Petek, 6. 10. 2017, 12.15
5 let, 2 meseca
Pogled s tribune
Kovanje vročega železa ali kako kupiti dres Gorana Dragića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,28
2
Tudi slabe tri tedne po koncu za Slovenijo zlatega in zgodovinskega EuroBasketa navijači ne morejo do dresov Gorana Dragića, Luke Dončića ali drugih junakov, krovna zveza pa ne do zaslužka, s katerim bi omilila proračunski primanjkljaj.
"Fantu bi za rojstni dan rada kupila reprezentančni dres Gorana Dragića. Prosim, pomagaj," se je 19 dni po koncu EuroBasketa 2017, na katerem je slovenska reprezentanca znova združila pregovorno razklani narod, za vsaj nekaj dni z naslovnic pregnala negativne teme in poskrbela za eno največjih športnih evforij po osamosvojitvi, glasila prošnja sodelavke, ki si bržčas ni predstavljala, da gre za misijo nemogoče.
Če so pred leti reprezentančni dresi Sanija Bečirovića, Radoslava Nesterovića ali Bena Udriha v nakupovalnih središčih čakali na kupce, pa trenutno dresa junakov iz Istanbula ni mogoče kupiti. Ne pri pooblaščenih prodajalcih športnih artiklov in ne pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije.
Tako je že več tednov in, kot vse kaže, še lep čas tudi bo. Zgodba torej, pri kateri nepisana pravila, ki učijo o kovanju vročega železa, ideja o unovčevanju evforije ali pa ekonomska načela o ponudbi in povpraševanju padejo kot hišica iz kart.
Kdaj, če ne zdaj, ko je Slovenija evropski prvak in imajo Goran Dragić, Luka Dončić, Klemen Prepelič ter soigralci status absolutnih športnih ikon in vzornikov pri mladih ter tudi v splošnem diskurzu poosebljajo pozitivne vrednote in vsesplošni navdih, bo imela Košarkarska zveza Slovenija lepšo priložnost, da okrepi narodno košarkarsko zavest, obarva navijače v svoje barve in se vsaj plaho približa tistim klubom ali panožnim zvezam, katerih zaslužki od prodaje uradnih artiklov so eden od pomembnih virov prihodkov.
Pri slovenski krovni košarkarski organizaciji priznavajo, da so replike dresov pošle že pred koncem prvenstva. Kot pravijo, so se hitro obrnili na proizvajalca, torej Adidas, a ta po zadnjih informacijah nove pošiljke še ne more zagotoviti. Po najbolj optimističnem scenariju bi prve artikle lahko tako zveza navijačem ponudila na novembrskih kvalifikacijah, želeni nabor dresov pa šele okrog novega leta.
Slovenska košarka je prišla do točke, ko ljubitelji tega športa hrepenijo po artiklih domačih junakov. Ne le po dresih Clevelanda ali Partizana, zaželeni so dresi evropskih prvakov. Zato gre kljub dejstvu, da je zveza zamenjala partnerja, le težko razumeti neprilagodljivost proizvajalca in predvsem odgovornih, ki so sicer s strani številnih strokovnjakov po zmagoslavju v Istanbulu poslušali o tem, kako pomembne bodo aktivnosti za dolgoročno izkoriščanje izjemnega uspeha.
Za nameček pa ne gre spregledati dejstva, da se je zveza pred EuroBasketom znašla v rdečih številkah, zato bi tovrsten prihodek nedvomno blagodejno vplival na blagajno.
Če je torej zveza z odliko odigrala svojo vlogo v pripravah na EuroBasket, kjer je bil Goranu Dragiću in Igorju Kokoškovu dovoljen unikaten projekt, poskrbela za kakovostne priprave, zgledno uredila področje odnosa za stike z javnostmi in pripravila odmeven spektakel v Stožicah, pa se vse bolj zdi, da na tovrsten tretji polčas ni bila najbolje pripravljena.
Sicer pa trenutno krovno zvezo bolj kot izpraznjeno skladišče in s tem povezana zapravljena priložnost za zaslužek skrbi popoln mrk domačih tekmovanj, ki ima vse hujše posledice na klubsko košarko, in ga je prav tako nemogoče povezati s Slovenijo kot evropskim prvakom.
Zaradi stavke sodnikov, ki je posledica znižane stopnje kilometrine, se namreč tekmovanja na prav vseh ravneh še niso začela. Pri KZS sicer uradno komunicirajo, da gre za spor med sodniki in klubi. So se pa v problematiko vključili na zanimiv način; s pomočjo klubov namreč iščejo kandidate (igralce, trenerje, nekdanje sodnike …), ki bi sodili tekme mlajših starostnih kategorij.
2