"Pot okrog sveta je najboljša odločitev, ki sem jih sprejel v življenju"

19-letni Tomaž Humar se je 3. avgusta lani s kolesom odpravil v svet. Zadal si je cilj, da postane najmlajši človek, ki bo prekolesaril svet. Prejšnji starostni rekord, ki si ga je lastil Tom Davies, je znašal 19 let in 314 dni, Humar pa ga je popravil kar za pet dni.

Čeprav je imel pred odpravo veliko zdravstvenih nevšečnosti – poldrugi mesec pred predvidenim štartom je padel in dobil 20 šivov na obrazu –, pestile pa so ga tudi finančne težave, saj nihče ni pokazal posluha za sponzoriranje podviga, se popotovanju ni odrekel.

Oče ga je naučil dvojega: nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa

Vztrajnosti ga je učil tudi oče, legendarni alpinist Tomaž Humar, ki je leta 2009 umrl v Himalaji.

"Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dveh stvari.

V življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko. Tega se bom držal tudi v prihodnje," zagotavlja mladi študent ekonomske fakultete, ki je za vse, kar ima, izredno hvaležen mami Sergeji, ta ga je pričakala na sklepnem dejanju potovanja okrog sveta, v Bolgariji, in sestri Urši, ki je ves čas bdela nad bratovo spletno stranjo www.tomazhumarbike.com, kjer je pisal blog, metdem ko je fotografije in dnevne opise redno delil tudi na profilu www.instagram.com/thumarbike.

209 dni, 28.968 kilometrov, v povprečju 140 na dan

Humar je projekt, v okviru katerega je v 209 dneh prekolesaril 28.968 kilometrov* – v povprečju 140 kilometrov dnevno –, končal konec februarja, že čez nekaj dni pa so mu v Kamniku ob stoječem aplavzu podelili posebno priznanje oziroma zahvalo občine Kamnik.

Želeli so mu pripraviti tudi slovesen sprejem, a ker si mora mladenič zaradi vseh naporov in zdravstvenih težav najprej temeljito odpočiti, bo zabava počakala, so zapisali na spletni strani www.kamnik.info.

* - Ena od smernic postavljanja rekorda narekuje, da mora biti končna razdalja, ki jo kolesar prepotuje z letalom, ladjo, kolesom ali drugače, daljša od dolžine ekvatorja (40.075 kilometrov), razdalja, ki jo kolesar premaga na kolesu, pa mora preseči razdaljo 28.970 kilometrov.

Izpolnili ste cilj, uresničili željo, je zdaj zadoščenje popolno ali še manjka kakšna pika na i?

Pot okrog sveta je najboljša odločitev, ki sem jih sprejel v življenju. Zdaj bom to poskušal prenesti na preostale, na mlade, prijatelje, družino. Srečen, vesel in ponosen sem, da sem to, kar sem si zadal, izpeljal do konca. To je tisto, kar šteje.

Prej sem imel občutek, da izgubljam čas, zdaj pa lahko rečem, da sem sam s sabo pomirjen in na svet gledam na drugačen način, boljši. Zid je padel v Avstraliji, samo prestopiti ga je bilo treba. Sliši se sicer preprosto, ampak ravno to je najtežje. Ko to storiš, ne bo nikoli več tako, kot je bilo, in tako je prav!

Česa ste se naučili na potovanju čez pet celin? Je glava res pomembnejša od fizične pripravljenosti?

Glava porabi skoraj tretjino vseh kalorij, in to ne brez razloga. Je najpomembnejši vidik pri projektih, kot je bil ta. Najprej sem moral spoznati, česa ne zmorem, da sem ugotovil, kaj lahko. Človek je majhen, a je hkrati sposoben izjemnih stvari. Potrebna sta človek in vizija, pomembno je, da se vidiš na koncu.

Najboljši športniki niso tisti z najmočnejšimi mišicami, ampak z najmočnejšo psiho, ki pod pritiskom delujejo bolje kot brez. Spoznal sem tudi to, da sam sebi zadostujem, da dobro shajam sam s sabo. Fizična priprava je samo osnova, je temelj, razliko pa opravi glava.

Kako zahtevna je bila pot? Bolj ali manj od pričakovanega?

Pot okoli sveta je ultimativni cilj. Ne vem, ali je še kateri športni izziv tako dolgotrajen, kot je to. Seveda je težko, ampak na to ne smeš gledati kot na oviro, ampak kot na izziv. Na potovanju sem dobil točno to in toliko, kot sem potreboval. Hvaležen sem za izkušnjo in spoznanje.

Kakšne ljudi ste srečevali na poti? Je v Aziji bolj pristno kot v zahodnem delu sveta?

Všeč mi je pregovor, ki pravi, da se povsod najde dobre ljudi in lepe kraje. Vseeno pa je treba poudariti razlike med državami. Iskreno rečeno, ni mi všeč, kako daleč je prišla zahodnjaška mentaliteta, kjer je pristnost redkejša od polarnega sija. V Aziji so ljudje bolj povezani, manjka pa jim izobrazbe. Ogromno mladih brez izobrazbe pa pomeni šibko in neperspektivno državo.

Na Slovenijo rad gledam kot na državo, kjer je vsak še vedno lahko svoje sreče kovač. Ni mi všeč, ko slišim, da je Slovenija približek Avstrije ali Švice. Mi bi morali iti svojo pot. Vidim potencial, pa ne v naravnih virih ali turizmu, ampak v ljudeh. Ljudje so tisti, ki delajo državo veliko, predvsem mladi.

Se je na poti porodil kak nov cilj?

Mnogo. Najprej bom zaključil ta projekt, s tem da bom misli strnil v neko povezano celoto. Napisal bom knjigo. To bo knjiga, kakršno bi si sam želel prebrati pri 15 letih. Nič balasta, samo to, kar je treba slišati, in brez tega, kar hočemo slišati.

To si želim prenesti na mlade. Veliko jih ima krila, pa si ne upajo skočiti. Želim jih poriniti čez rob. To pa se najlažje stori s predavanji oziroma predstavitvami. Tako zaobjameš največje občinstvo.

Cilji za prihodnost so. Obljubil sem si, da bom počel samo stvari, na katere bom ponosen. Pustimo času čas.