Luka Dončić
Petek, 29. 12. 2017, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Pogled s tribune
Peter Pan ali zakaj je Luka Dončić tako edinstven
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,40
Nova vrhunska predstava Luke Dončića, s katero je v četrtek na kolena spravil Fenerbahče, aktualnega evropskega klubskega prvaka, in bil zgolj dva skoka oddaljen od zgodovinskega trojnega dvojčka, je le novo poglavje v mladeničevi čarovniji, ki kar traja in traja. In naj traja.
Ko je Luka Dončić v zadnji četrtini tekme med Fenerbahčejem in Realom (zmago z rezultatom 79:77 je slavil madridski klub, Dončić pa je vknjižil 20 točk, 10 asistenc in 8 skokov) po eni od neuspešnih obrambnih akcij žogo jezno vrgel ob tla, si je prislužil glasne žvižge pregovorno vročekrvnih turških navijačev. Tudi Jan Vesely pred tem ni mogel skrivati frustracij, ko je mladeniča nešportno zaustavil že po prekinjeni akciji. A če so to zgolj odrazi tekmečeve nemoči, ko spozna, da 18-letni čudežni deček hudomušno žaga vejo, na kateri sedijo Obradovićevi prvaki, pa je Luka predvsem košarkar, ki združuje.
Združuje soigralce na parketu, še bolj pa združuje različne rodove med gledalci. Tisti, ki še danes govorijo o tem, kakšen "horok" je razvil Ivo Daneu. Tisti, ki so častili napadalni instinkt Dražena Petrovića in se navduševali nad raznolikostjo Tonija Kukoča. Tisti, ki so s širitvijo televizijske ponudbe spoznali ligo NBA in jo nato s spletom osvojili do obisti. Ali pa novi rodovi, ki všečne akcije najraje delijo na družbenih omrežjih in prav na tej ravni čutijo tesnejšo povezanost s svojimi idoli. Luka Dončić je navdušil in posledično povezal vse.
Peter Pan pod koši
Zakaj? Ker je v svojo igro vključil delček vragolij številnih velikanov ter vse skupaj zaokrožil v svojski in košarkarsko šarmanten slog. Ker je po daljšem času znova košarkar, ki ni le stroj za koše ali pa zvesti izvršitelj šablonskih trenerjevih zamisli. Je pa zato košarkarski ustvarjalec z neverjetno domišljijo, ki zaradi dejstva, da je star komaj 18 let, resda nima nikakršnih olajšav, a starost vendarle velja izpostavljati, saj nakazuje, da je kljub izjemni kakovosti še vedno košarkar v razvoju, daleč pod svojim zenitom.
Ta zenit pa bo še krepko višje, če bo mladi Ljubljančan še vedno počel tisto, kar ga najbolj odlikuje – se igral. Resda v maksimalno profesionalnem pogonu in v jasno določenih okvirih. A košarkarski poznavalci in tudi tisti, ki nekoliko bolj poznajo trenutno najbolj vročega evropskega košarkarja, izpostavljajo prav to. Igra se. Kot deček, ki nikoli ne odraste. Peter Pan. Peter Pan pod koši. Igriv, iskriv, po svoje še vedno zvedav, predvsem pa motiviran, poln energije, neustrašen, samozavesten, zagnan in željan dokazovanja ter predvsem, kako preprosto - igre.
Igra
Prav med igro je sposoben iz sebe priklicati najbolj domiselno potezo. Zato je vse zgoraj naštete, tudi tiste, ki so po strmoglavljenju ljubljanske Olimpije "pozabili" na evroligo, prisilil k spremljanju tekem, na katerih skorajda brez izjeme ponudi nekaj edinstvenega. Kot bi v košarko vračal romantiko in nostalgikom sporočal, da je prav on tisti, na katerega so vrsto let čakali.
Seveda se pod koši igra še marsikdo, številni še z večjo nedolžnostjo. Zato so kajpak predpogoj za Dončićevo učinkovitost njegovi temelji. Ne le telesni, ki so vidni že s prostim očesom. V prvi vrsti izjemen talent in obvladanje košarkarskih prvin, ki jih je pilil še kot otrok, čigar oko je vedno bežalo proti očetu in njegovim soigralcem ali tekmecem. S košarko se je namreč okužil predvsem kot sin, okuženost pa je nato nadgradil s popolnim predajanjem košarki. Pri tem mu je pomembno usmeritev dalo madridsko okolje, iz katerega je črpal, kar se je črpati dalo, v sebi pa ohranil tisto, kar je lastno prenekaterim košarkarjem z območja nekdanje Jugoslavije – igralsko (pre)drznost.
Nova dimenzija
A če je do letos "mali" navduševal kot izstopajoči posameznik med vrstniki in pozornost med starejšimi plenil predvsem s posameznimi potezami, torej kot neke vrste atraktivni dodatek jedru ekipe, je na prehodu v poletje stopil še korak višje. Zasijal je tudi na največjem odru in dokazal, da je v prvi vrsti pripravljen prevzeti odgovornost, obenem pa jo je več kot učinkovito sposoben tudi nositi.
To je nakazal že v reprezentanci, kjer ga je pod svoje okrilje vzel Goran Dragić. Zdaj pa v Realu kaže novo dimenzijo. Je namreč tisti, na katerem sloni igra večkratnega evropskega prvaka. Tisti, do katerega potuje žoga v ključnih trenutkih. Obenem pa tisti, ki se brez zardelosti, slabe vesti ali pa nejevoljnega trenerjevega pogleda izpod obrvi odloči za svojo potezo, kot po pravilu začinjeno z neverjetnim nosom za predvidevanje, pa naj bo to "vesoljska" podaja, met z neverjetne oddaljenosti, prodor ali pa celo za igro s hrbtom proti obroču. Kot mu pač veleva instinkt.
