SiolNET. Sportal Košarka
0,98

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogled s tribune

Olimpija, 20 let pozneje: z evropske avtoceste na lokalni makadam

0,98

termometer

Če je bila evropska tekma Uniona Olimpije nekoč osrednji športni praznik v Ljubljani, je danes priložnost za vzdihovanje nostalgikov ter slabo obiskan dogodek, na katerem se za trenutno stanje nič kaj krivi košarkarji lahko pogledajo v zrcalo realnosti.

Nekoč je bila evroliga ... Nekoč je bila evroliga ... Foto: Reuters

Pred natančno 20 leti je Olimpija pod vodstvom trenerja Zmaga Sagadina malo tivolsko dvorano spreminjala v košarkarsko trdnjavo, v kateri ob porazih niso zardevali niti največji evropski velikani. To je bila evroligaška sezona, v kateri se je ljubljanska zeleno-bela četa povzpela na končni turnir najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja in s končnim tretjim mestom v Rimu dosegla enega največjih uspehov v zgodovini kluba ter tudi v zgodovini slovenskega moštvenega športa.

To je bil čas, ko so na ulici Ljubljančani pogledovali tudi za tistimi košarkarji, ki niso bili nosilci igre, ter jih pocukali za rokav. Marko Milić, nesporni zvezdnik, katerega fotografije so se znašle na stenah sob tako nadobudnih košarkarjev kot najstnic,  se je zaradi obleganja le stežka sprehodil po središču mesta, njegov soigralec Ariel McDonald pa je bil najbolj priljubljen tujec v državi.

O domačih evroligaških tekmah tedanjega slovenskega prvaka se je govorilo že lep čas pred tekmo, dvorana Tivoli je bila kot po pravilu razprodana, v Ljubljano pa so vodile navijaške poti z vseh koncev Slovenije. Olimpija je bila namreč tedaj klub, ki je v tradicionalno priljubljenem slovenskem športu stegoval roke proti evropski eliti.

20 let pozneje

Naključje (beri: zasedene Stožice) je želelo, da so "zmaji" v sredo novo evropsko sezono (tokrat ne v evroligi, temveč še četrto leto zapored v evropskem pokalu) začeli prav v mali tivolski dvorani. Ta je z nabito polnimi tribunami in huronskim navijanjem pred dvema desetletjema simbolizirala ljubljansko košarkarsko moč. Tokrat pa …

Na Celovški cesti, na kateri je bil nekoč prometni zamašek del (pred)košarkarske folklore, ni bilo posebnosti. Tudi kakšnega navijaškega vrveža ni bilo čutiti, za nakup vstopnic pa še zdaleč ni bilo treba stati v vrsti.

Olimpija 2016: bleda senca nekdanjega vlečnega konja slovenske košarke. Olimpija 2016: bleda senca nekdanjega vlečnega konja slovenske košarke. Foto: Sportida

Obisk tekme (dobrih tisoč gledalcev) je kajpak zrcalo ljubljanskega zanimanja za nekdanjega evropskega velikana. Podobno velja za vzdušje. V slovenski – še manj pa v ljubljanski – športni kulturi pač ni zakoreninjene stalne in neomajne podpore klubu.

V očeh nove generacije je Olimpija pač zgolj klub iz prestolnice, ki že od leta 2009 ni bil državni prvak in se bolj kot z gradnjo konkurenčne ekipe ubada s stalnim plačevanjem dolgov. Tisti navijači, ki so v večkrat omenjeni sezoni 1996/97 več ur pred spektaklom čutili posebno vznemirjenje, ob predstavitvi domače ekipe pred tekmo pa se jim je naježila koža, pa so ostali talci nostalgije, nekateri med njimi celo talci nerealnih pričakovanj o vrnitvi na pota stare slave.

Ne dolžni, ne krivi

Mimogrede, košarkarji Olimpije, za katerimi se danes v mestu velika večina ne ozira, saj so v očeh širše javnosti športni anonimneži, so tokrat kljub porazu proti Lokomotivi pokazali borbeno predstavo. Obenem je tudi jasno, da z uspehi predhodnih rodov in še manj z dolgovi, ki so klub pahnili na rob preživetja in obstoja, nimajo nič. Marsikdo ne bo imel nič niti s prihodnostjo. Gre namreč za šolski primer začasnega kadra, večinsko sestavljenega za eno leto. Brez osnove za dolgoročno delo, večjih rezultatskih ambicij in potenciala za proces tkanja tesnejših vezi z občinstvom.

Ljubljanske navijače 20 let po sanjski sezoni zanima predvsem nogomet. Ljubljanske navijače 20 let po sanjski sezoni zanima predvsem nogomet. Foto: Sportida

Zgodovina ni večna hrana

Olimpija se je dolgo ali kar predolgo hranila z lastno zgodovino. Umetno je ohranjala podobo velikega kluba z bogato zgodovino in s stalno visokimi ambicijami, ki lahko ob tem mlade košarkarje izstreli v evropsko in svetovni košarkarsko orbito. V resnici pa gre za klub, ki trenutno nima osnove za regijsko, kaj šele evropsko, konkurenčnost.

"Tepejo" ga tako kadrovska in finančna podhranjenost, s tem neločljivo povezani grehi iz preteklosti, ki jih skuša reševati s prisilno poravnavo, kot tudi apatičnost okolja. Pri tem še zdaleč ne gre le za navijače, ki se pač ozirajo za atraktivnostjo in rezultatsko uspešnostjo.

Otopelost in brezkrvnost je čutiti tudi pri vodstvenem (ne)zanimanju. Voditi Olimpijo je bila nekoč želja ali ambicija marsikaterega športnega ali/in gospodarskega delavca. V zadnjih letih pa se okolica ni pretirano zmenila za to, da je zeleno-beli avtobus z nespremenjeno šofersko zasedbo z evropske avtoceste zavil na domače makadamske steze.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 17
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin