite zeleno-beli šal, ki predstavlja barve vašega kluba?
Zeleno-belega potrebujem, rdečih pa še copat ne smem nositi. Ta stvar je resna.

Nič ne smete imeti?
Ne, nič.

Kaj bi se lahko sicer zgodilo?
Na Instagramu imam posnetke, ko sem bil na nogometni tekmi in sploh še ni bilo dogovora, da bo moj klub postal Betis – od te sezone košarkarski klub spada pod nogometni klub Betis, prej je bil Sevilla in je bil nevtralen klub, ne od enega in ne od drugega. Snemal sem navijače in v klubu so mi govorili, naj ta posnetek izbrišem. Na internetu je bilo prav tako nekaj komentarjev. Se pa lahko pritisk potem čuti na vsakem koraku, če nisi pripaden. Pri košarki sicer še ne toliko.

Lahko povem en primer, ko je Leicester City letos v ligi prvakov gostoval pri Sevilli. V klubu sem rekel, da grem na tekmo, in so zagnali takšno paniko, da sta me klicala generalni direktor kluba in predsednik. Na koncu nisem smel iti. Dejal sem jim, da ne grem navijat, ampak le gledat tekmo, ker sem povabljen, vendar nisem smel iti. Če bi to naredil kot kapetan ekipe Betisa, bi bila takšna težava glede nogometa, da si sploh ne znajo predstavljati. Ta stvar je kar resna.

"Nezmožnost igranja pred svojimi navijači in za njih je nekaj najtežjega. Da si nenehno v tujini, je nekoliko neprijetno in je škoda, ker se ne moreš posloviti v domovini." "Nezmožnost igranja pred svojimi navijači in za njih je nekaj najtežjega. Da si nenehno v tujini, je nekoliko neprijetno in je škoda, ker se ne moreš posloviti v domovini." Foto: Vid Ponikvar Ko sva že ravno pri zeleno-belem šalu … Pred leti se je govorilo, da bi lahko prišli kot igralec k Olimpiji, a je potem to splavalo po vodi. Če bi imeli možnost vstopiti v vodstvene prostore, bi se odločili za ta korak?
Po eni strani bi z veseljem pomagal, vendar ne vem, ali se bo takšen projekt sploh zgodil. Moral bi biti zanimiv, ne bi rad krpal lukenj. Pa ne zato, ker bi se počutil, kot da me Olimpija morda ni vredna. Ne govorim o tem, ampak o tem, da ne bi imel motivacije. Resnemu projektu bi prisluhnil in bi bil pripravljen delati, zlasti pri razvoju igralcev, kar sem že prej govoril. Veliko upokojenih igralcev to dela. Olimpija, glede na to, v kakšnem stanju je zdaj, sploh ne vem, ali bi imela vizijo za takšno delo.

Kako se počutite vrhunski košarkarji, ki se morate od košarke poslavljati v tujini in ne na domačih tleh?
Meni se to zdi velika škoda. Gledam druge, ki se proti koncu kariere vračajo v svoje klube in se tam poslovijo. Prepričan sem, da če bi bila Olimpija stabilna – ne bi bilo treba, da bi igrala v evroligi, ampak že to, da bi bila višje uvrščena v Eurocupu –, da bi ji kdo ob koncu kariere skušal pomagati in se tam poslovil. Moja generacija, od Jake Lakoviča naprej, preprosto nima te možnosti. To malce boli. Vsi smo šli v tujino in nihče se ni vrnil, razen za reprezentanco. Nezmožnost igranja pred svojimi navijači in za njih je nekaj najtežjega. Da si nenehno v tujini, je nekoliko neprijetno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 99
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin