S Slovenci bi najraje igral prijateljsko tekmo

Makedonec iz Prilepa je imel to čast, da je del svoje kariere prebil v enem od najboljših evropskih košarkarskih kolektivov vseh časov – Jugoplastiki oziroma Popu 84 iz Splita. Pečat je ta 194 centimetrov visok branilec pustil tudi pri Efes Pilsnu, Benettonu in Sieni ter bil prvi motor makedonske reprezentance. Danes je pri 47 letih predsednik Makedonske košarkarske zveze. V tej vlogi je pripotoval tudi na evropsko prvenstvo v Zagreb, kjer ga v četrtek čaka soočenje s Slovenijo.

Vas sogovorniki pogosto opominjajo na romantične čase košarke in nepozabno generacijo splitske Jugoplastike, ki je bila v obdobju 1989-1991 trikrat evropski klubski prvak? V spominu se večkrat vračam v tiste čase. Številni me o tem tudi sprašujejo. Dobri poznavalci košarke namreč vedo, kaj je pomenila splitska Jugosplastika. Ponosen sem, da sem bil del te neverjetne ekipe. Res je sicer, da prav veliko priložnosti za dokazovanje nisem dobil, saj je bila konkurenca za minute na parketu strašanska. Vseeno ne obžalujem niti dneva v Splitu. To je bila zame najboljša šola za nadaljevanje kariere.

Bi se strinjali s tezo, da je bila Jugosplastika najboljša evropska ekipa vseh časov? Bil sem del te ekipe, zato mi bo morda kdo očital pristranskost. Toda iskreno dvomim, da bo kadarkoli kakšen klub na enem mestu zbral toliko nadarjenosti in kakovosti. No, košarka gre naprej. Dejstvo je, da se na prostoru nekdanje Jugoslavije še naprej razvijajo novi izjemni rodovi. V vseh državah. Vseeno dvomim o možnostih za ponovitev takšne zgodbe.

Za številne je bil prvo ime tiste ekipe Toni Kukoč, košarkar, ki je videl več in je košarko dojemal na višji ravni. Kako je igrati s takšnim košarkarskim umetnikom? Res je bil nekaj posebnega. Njegove poteze so bile korak pred preostalimi. Priznam, užitek je bilo potovati s takšnim mojstrom in preostalimi izjemnimi košarkarji. V tem pogledu mi je prav gotovo žal, da nisem na parketu v njegovi družbi prebil še več minut.

Kakšno pa je bilo vaše sodelovanje s tedanjim trenerjem Božidarjem Maljkovićem? Odlično. Veliko nas je naučil in nam vcepil pravo razmišljanje. Ko je po dveh osvojenih naslovih evropskega klubskega prvaka odšel iz Splita, je dejal, da bi moral prav jaz prevzeti vlogo prvega organizatorja igre. Moja zamenjava bi bil Zoran Sretenović, medtem ko naj bi Luka Pavičević odšel na služenje vojaškega roka. No, ko je prišel njegov naslednik Željko Pavličević, je dejal, da potrebuje vse tri košarkarje. Tako sem znova ostal brez želene vloge. A moja želja po dokazovanju ni bila nikoli pogašena. Po slovesu od Splita sem to tudi dokazal. Prav ta želja je bila ključ do mojega igralskega uspeha.

Že takrat je bilo jasno, da Jugoslavija razpada, v splitskem klubu pa so bili pod eno streho Hrvati, Srb, Črnogorec, Makedonec … So se kdaj čutile nacionalne napetosti? Nikoli se nismo spraševali, iz katere republike kdo prihaja. Tudi leta 1991 Splita nisem zapustil zaradi teh vprašanj. Govorim iskreno, delovali smo kot družina.

Po razpadu države ste s ponosom nosili dres makedonske reprezentance … V svojo reprezentanco so me vabili tudi Hrvati in Srbi. Če bi sprejel njihovo ponudbo, bi imel v domači vitrini zanesljivo kakšno kolajno z velikega tekmovanja. Vseeno je pri tem vprašanju prevladalo dejstvo, da sem Makedonec. Želel sem braniti barve svoje države. Ponosen sem, da sem to lahko storil.

Ko ste svoje športne copate že obesili na klin, so vaši rojaki leta 2011 osvojili četrto mesto na EuroBaksetu. Ali v Makedoniji še obžalujete tiste sekunde, ki so vas ločile od senzacionalne kolajne? Res je, bili so oziroma smo zelo blizu. Morda je manjkal tisti kanček sreče. Srečo je treba izzvati. Nemara tista ekipa po velikem uspehu, preboju v polfinale, ni bila pripravljena na ta korak, na izzivanje sreče. A bolj kot objokovanje tistega prvenstva, ki je bilo za Makedonce izjemno, me moti nadaljevanje zgodbe. Namesto da bi obdržali svoj položaj med najboljšimi, smo padli na 21. mesto na EuroBasketu 2013 v Sloveniji. Zdaj se znova vračamo. Prvi cilj je skok v drugi del tekmovanja, torej uvrstitev med najboljših 16.

Ena od ovir na tej poti bo tudi Slovenija … Vem, da je to pogovor za slovenski medij. A tudi komu drugemu bi povedal, da so Slovenci moji veliki prijatelji. Zato bi bil najbolj vesel, če bi si obe reprezentanci napredovanje zagotovili že pred zadnjo tekmo skupinskega dela. V tem primeru bi bila četrtkova tekma prijateljskega značaja.

Kakšen pa je vaš odnos do Jureta Zdovca? Spoštujem ga še iz najinih igralskih časov. Bila sva tekmeca v okviru nekdanje Jugoslavije, spominjam pa se tudi najinih dvobojev v turški ligi, ko sem bil član Efes Pilsna, on pa Tofaša. Ni ostalo le pri odlični igralski karieri. Svoje znanje uspešno prenaša tudi na igralce. Cenim ga torej tudi kot trenerja.

Ko smo že pri trenerjih … V Zagrebu smo vas pričakovali v družbi Aleksandra Džikića. A ta je vsega dober teden pred zborom dobil odpoved. Zakaj? Ko sem postal predsednik zveze, sem dejal, da ne bom menjal ekipe, torej tudi trenerskega štaba ne. A izkazalo se je, da je imelo staro vodstvo zveze z Aleksandrom Džikićem veliko boljši odnos kot novo. Morda se je tudi zaradi tega pojavilo negativno ozračje. Tega kot predsednik nisem želel. Slabi odnosi slabo vplivajo na ekipo. Zaradi tega smo se odločili za zamenjavo. Vem, da tik pred začetkom priprav na EuroBasket to ni najboljša rešitev. A vanjo smo bili prisiljeni.