SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Na amaterski sceni doživela že vse, zdaj se dokazuje drugje

2

termometer

24-letna Laura Šimenc, ki bo nekoč ena tistih gospodičen v belih haljah, h katerim odpeljete svoje živalske prijatelje, kadar jih zgrabi bolezen, je zmagovalka Hervisovega rekreativnega kronometra.

Za 24-letnico z milozvočnim glasom in sloko postavo je že toliko zmag, da jih je že zdavnaj nehala šteti. Bodoča veterinarka, ki je v zadnjem letniku fakultete, je avgusta lani pred domačim občinstvom v Ljubljani postala svetovna amaterska prvakinja v cestni vožnji, zato so vsi slutili, da bo želela napraviti korak dlje. In res, nekdanja članica KD Alpe je letos prestopila k avstrijski profesionalni ekipi Niederösterreich RadUnion Vitalogic s sedežem na Dunaju. Pravi, da so začetki težki, a se hitro uči, nabira izkušnje in opaža pozitivne spremembe.

Laura, lani še med amaterkami, letos že med profesionalkami. Ali to pomeni, da bo študij veterine moral na stranski tir? Ne, čaka me le še zadnji letnik na veterini in nekaj prakse. Preprosto sem si rekla, da je to to, da sem v Sloveniji na amaterski sceni videla in doživela že vse ter da je čas, da poskusim nekaj novega. Kako ste prišli v stik z avstrijsko ekipo Vitalogic? So oni stopili v stik z vami ali obratno? Pravzaprav sem se obrnila na Christino Perchtold, neuradno zmagovalko lanskega Maratona Alpe, ki je članica omenjene ekipe, edine avstrijske ekipe z UCI-licenco za ženske. Ekipa me je pritegnila zato, ker ni tako tekmovalno naravnana kot nekatere druge, saj ni vse le v rezultatih, in ker jim je pomembno predvsem to, da tekmovalke počasi napredujejo. Ne preseneča, da je večina tekmovalk zelo mladih. Od 20 do 24 let. Zdelo se mi je odlično, da poskusim, kako je dirkati na profesionalni ravni.

In kako je bilo prvič? Vas je kaj presenetilo? Prvič sem bila dobesedno šokirana (smeh, op. a.).

Zakaj? Ker sem jih od 140 kilometrov odpeljala samo 40. Zgodil se je padec, in ker nismo ujele skupine, so nas prehitela spremljevalna vozila, češ da je za nas dirka končana. Odstop na prvi dirki me je nekoliko potrl in takoj so se začeli manjvrednostni kompleksi.

Tudi na naslednji dirki se je kalvarija nadaljevala. Na dirki za pokal Slovenije se mi je nekdo zaletel v sprednje kolo, padla sem čez krmilo in si zlomila ključnico. Ker se mi je poškodba hitro celila, sem se po tednu dni vrnila na kolo, kmalu pa sem se v Nemčiji udeležila tudi svoje prve etapne dirke. Na štartu nas je bilo 118, šestkilometrski kronometer sem prevozila z navadnim kolesom in zasedla 100. mesto. Še ena grozna uvrstitev, sem si rekla.

Niste pa obupali. Ne, šla sem na naslednjo dirko, kjer je bilo več klancev, ki mi ustrezajo, in tam zasedla 60. mesto, kar je dokaj v redu, na naslednji pa sem bila že 39. In potem sem si rekla: saj mi kar gre, samo še malo moram trenirati.

Prejšnji teden sem se udeležila Dirke po Švici, kjer sem zasedla 20. mesto med 80 tekmovalkami in prišla v cilj s prvo skupino, čeprav zaradi ključnice sploh nisem šprintala. To je kar precej spodbudno. Veseli me tudi to, da se na dirkah vozim v približno isti skupini kot kolesarke BTC City Ljubljana (edina ženska profesionalna kolesarska ekipa v Sloveniji, op. a.). V soboto me čaka dirka ob Gardskem jezeru, ki se je že zelo veselim.

Je Gorazd Penko, športni direktor ekipe BTC City Ljubljana, že vrgel lovke na vas? Že lani me je povabil, a sem rekla, da bi raje še malo počakala in poskusila v rezultatsko manj obremenjenih krogih.

Kakšni so odnosi v vašem novem klubu? Super, s Christino Perchtold sva zdaj na neki način gonilna sila ekipe.

Kdo je vaš trener? Imam slovenskega trenerja Janija Prešerna, pa tudi večino treningov opravim v Sloveniji.

Nikoli ne trenirate z ekipo? Pravzaprav ne, samo na pripravah v Turčiji smo trenirale skupaj.

V katerem jeziku poteka komunikacija? Kar v nemščini.

Kaj je največja razlika med dirjanjem med amaterji in profesionalci? Razlika je ogromna. To je povsem drug svet. Na amaterskih dirkah v Sloveniji sem vedno dirkala s približno 20 starejšimi tekmovalkami, vožnja pa je potekala bolj kot ne kronometrsko. Tu ni bilo boja za položaj, pravih voženj v skupini, to niso bile dirke v pravem pomenu besede. Redko sem se znašla v rdeči coni, med profesionalkami pa sem v rdeči coni že kmalu po štartu. Med profesionalci vso dirko poteka boj, tempo je zelo visok. Tu ne odloča kondicija, ampak tvoja sposobnost predvidevanja, reakcij, varčevanja z močmi v pravem trenutku in napada ob pravem času. To lahko dobiš le z izkušnjami, teh pa mi manjka. Resneje se s kolesarstvom ukvarjam šele dobro leto in mislim, da zelo hitro napredujem.

Kakšne so nagrade v svetu ženskega kolesarstva? Seveda je vse skupaj na precej nižji ravni kot pri moških. Nekatere ekipe imajo to urejeno tako, da tekmovalke prejemajo plačo, pri nas pa imamo plačan prevoz na tekme, drese, prenočitev in prehrano. Jaz sem s tem povsem zadovoljna, seveda pa od tega ne moreš živeti. Zmagovalka mogoče dobi od 300 do 500 evrov.

Kako si potem financirate vse to? Pravzaprav mi ekipa pokrije vse stroške, kolo pa je moje.

Ste si zagotovili sponzorja? Da, moj sponzor je Specialized, za športno prehrano pa ProAction. Pravzaprav s kolesarstvom nimam nobenih stroškov, je pa res, da s tem nič ne zaslužim. To preprosto rada počnem (smeh, op. a.).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin