Eni selektorji zadovoljni, drugi ne

"S ponosom se spominjam postavljanja reprezentančnih temeljev. Tedaj so reprezentanco tvorili igralci Olimpije in dva nekdanja člana ljubljanskega kluba. Ko je razpadla SFR Jugoslavija, so strokovnjaki napovedovali močno Hrvaško ter Srbijo, ostalim pa so namenili obrobno vlogo. Prav takšna mnenja in pa vsi dvomljivci so me zelo motili in še dodatno motivirali," se kvalifikacij za OI 1992 spominja prvi slovenski selektor, ki je nato izbrano vrsto vodil še na EP 1995. O slednjem pravi: "Takrat nismo imeli košarkarjev, ki bi igrali v največjih evropskih klubih ali ligi NBA. Še celo Olimpija ni sodila med stabilne evroligaše. Zato od reprezentance nisem mogel zahtevati zares odmevnega rezultata. Danes je drugače, zato so tudi cilji povsem upravičeno višji."

"Po kvalifikacijah smo imeli izjemne občutke, saj smo v finalu premagali celo Hrvaško. Z velikim optimizmom smo nato odšli v Berlin. Verjetno smo imeli pretirano samozavest, kar smo na koncu drago plačali. Izgubili smo z Belgijo, nato premagali Estonijo, za napredovanje pa smo se pomerili še z domačini. V prvem polčasu smo celo vodili, a v nadaljevanju nismo zdržali in izgubili bitko z Nemci. Razočarali smo tako sebe kot slovensko košarkarsko javnost, saj smo vsi pričakovali bistveno več."

"Na evropsko prvenstvo smo se dobro pripravljali. Vse je bilo v redu do tekme s Hrvaško v Portorožu, ko se zgodile določene stvari znotraj ekipe, ki so uničile kemijo. Temu je dodala še bolezen Jureta Zdovca, ki je bil naš ključni igralec, to pa se je kasneje odražalo v Španiji. Tam smo bili tudi deležni zaničevanje s strani Fibe. Proti Izraelu nam niso in niso pustili zmagati. Sojenje je bilo katastrofalno in v našo škodo. Tisto prvenstvo se je za nas končalo praktično v 24 urah, potem ko smo najprej izgubili s Francijo nato pa še z Izraelom. Sledil je še poraz proti Litvi."

"Imeli smo visoke ambicije. Na začetku tekmovanja smo naleteli na rusko reprezentanco, ki nas je prepričljivo premagala. Sledilo je veliko presenečenje proti Španiji. Kasneje smo bili blizu zmagi še proti Jugoslaviji in Franciji. Že uspeh proti eni izmed teh ekip bi nam nudil mirnejše nadaljevanje. Nato je prišel Izrael in nesrečni poraz. Kar se tiče rezultata, smo bili nekako zadovoljni, saj je bila do tistega trenutka to najboljša slovenska uvrstitev na EP, čeprav smo se zavedali, da bi lahko storili tudi kaj več," se EP 1999 spominja Zirnski, ki je nato dobil še eno priložnost in reprezentanco vodil na EP 2001. "Glede Turčije imam mešane občutke. Šele pred prvenstvom sem dobil pomočnika. Edini, ki je bil pripravljen za delo, je bil Memi Bečirovič. Na drugo tekmo prvenstva je nato prišel Tomo Mahorič. Kar se z rezultatskega stališča tiče, smo znova slabo štartali. V drugem dvoboju smo prepričljivo premagali domačine Turke, ki so bili na koncu dobitniki medalj. Nato je prišla tekma proti Latviji, ki smo jo izgubili po podaljšku. Glede tega prvenstva lahko rečem, da smo naredili napako, ker smo predolgo čakali na naturaliziranega Ariela McDonalda."

"Na reprezentanco me vežejo nekoliko grenki spomini. A kriv sem sam. Ko sem se loteval projekta, sem preslabo poznal razmere," o EP 2003 razlaga Subotić in dodaja: "V slovensko košarko sem padel z neba. Dolga leta sem preživel v Grčiji in bil povsem odmaknjen od tukajšnjega dogajanja. Nisem vedel za trenja, nesoglasja, skratka za slabe odnose. Po EP v Turčiji se zaradi sporov nekateri igralci niso želeli odzvati vabilu. Sprva nisem vedel, zakaj, vse sem spoznal dokaj pozno. A ne iščem opravičil za neuspeh oziroma za poraz na nesrečni tekmi z Izraelom."

"Že večkrat sem poudaril, da sem ponosen na opravljeno delo. Podobno lahko velja tudi za vse tiste, ki so sodelovali pri vseh teh projektih. Izpolnili smo osnovni cilj. To pa je bil korak naprej," pravi Pipan, ki je reprezentanco vodil na EP 2005, SP 2006, EP 2009 in v kvalifikacijah za OI 2008. "Vsaka akcija ima svojo težo. Vsaka je poglavje zase. A če že moram izpostaviti eno leto, bi se odločil za 2005 in nepozabno obdobje v Beogradu."

"Imeli smo težak žreb, saj je vsaka tekma od prvega dne bila odločilna. Ne samo to, kot se je kasneje izkazalo, smo imeli za nasprotnike v skupini najboljši ekipi v Evropi. Mi nismo imeli 'avtsajderja'. Morate vedeti, da bi Velika Britanija morala premagati Španijo in je izjemno močna ekipa. S tem hočem povedati le, da bi v nekateri drugi skupini lahko naredili veliko več. Tako nismo imeli sreče in dejansko vsaka tekma je bila na nož, od prve do zadnje. Nismo imeli časa za počitek in regeneracijo, kar se je stopnjevalo. Če tako razmišljam, moram biti zadovoljen s prvenstvom, edino kar sem zahteval od fantov, je borbenost. To se lahko sliši, vendar drugače je to na parketu vsak dan pokazati. Mislim, da je to glavni razlog prihoda navijačev, ne samo sem, ampak tudi na prvenstvo. To le govori o tem, da so verjeli v ekipo. Veliko mi je pomenilo, da so nam podali priznanje strokovnjaki. Konec koncev so se v našem hotelu zbrali vsi košarkarski obrazi, kar premore Evropa. Tako igralci, menedžerji kot trenerji. Dejansko mi je v največje zadovoljstvo, da so trenerji priznali in cenili naš uspeh, ob tem pa nihče ni hotel igrati z nami. Vsi so se nas izogibali. To je največje priznanje, ki ga lahko dobiš."

"Zadovoljen sem, ker je bil cilj dosežen, s tem da smo se uvrstili med osem ekip na svetu. Smo pa naredili črno piko po tej uvrstitvi. Če bi ocenjeval od ena do deset, potem bi dal oceno osem. Izgubili smo to tekmo z Rusijo, ki je ne bi smeli izgubiti. Nismo bili več stoodstotni. Nismo bili več tisti tim in ni bilo več koncentracije, ki nas je krasila prej. Težko je vseh dvanajst ljudi usmerjati in analizirati, če ni nekega motiva. Vsak začne razmišljati po svoje, čeprav se dogovarjamo in pripravljamo drugače. Vsi kimajo, da bo v redu, na terenu pa je potem drugače. Nisem zadovoljen, še enkrat poudarjam, z igrami v končnici in samim odnosom do stvari, ki so se dogajale. Saj ste sami videli. Poudarjal sem jim, da ne igrajo za mene in za nobenega z zveze, temveč za državo Slovenijo. Morajo biti skoncentrirani do konca. Obnašanje je namreč odraz kulture, oziroma predstave celotne države."

"Zame to ni razočaranje. Slovenija ima vendarle dva milijona ljudi. In če ne pride šest morda najboljših igralcev na papirju, potem nekaj ni prav. Smo pozabili, da je Italija s tremi igralci zunaj? Da je Srbija visela na eni žogi? Da Turčija kot podprvak sveta ni prišla v Kaunas. Da Nowitzkega z Nemčijo ni tukaj? O čem mi govorimo? Mogoče lahko rečemo, da komu ni bila igra po godu, vendar je rezultat na mestu. Vsi so videli, kako je to težko tekmovanje. Ko izgubiš proti Makedoniji, se ljudje čudijo. Sedaj, ko igrajo briljantno košarko, pa se tisti filozofi ne čudijo več. Mi smo imeli proti Makedoniji težave že v pripravah brez treh igralcev. Naša skupina ni bila slaba. Nismo hoteli igrati tako. Delali smo na tem, da bi gojili hitro igro, vendar je na pomembnih tekmah prisoten pritisk in igralci pozabijo teči. To so povsem zaprte tekme. Spomnite se tekme med Makedonijo in Španijo. Navarro je dosegel 35 točk in to na postavljeno igro. Največ pozornosti smo posvečali prav protinapadu ter metu. V pripravah je bilo veliko protinapadov. Z Limogesom sem imel z relativno nizko ekipo – centri so bili manjši od dveh metrov – največ protinapadov v takratni evroligi. To je moj način igre. Mislim, da smo naredili veliko dobrega v Litvi. Ali bi lahko bili boljši? Seveda. Z zmago proti Rusiji bi se ognili Španiji v četrtfinalu. To je zdaj teorija."