Iztok Rems ob slovesu: Deloval sem po kmečki logiki

Pisalo se je leto 1975, ko je Iztok Rems opravil delo sodnika pripravnika. Takrat se je začela njegova bogata sodniška kariera, ki se je končala po 33 letih, medtem pa sodil na številnih pomembnih klubskih in nacionalnih tekmovanjih ter kot prvi sodnik v zgodovini prejel najvišje sodniško priznanje, zlato piščalko.

Zadnjo uradno tekmo je sodil leta 2008, ko sta se v okviru evrolige pomerila Siena in Efes Pilsen. Pot nazaj v Slovenijo mu je dala misliti: "V avtu sem razmišljal, ali je napočil čas. Ko sem prišel naslednje jutro ob 8. uri v pisarno, je v meni dozorela odločitev, da preneham soditi. Nikdar nisem želel biti polovičar ali blefirati. Svoje delo sem opravljal pošteno in profesionalno, zagotovo pa ne v zadovoljstvo vseh."

Kot pravi Rems, je tudi zdaj začutil, da je prišel čas za spremembe. S predsednikom KZS Matejem Erjavcem sta se pogovarjala, kaj bi lahko naredila in kdo bi lahko bil njegova najboljša zamenjava na mestu generalnega sekretarja naše krovne košarkarske organizacije: "Očitno je bila rešitev preblizu, da bi jo videli. Vesel sem, da je eno obdobje za menoj. Še bolj pa sem vesel, da se je našel ustrezen kandidat, ki ima mednarodne izkušnje in je prepoznavna osebnost. Prepričan sem, da bo Rašo Nesterović delo dvignil še na višjo raven. Da bo s svojimi idejami dal dodaten doprinos. Če bo kdorkoli potreboval mojo pomoč, bom vedno na razpolago. Konec koncev je košarka v moji krvi."

Dobil idejo za EuroBasket: Nekateri so me malce čudno gledali, če morda sanjam

V čustvenem govoru, ki ga je Rems imel na ponedeljkovi novinarski konferenci, je izpostavil tudi dogodke, ki so se zgodili v vseh letih njegovega delovanja na Košarkarski zvezi Slovenije. Najbolj ponosen je bil na EuroBasket, ki ga je naša mala država gostila pred letom dni: "Leta 2008 sem na izvršnem odboru začel sanjati, zakaj ne bi organizirali evropskega prvenstva za člane. Nekateri so me malce čudno gledali, če morda sanjam. Priznam, sem sanjač. Imeli smo kar nekaj turbulentnih obdobij, saj smo do EuroBasketa zamenjali štiri vlade. Medalje res ni bilo, a če dam tekmovalno plat na stran, lahko rečem, da je bil moj ego zelo potešen.

Vsej slovenski javnosti, zlasti pa tujini, ki je skeptično gledala na nas, smo pokazali, da imamo znanje, voljo in srce za organizacijo takšnega dogodka. Z analizo smo pokazali, da se da s transparentnim delovanjem organizirati prvenstvo. S tem smo postavili temelje za druge športe. Prepričan sem, da je prav šport eden največjih promotorjev države."

Ob prihodu minus, zdaj pozitivno poslovanje

Ni pa se vse začelo v oblakih. Ko je leta 1995 prišel na KZS, je bila ta še zelo majhna institucija, poslopje pa je imela v Hali Tivoli. Takrat je imela zveza minus na računu v višini 685 tisoč mark, a se je ladja, kot pravi sam, začela premikati v pravo smer – zdaj ima na Leskovškovi 13 zaposlenih: "S skupnimi močmi smo jo potiskali. Halo Tivoli smo zapustili, ker smo ocenili, da moramo postati urejena in profesionalna institucija. Preselil smo se v Stegne. Kot pragmatični osebi mi je bilo škoda, da dajemo denar za najemnino, zato smo najeli kredit in šli v nove prostore, kjer smo od leta 2000 naprej. Tukaj smo končno zadihali in začeli opravljati storitev kakovostno."

Ob slovesu z mesta generalnega sekretarja se je obrnil tudi proti prihodnosti. Sicer so mu na KZS dali naziv svetovalca, a verjetno kaj veliko vpliva pri odločitvah več ne bo imel. Si pa želi, da bi se trend uspešnega delovanja nadaljeval tudi v prihodnje: "Če bi mi nekdo, ko sem pred mnogimi leti začel igrati košarko, rekel, da bo Slovenija igrala na svetovnem prvenstvu, bi mu odgovoril, da je zgrešil panogo. Ponosen sem, da smo bili udeleženci zadnjih treh svetovnih prvenstev. Prepričan sem, da se ne bomo ustavili. Imamo potencial, znamo delati, potrebujemo pa le čas."