Matej Mohorič
Nedelja, 7. 4. 2024, 4.00
7 mesecev
Skok v športno preteklost
Severni pekel bi skorajda postal čisto navadna dirka za sprinterje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,91
Znamenite dirke Pariz–Robaix si ni mogoče predstavljati brez brutalnih tlakovanih odsekov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so skoraj izginili.
To nedeljo se bodo kolesarji spopadli na eni najbolj spektakularnih in brutalnih dirk v koledarju. Na vrsti je kraljica klasik, francoski spomenik Pariz–Roubaix. Ta slovi kot pravi "rokenrol, kot dirka za kavbojce", kot jo je slikovito opisal slovenski šampion Matej Mohorič. Vse to pa zaradi številnih tlakovanih odsekov, na katerih trpijo kosti in kolesa. Znameniti Roubaix si je nemogoče predstavljati brez tlakovanih sektorjev, a prav to se je znameniti dirki skorajda zgodilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Na grobo tlakovanih poljskih cestah med francosko prestolnico in Roubaixom na meji z Belgijo so kolesarji prvič tekmovali leta 1896, to pa pomeni, da je ta dirka drugi najstarejši od petih kolesarskih spomenikov. Le belgijska klasika Liege–Bastogne–Liege ima daljšo tradicijo, njena prva izvedba sega v leto 1892, a je imela ta po vsega treh izvedbah nato kar 13letni premor. Pariz–Roubaix je tako s 120 izvedbami najdlje trajajoča kolesarska klasika, krajše prekinitve je doživela le med obema svetovnima vojnama in leta 2020 v času pandemije koronavirusa.
Prvi kolesarski spomenik
Kmalu po prvi izvedbi je zaslovela kot preizkušnja za najčvrstejše tekmovalce, številni tlakovani odseki so bili pošten izziv tako za kolesarje kot njihovo opremo. Leta 1949 jo je francoski novinar Albert Baker d'Isy v članku za časnik Ce soir označil za kolesarski spomenik, naziv, ki se je prijel in ki so ga nato neuradno podelili še štirim najstarejšim in najbolj uveljavljenim enodnevnim dirkam v Evropi. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja si je preizkušnja Pariz–Roubaix že dodobra pridobila mitski status, a ga je v pičlih nekaj letih tudi skorajda izgubila.
Izjemen spektakel
Francijo je tedaj zajel neustavljiv val modernizacije in stare poljske ceste so župani navdušeno asfaltirali. Čeprav so občani to sprva pozdravili z navdušenjem, se je težava pokazala, ko so se spomladi prelevili v kolesarske navijače. Leta 1966 so prireditelji v traso vključili še tlakovan vzpon v vas Mons-en-Pévèle in to po še posebej brutalnem tlakovanem odseku, ki se ga je oprijelo ime Pas Roland, piše GlobalCyclingNetwork. Tam so kolesarji pripravili pravi spektakel, Italijan Felice Gimondi je prav tam sprožil odločilni napad in ušel tekmecem ter nato po 40 kilometrih solo vožnje slavil svojo edino zmago na tej dirki.
Granitne kocke so zaščitni znak severnega pekla.
Asfaltni dolgčas
Spektakel so navijači pričakovali tudi naslednje leto, a so občinski uradniki poskrbeli, da je bil epski klanec na novo asfaltiran. Tam leta 1967 tako ni bilo prav nobene športne drame, glavnina je čez klanček poletela brez kakršnihkoli težav, o zmagovalcu dirke pa je odločal sprint deseterice na velodromu v Roubaixu. Direktorja dirke Jacquesa Goddeta je močno zaskrbelo. Tlakovani odseki so na severu Francije naglo izginjali, nekoč strah vzbujajoči klasični dirki pa je grozilo, da bo postala "čisto navadna in dolgočasna dirka za sprinterje".
Našli so zdaj kultni odsek
A francoski novinar in kolesarski navdušenec, sin Victorja Goddeta, soustanovitelja revije L'Auto, ki je leta 1903 organizirala prvi Tour de France, je reagiral. Načrtovalca trase Alberta Bouveta je zadolžil, da med Parizom in Roubaixom poišče nove tlakovane odseke, na pomoč pa mu je priskočil tudi francoski kolesar Jean Stablinski, poljski priseljenec, ki je, preden je leta 1958 osvojil špansko Vuelto in 1962 postal svetovni prvak, delal v rudniku pod arenberškim gozdom. Njegova mati se je na delo v lokalno lončarsko delavnico vozila s kolesom po cesti skozi omenjen gozd in na ta odsek je opozoril Bouveta, so še izbrskali pri GCN.
Legendarni belgijski superšampion Eddy Merckx je Roubaix osvojil trikrat. Plaketa z njegovim imenom je nameščena ob prhi na velodromu v Roubaixu. Tudi to je imenitna tradicija na kraljici klasik.
Prelomna dirka leta 1968
Leta 1968 so odsek Trouée d’Arenberg vključili v traso dirke in do danes je postal zaščitni znak spomenika. Tistega leta je bilo na dirki skoraj 57 kilometrov tlakovanih cest, le 44 od 136 kolesarjev je preizkušnjo končalo. Na zdaj kultnem sektorju skozi gozd je tedaj napadel domači junak Roger Pingeon, zmago pa mu je preprečil nihče drug kot legendarni Eddy Merckx. A po dirki je bilo vsem jasno, da za spektakel potrebujejo izjemno zahtevne tlakovane odseke, za obstoj dirke so potrebne granitne kocke.
Za kocke skrbi društvo ljubiteljev
Arenberški sektor se je zacementiral v zavest kolesarskih ljubiteljev po vsem svetu leta 1984, ko je bil prvič vključen v neposredni televizijski prenos. Tedaj je na dirki zmagal legendarni Irec Sean Kelly. Leto poprej navdušeni ljubitelj dirke Jean-Claude Vallaeys ustanovil društvo Prijatelji dirke Pariz-Roubaix (Les Amis de Paris-Roubaix). To še danes skrbi za ohranjanje obstoječih tlakovcev. Člani društva skrbno čistijo znamenite odseke, pomagajo si tudi s kozami in ovcami, skrbijo pa tudi za to, da so tlakovani odseki dovolj zahtevni in najboljšim svetovnim profesionalcem še vedno predstavljajo primeren izziv.
