Slekel jugoslovanski dres in postal največji trener

Letošnji udeleženci zaključnega turnirja najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja v košarki se lahko skupaj pohvalijo s kar 17 naslovi prvaka. Edini klub, ki v to skupno virtualno vitrino ni prispeval niti enega pokala, pa je Fenerbahče Ülker. Še več, turški prvak tudi na nižjih ravneh še ni osvojil evropske lovorike, tokratni "final 4" pa je zanj prvi v zgodovini. Vseeno pa ima proračunski orjak iz Carigrada nekaj, s čimer se tokrat ne morejo pohvaliti njegov petkov tekmec madridski Real in člana drugega polfinalnega para, to pa sta moskovski CSKA in Olympiacos iz Pireja. V Madrid, ki tokrat gosti elitno evropsko četverico, bo namreč s Fenerbahčejem pripotoval srbski trener in pravi lovec na lovorike Željko Obradović, ki je v svoji vsega 24-letni trenerski karieri osvojil rekordnih osem naslovov evropskega klubskega prvaka, dvakrat pa je bil še zmagovalec evropskega pokala oziroma pokala Saporta.

Lahko bi bil kapetan evropskih prvakov, a …

Ker se je v zavest košarkarskih navdušencev 55-letni strateg iz Čačka ukoreninil kot najboljši evropski klubski trener, so mnogi, predvsem mlajše generacije, pozabili na spoštovanja vredno igralsko kariero. V tej je najsvetlejše trenutke doživljal v reprezentanci nekdanje Jugoslavije. Leta 1988 ga je namreč tedanji selektor Dušan Ivković skupaj z Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem, Juretom Zdovcem in preostalimi velikani nepozabnega rodu popeljal na olimpijske igre v Seul, kjer so "plavi" osvojili srebrno kolajno. Leto zatem resda ni bil član ekipe, ki se je v Zagrebu dokopala do naslova evropskega prvaka. Zato pa se je leta 1990 v Argentini veselil naslova svetovnega prvaka.

Ko je država že dodobra pokala po šivih, se je Obradoviću, ki si je sicer kruh služil na položaju branilca, ponudila nova priložnost, da postane evropski prvak. Leta 1991 je bil namreč del ekipe, ki se je pripravljala na evropsko prvenstvo v Rimu. Ob odsotnosti Dražena Petrovića je selektor Ivković v njem videl kapetana, ki bi ekipi lahko pomagal z izkušnjami. Sredi priprav, natančneje med dnevom počitka v Beogradu, pa je tedaj 31-letni Srb dobesedno čez noč sprejel eno od ključnih odločitev. Na prigovarjanje vodilnih mož Partizana, ki je bil po Borcu iz Čačka njegov edini klub, je sprejel trenerski izziv. Namesto da bi v Rimu kot kapetan evropskih prvakov končal igralsko kariero, je brez tovrstnega vrhunca športne copate obesil na klin in postal trener črno-belih iz Beograda.

Na vrhu Evrope, 1. del

"Ko sem ženi povedal, da ne bom več košarkar, ampak trener, me je vprašala, če sem pregloboko pogledal v kozarec," se prelomnice spominja Obradović, ki pa se je zavedal, da mu o trenerski zrelosti ni treba prepričevati življenjske sopotnice, temveč predvsem igralce. Mnogi, s katerimi se je srečal ob trenerskem krstu, so bili njegovi donedavni soigralci. Kot je večkrat poudaril, se je projekta lotil zelo natančno, predvsem pa z mislijo o tem, da mora biti v vsakem trenutku pripravljen odgovoriti na vsako igralsko vprašanje. "Če ne bi poznal odgovora na igralčevo vprašanje, bi bilo moje kariere konec," o pomembnem izzivu razmišlja Obradović, ki je imel ob prvih trenerskih korakih ob sebi zlata vredno oporo. Kot svetovalec mu je namreč pomagal legendarni Aleksandar Nikolić, profesor, kot so ga klicali v Beogradu, in svojevrstni oče nove srbske košarkarske šole.

Čeprav je bilo Obradovićevo imenovanje za prvega trenerja Partizana precejšnje tveganje, tako zanj kot za klub, pa se je kmalu izkazalo za zadetek v polno. Hitro se je namreč znašel v novi vlogi, zanj značilno energijo pa je prenesel tudi na nekoliko prevetren in pomlajen igralski kader, v katerem sta imela glavno besedo Predrag Danilović in Aleksandar Đorđević. Oba sta bila tudi protagonista vrhunca sezone. Partizan se je namreč nekoliko nenadejano zavihtel na zaključni turnir evrolige v Carigradu in v finalni tekmi s košem Đorđevića v zadnji sekundi postal prvak.

Želite pokal? Kupite Obradovića.

Nova trenerska zvezda je bila rojena. Obradović, ki je pečat pustil tudi na srbskem selektorskem položaju, je začel svoj veliki evropski trenerski pohod. Če je Partizan leta 1991 veliko tvegal, pa je v nadaljnjih letih pogodba z njim predstavljala svojevrsten porok za uspeh. Ne le na domačih tleh, temveč tudi v Evropi. Tako je že leta 1994 do evroligaškega zmagoslavja popeljal Joventut iz Badalone. To je šlo v nos predvsem vodilnim možem najmočnejšega španskega kluba. Prihodnjo sezono je tako že sedel na klopi Reala. Da, uganili ste, leta 1995 je bil zmagovalec evrolige – Real Madrid.

S kraljevim klubom iz španske prestolnice je bil leta 1997 zmagovalec pokala Saporta. Dve leti zatem je uspeh ponovil še z Benettonom iz Trevisa. Takrat pa so oko nanj vrgli pri Panathinaikosu. Leta 1999 se je torej preselil v Atene in tam ostal vse do leta 2012. V tem obdobju si je ustvaril dokončno trenersko nesmrtnost. V Panathinaikosu se je namreč ob sodelovanju klubskih veljakov podpisal pod unikaten projekt, v katerem je s prefinjenim trenerskim delom kakovostne košarkarje preoblikoval v izstopajoče zvezdnike in kopičil lovorike. Pod njegovo taktirko je sloviti klub iz Aten osvojil kar pet naslovov evropskega klubskega prvaka (2000, 2002, 2007, 2009 in 2011).

Vselej na robu incidenta

Obradović se je na svoji trenerski poti srečeval s številnimi igralskimi velikani. Pod njegovo taktirko so recimo igrali Dejan Bodiroga, Arvidas Sabonis, Vlade Divac, Dimitris Diamantidis, Vassilis Spanoulis … Vsem je znal poiskati mesto v ekipi in jih pripraviti do podrejanja kolektivu. Vse je prepričal z močjo argumenta. V pravih trenutkih je znal potegniti pravo potezo, upravičeno povzdigniti glas, bodriti igralca, ko je bilo to treba, izvajati pritisk na sodnika … To priznavajo tudi slovenski košarkarji, ki so sodelovali z njim.

"Obradovića je ob nespornem znanju in občutku za vodenje tekem vselej zaznamoval specifičen odnos do sodelavcev in projektov. V komunikaciji je bil vedno energičen in agresiven, lahko bi dejal celo, da vselej na robu incidenta. A pri tem je bil prepričljiv. Do izraza je vselej prišla njegova karizmatičnost. Njegovi igralci mu namreč verjamejo in se mečejo za žogami. Vseskozi ti sloni za vratom in te z vulgarnimi psovkami pošilja na vse mogoče konce. A že v naslednji sekundi boš storil vse zanj in za ekipo. Obradovićeve metode so mnogi posnemali, a odziv igralcev ni bil takšen. Na tej točki je torej vidna razlika med trenerji, torej tista meja, ki loči povprečneža od velikana," pravi Jaka Lakovič, ki je pod Obradovićevo taktirko igral v Panathinaikosu.

Čas za deveti naslov?

Po uspešni zgodbi v Atenah, kjer ga še danes vselej toplo pozdravijo, je evropski "Phil Jackson" potreboval leto odmora. Umaknil se je iz evropske košarke, počival, študiral, se mudil v ZDA … Leta 2013 se je vrnil. Fenerbahče Ülker je z bogatim proračunom gradil šampionsko ekipo, za kar pa je potreboval tudi vrhunskega trenerja. Izbral je najboljšega. Že v drugi sezoni se je mednarodno pisana zasedba, v kateri je tudi nekdanji slovenski reprezentant Emir Preldžić, prebila na "final 4". Je zdaj napočil tudi čas za skok na vrh?