V spomin na kralja ameriških cest Jureta Robiča

Jure Robič je bil v ZDA izredno priljubljen in spoštovan, preimenovali so ga v ''kralja cest''. Lansko leto sta bila del Juretove spremljevalne ekipi tudi dva Idrijčana, Sine Pečelin in Branko Vidmar. Prireditelji so poklicali gospoda Pečelina in zgodba se je začela. Odločili so se, da gredo na dirko v čast in spomin na dragega prijatelja. Prav zaradi tega se tudi ekipa imenuje ''Idrija – poklon Juretu Robiču''. Ekipo je sestavil trener Sloge 1902 Rajko Bajt in jo pripravljal na dirko kar nekaj mesecev. Barve ekipe brani tudi 23-letni študent pomorstva, njen najmlajši član Alen Štucin (iz Čekovnika), ostali trije Damjan Rupnik ( doma iz Ledin), Damjan Mohorič (Idrija) in Franci Klun (Ribnica) pa so že redno zaposleni. V spremljevalni ekipi je bilo sedem ljudi (Sine Pečelin, Brane Vidmar, dr. Franci Jereb, Bogdan Kovačič, Dejan Klampfer, Igor Nemeček in Miranda Černuta). Doma v Sloveniji sta za komunikacijo med ekipo in mediji skrbela Daniela Strniša in Damijan Toth.

Letošnja proga je bila skoraj do potankosti podobna lanski. Začela se je 18. junija v Oceansidu ob Tihem oceanu, nato bo prečkala 12 zveznih držav in se zaključila v Annapolisu (Maryland) na obali Atlantika. "Štart dirke je za naše kolesarje pomenil nekaj novega, izjemnega in neponovljivega. Ko so čakali, da pridejo na vrsto, se je opazila nervoza. Bili so pod velikim pritiskom. Slovesno so napovedali štart naše ekipe in jo poimensko predstavili. Našim štirim junakom so se v imenu organizatorja zahvalili za našo udeležbo na RAAM-u in počastitev spomina na Jureta. Po štartu so prejeli bučen aplavz. Tekma se je pričela in naši fantje so že takoj v začetnih kilometrih krepko stopili na pedala in s tem dali vedeti, da bo šlo hitro. Po prvem dnevu se je zgodilo, da smo bili celo na drugem mestu. V prvih 1000 kilometrih so vozili v povprečju 30 km/h. Vsi skupaj, kolesarji in spremljevalna ekipa, smo bili na preizkušnji, ki je bila za nas nekaj novega. Že prvi dan smo kolesarili po puščavi v Kaliforniji, kjer pa smo imeli srečo, saj je bila temperatura 'le' 34 stopinj. Nadaljevali smo proti Arizoni in naprej proti Koloradu, kjer so se pričeli najhujši vzponi na celotni dirki,'' je povedal Sine Pečelin.

Že prvi dan, takoj po štartu, so se kolesarji dvignili na 900 metrov nadmorske višine, se spustili strmo navzdol do -35 metrov v puščavo s pravimi sipinami, kjer vlada izjemna vročina (45 do 50 stopinj). ''Kraljevski kilometri'' se vijejo skozi državo Kolorado, kjer so se v Skalnem gorovu trikrat v enem dnevu dvignili preko 3000 metrov. Tu je še Kansas, kjer so neverjetne ravnine, najdaljša ravnina brez ovinka je dolga 37 kilometrov, pa prečkanje reke Misouri in seveda Mississippi.

Od Tihega oceana do Atlantika

V državi Ohio so jih pričakali navijači, slovenski izseljenci, v zaključku pa je sledilo še prečkanje Apalaškega gorovja, kjer so zelo ''strupeni'' klanci, ter spust proti obali Atlantika v zgodovinsko mesto Annapolis. Dirka je bila sestavljena iz 55 postaj. ''Lansko leto smo z Juretom Robičem zaradi neurja in poplav čakali ob cesti skoraj tri ure, preden smo lahko nadaljevali. Pa tudi sicer smo imeli kar cele štiri dni dež, kar zelo upočasni kolesarjenje. Upam, da bomo letos imeli srečo z vremenom in da se bodo tornadi, ki sedaj divjajo po Ameriki, umirili. Prav blizu mesta Joplin, kjer je bil letos uničujoči tornado, gre tudi naša proga. Tornadi v Ameriki so se po navadi umirili z začetkom maja, sedaj pa se tudi to spreminja,'' si je pred tekmovanjem zaželel Sine Pečelin.

Ekipa si je pred odhodom zadala primarni cilj, da prekolesari celotno progo, skoraj 5000 kilometrov. Čas, do katerega je potrebno priti na cilj, znaša devet dni. Ekipa si je za cilj postavila sedem dni, organizator odprave pa je prepričan, da so tega sposobni. Potrebno je poudariti, da se solo in štafetna dirka (štirih kolesarjev) zelo razlikujeta. Solo kolesar mora sam prevoziti vseh 5000 kilometrov in to najkasneje v 12 dneh. Štafetna dirka štirih kolesarjev pa pomeni, da mora stalno voziti najmanj en kolesar, ekipa si lahko pomaga z zavetrjem, niso pa dovoljene zamenjave med dirko zaradi poškodb ali bolezni. Dirko je potrebno končati z najmanj enim kolesarjem. V Kansasu je slovensko ekipo zajel hud veter z velikimi sunki. ''V enem trenutku je ta veter zbrisal z našega avtomobila vsa kolesa. Prepričani smo bili, da je za nas dirke konec, vendar smo po pregledu koles ugotovili, da bomo morda le lahko zakrpali vse poškodbe. Po vseh teh nevšečnostih smo naredili že 2000 kilometrov in ugotovili, da smo kljub hudim vzponom, povprečno hitrost dvignili na 33 km/h,'' je povedal Pečelin. Fantje so bili zelo motivirani, takoj po ugotovitvi, da bi lahko osvojili celo tretje mesto, pa se jim je zgodila neljuba napaka. ''Zašli smo s proge. Kar nekaj časa je trajalo, da smo se vrnili nanjo in nadaljevali z istim tempom.''

Fantje so si postavili za cilj, da pridejo v Annapolis prej kot v šestih dneh. A kar nekajkrat so zašli s poti. ''Zaradi stalnih spreminjanj trase s strani organizatorjev. Toda te težave so imele prav vse ekipe. Seveda se je tako porušil ritem in v cilj smo prišli v šestih dneh, dveh urah in petih minutah. Rezultat, ki jemlje sapo. Kdor vsaj malo pozna Raam, bo vedel, kaj to pomeni. Presenetili smo poznavalce ultra kolesarstva in jim dali vedeti, da se jim ponovno bliža konkurenca iz Juretove domovine v obliki Kolektorjevih kolesarjev,'' je pohvalil dosežek ekipe Kolektor.