Anej Doplihar: Nesreča in voziček ga nista ustavila, zdaj piše posebno poglavje #video

V svoji zgodbi Anej Doplihar iz Dornberka ni le delil svojih uspehov na parakolesu, temveč je odprl tudi vrata v vsakdanje življenje, ki ga živi na vozičku. "Vsak dan prinaša nove izzive in vedno se ga lotim s pozitivnim pristopom," pravi. Kljub telesnim omejitvam ostaja zelo aktiven in poudarja, da mu je življenje na vozičku omogočilo, da je razvil nove veščine, prilagodil svoj vsakdan in postal zelo samostojen, med drugim vozi tudi avto.

Anej nam je pokazal, kako spretno vstopi v avto in ga tudi vozi 

Nesreča, ki mu je spremenila življenje, se je zgodila na dirki motokrosa v Orehovi vasi leta 2017. Ko je bil v najboljši formi, se je zgodila huda nesreča, ki ga je prikovala na invalidski voziček. Spomni se trenutka, ko je padel, in občutka, da nekaj ni v redu, vendar je takoj po nesreči ostal osredotočen na to, kako se bo spopadel z novimi izzivi.

"Skupaj bomo zmogli," mu je v trenutku, ko je ležal na progi, dejal oče. Te besede mu bodo za vedno ostale v spominu. Podpora družine mu pomeni ogromno, vendar se je že takrat zavedal, da bo ključno, da tudi sam ohrani pozitivno naravnanost, ki mu pomaga na parakolesarski poti. Lani je bil na svetovnem prvenstvu v Zürichu na četrtem mestu streljaj od medalje, nastopil pa je tudi že na paralimpijskih igrah v Tokiu. Želja člana mebloJOGI ekipe je povezana z igrami v Los Angelesu leta 2028.

Ko srečamo tako pozitivno osebo, ki se sooča s tovrstnimi omejitvami, se hitro zavemo, da lahko s pravim pristopom in naravnanostjo k veliko stvarem pristopamo drugače.

Anej Doplihar kljub nesreči živi polno in aktivno življenje. Foto: Ana Kovač

Čeprav ste na invalidskem vozičku in posledično hendikepirani, ste zagotovo marsikomu z vašo pozitivno naravnanostjo vzor. Ali vam je že kdo rekel, da mu služite kot navdih?

To mi pogosto rečejo. Precej prijateljev in novih ljudi, ki me spoznajo, mi to reče. Jaz pa imam vedno skromen odgovor. Ostal sem ista oseba, isti športnik, kot sem bil pred poškodbo. Vedno sem imel vizijo, da ostanem takšen. Mislim, da mi je to uspelo. Preprosto si ne želim zapletati življenja, ker vemo, da lahko najdeš težave na vsakem koraku. Biti srečen pa je že težje. Ampak jaz s tem nimam težav.

Od kod ste črpali svojo pozitivno energijo, ko ste se znašli v težkem položaju?

Mogoče je res težko najti pozitivne stvari v položaju, kot je bil moj. Ampak jaz s tem nikoli nisem imel težav. Prepričan sem, da sem imel in imam še vedno zelo dobro podporo s strani družine, prijateljev in okolice. Vsi prijatelji so ostali ob meni, čeprav sem se jaz nekoliko umaknil, ker nimam toliko časa zaradi treningov.

Zdaj se trudim, da preživim čim več časa z njimi. Kar se tiče energije, si postavljam dnevne, tedenske in mesečne cilje – pa tudi letne v športu. To me žene naprej. Da zjutraj vstanem, sem poln energije. Ko grem spat, si rečem: "Danes mi je uspelo, imel sem dober dan. Jutri bom poskusil to ponoviti ali pa še izboljšati." In to me motivira, da vidim, kaj lahko dosežem v športu in kaj mi bo prineslo življenje nasploh. V vitrini ima ogromno pokalov iz časov motokrosa in priznanja iz parakolesarstva. Lani je bil parakolesar leta v Sloveniji. Foto: Ana Kovač

Kaj pa vas žene v kolesarstvu?

Rezultati (smeh, op. a.). Moja želja je, da osvojim medaljo na svetovnem prvenstvu, morda še prej v svetovnem pokalu. Konkurenca je vedno močna, vedno so isti tekmovalci, še posebej v Evropi. Potem je še želja po paralimpijskih igrah in medalji.

To se sliši zelo ambiciozno. Torej upate na podvig na igrah leta 2028 v Los Angelesu?

Da, upam. Lani se mi ni uspelo kvalificirati za Pariz, ker so se pogoji v primerjavi s Tokiem zaostrili. Upam pa, da mi bo uspelo v prihodnosti.

Lansko leto ste bili četrti na svetovnem prvenstvu v Zürichu. Ali ste bili veseli ali žalostni, ker vam je malo zmanjkalo do medalje?

Na začetku sem bil malo žalosten. S trenerjem sva razmišljala o tem, da je bila razlika v dolžini dveh oziroma enega kolesa, kar je praktično nič. Po dveh dneh, ko sem dojel, kaj mi je uspelo, smo bili zadovoljni. Vožnja je bila odlična, trasa nam je ustrezala, tako da smo pričakovali, da bomo med prvimi desetimi ali morda celo med prvimi petimi. Četrto mesto je bilo na koncu zelo dobro, borba za medaljo pa je bila še dodana vrednost. Na koncu smo bili veseli. Nastopil je na paralimpijskih igrah v Tokiu, želi pa nastopiti tudi v Los Angelesu in morda osvojiti tudi medaljo. Foto: Vid Ponikvar

Kako je pravzaprav potekala dirka?

Trasa je bila hribovita. Prvi krog je bil zelo težak, kot pri elitnih tekmovalcih. Mi smo imeli prvi krog težak, oni pa so ga ponovili sedemkrat. Klanec je bil zelo strm, mislim, da je bil od 19- do 20-odstoten. Dirka je bila v hladnem vremenu, začeli smo že ob 8.30, vendar sem se kljub dobremu ogrevanju že na začetku počutil nekoliko šibko. Prvi tekmovalci so mi ušli, tako da sem moral pospešiti, da bi jih ujel.

Dejal sem si, da jih moram na klancu ujeti, sicer bo dirka slaba. Po nekaj časa, zaostajal sem že minuto, sem se jim priključil in se boril naprej. Pred spustom sem napadel, nato še enkrat in ušel. Pred spustom se mi je pridružil Norvežan, s katerim sva na koncu šprintala za tretje mesto, medtem ko sta bila vodilna predaleč.

Povedal je, od kod črpa pozitivno naravnanost

Kaj pa naslednje svetovno prvenstvo? Ali že veste, kakšna bo trasa?

Mi ne bomo nastopali v Ruandi kot cestni kolesarji, ampak v Belgiji. Trasa bo v okolici kraja Ronse. Upam, da bo kakšen navpičen klanec. Če bo, bo verjetno zelo strm in kratek, kar mi ustreza. Svetovno prvenstvo bo konec avgusta. Trasa še ni znana, vendar upam, da mi bo ustrezala.

Na tej točki se vam moram opravičiti. Lani sem s svojimi novinarskimi kolegi spremljal svetovno prvenstvo v Zürichu in ste prišli v medijski center ravno takrat, ko je prišel tudi Tadej Pogačar z mavrično majico, in z vami nismo mogli opraviti pogovora. Zato je zdaj prišel na vrsto bolj sproščen in obsežnejši pogovor. Ali je tudi vaš cilj mavrična majica svetovnega prvaka?

Želja je (smeh, op. a.). Delamo na tem. Moraš imeti precej sreče, da si zdrav na dan tekme, da se vse uskladi in dosežeš želeni rezultat.

Foto: Ana Kovač

Ali ste bili v Zürichu z drugimi slovenskimi kolesarji, kot so Pogačar, Roglič in preostali, v istem hotelu?

Ne, nismo bili v istem. Zadnji dve leti smo imeli na Škotskem in v Zürichu v istem kraju svetovno prvenstvo. Na Škotskem smo bili 130 kilometrov narazen, lani pa smo bili vsi v Zürichu. Nismo se organizirali tako, da bi bili skupaj. To smo ugotovili šele kasneje, ko smo videli, da sta štart in cilj na istem mestu. To se je začelo dogajati na novo, tako da bomo poskušali v prihodnosti biti skupaj, če bo priložnost. Na ogledu proge sem srečal našo reprezentanco, Rogliča in druge. Pogačarja nisem videl. Srečal sem tudi ženske reprezentantke.

Kakšni so vaši stiki z drugimi profesionalnimi kolesarji?

Nimam posebnega stika z njimi, razen na prireditvah, kjer se srečamo. Poznam jih, nekateri tudi mene. Pozdravimo se in to je vse.

Ali se kdaj srečate s Primorcem Kristjanom Korenom, ki je nedaleč stran od vašega kraja?

Da, s Kristjanom sva se, ko je še kolesaril, srečala, pozdravila in pogovorila. Enkrat mi je celo popravljal gumo, ker smo bili ravno tam, kjer je on doma.

O tem, kako s svojo pozitivno naravnanostjo vpliva na okolico

Kako pa je poskrbljeno za financiranje vaše kolesarske kariere?

Zveza za šport invalidov Slovenije nas podpira, financira svetovne pokale in svetovno prvenstvo. Če bi se kvalificiral za paralimpijske igre, bi pokrili tudi ta strošek. Pomagajo tudi pri pripravi, kar se tiče dresov, mi ponudijo opremo za tekmovanja. Stroške preostale opreme, kolesa in podobno, moram pokrivati sam.

Koliko stane ena kolesarska sezona?

Nikoli nisem računal, ampak če ne upoštevamo kolesa in opreme, samo priprave stanejo od okoli sedem do osem tisoč evrov letno. Potem so še tekmovanja, nočitve in podobno.

Anej je našel novo strast v parakolesarstvu. Foto: Ana Kovač

Ali so kolesa, ki jih uporablja konkurenca, boljša od vašega?

Imam kolo, s katerim lahko zmagam na svetovnem prvenstvu in paralimpijskih igrah. Seveda obstajajo boljši okvirji, nekoliko lažji in bolj aerodinamični, ampak to so majhne razlike, ki na koncu štejejo v šprintih. Moje kolo je še vedno konkurenčno. Letos bom še nastopal s tem kolesom. Če pa bo priložnost za boljše, ga bom zamenjal, ampak za zdaj bom ostal pri tem.

S tem športom ste se začeli ukvarjati zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Kaj se je pravzaprav dogajalo usodnega leta 2017, ki vam je spremenilo življenje? Kako se spomnite dogodka?

Spomnim se tistih lepih trenutkov, ko sem zmagal prvo dirko, ko je zmaga prišla nepričakovano. Poleti sem garal, treniral na progah, kjer je bila dirka, kar do takrat nisem. Potem sem prišel na dirko, zmagal s presenetljivo prednostjo – mislim, da je bila 40 sekund. Štartal sem prvič, gledal sem in se spraševal, ali se je drugim zataknila zapornica. Pravzaprav sem toliko napredoval, da sem "eksplodiral". Leta 2008 sem postal pokalni prvak. Potem so se rezultati stopnjevali, vozil sem tudi dirko svetovnega prvenstva v Švici, kar je bila velika želja v karieri, ko sem vozil motokros.

Tistega dne, 14. oktobra 2017, je bila pokalna dirka v Orehovi vasi. Prvo vožnjo sem zmagal, v drugi vožnji pa ... Na motorju sem se počutil dobro, bil sem prepričan vase in takrat se ponavadi zgodi takšna nesreča. Padel sem, padec je bil nesmiseln. Poletel sem čez krmilo, ko mi je zdrsnilo prvo kolo. Ko je zagrabila prva guma, sem poletel čez krmilo in padel na tla, motor pa neposredno na moj hrbet.

Motokros mu je spremenil pot, a njegova volja ostaja neomajna. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kaj se je dogajalo potem?

Nisem se mogel premakniti, nisem čutil nog in sem čakal, da bodo šli drugi motorji mimo mene. Vozili so mimo moje glave, ker sem bil ravno za previsom. Oče je prišel do mene in me vprašal, kaj se dogaja. Jaz sem mu rekel, da ne čutim nog in da me boli zadaj – imel sem serijski zlom reber in prebita pljuča. Čutil sem bolečino ob vsakem vdihu. Ko je stisnil mojo roko, mi je rekel: "Skupaj bomo zmogli." Takrat sem vedel, da imam podporo.

Helikopter me je odpeljal v UKC Maribor, kjer sem imel še isti večer operacijo. Drugi dan je bilo na srečo vse v redu, kar se operacije tiče. Zdravniki so namreč rekli, da bom morda en teden v umetni komi. A je bilo vse v redu in so me drugi dan zbudili. Vse sem prepoznal. Nisem imel drugega udarca. Ker me je udaril motor, je bilo vse polomljeno.

Kako ste takrat gledali na svojo prihodnost?

Takrat sem dobil upanje, da bom še kdaj hodil. Ko sem bil na tleh sredi proge in nisem čutil nog, sem vedel, za kaj gre. Imel sem 24 let. Takrat sem pomislil na prijatelja iz vasi, ki je bil v podobni situaciji. Bila sva sošolca v osnovni šoli. Bil je prvi v Sloveniji, ki je končal na vozičku po poškodbi v motokrosu. On je tetraplegik – premika lahko le glavo. Takrat sem rekel, da se to meni ne more zgoditi. Ne moreva biti dva iz iste vasi, ki bi se jima to pripetilo. Vendar se je.

In ko sem čutil, da ne morem premakniti nog, sem še vedno upal, da bo šlo vse pozitivno. Mislil sem si, da bom najprej potreboval voziček, morda nekaj mesecev, eno leto, a kasneje bom spet hodil. Upanje je bilo močno. Na koncu se navadiš.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kaj so zdravniki rekli glede vaše prihodnosti?

Zdravniki so rekli, da moram počakati tri mesece, da oteklina izgine, in da bodo šele potem lahko postavili natančnejšo diagnozo. Morda ti dajo takšno upanje, da bi psihološko lažje pretrpel to obdobje.

Ali so vam rekli, da obstaja možnost, da bi lahko spet hodili?

Ko sem šel po šestih mesecih po poškodbi v Zagreb, mi je zdravnik, ki je operiral v Ameriki, rekel, da verjetno ne bom nikoli hodil. Pregleda mi ni bilo treba plačati. Hudo je, mi je rekel. Hrbtenjača je prekinjena in je majhna verjetnost, da bom še kdaj hodil. Niti evra ni hotel od mene. S tem mi je dal vedeti, da je zelo mala verjetnost, da bom še kdaj premaknil noge.

Ali obstaja kakšno upanje? Znanost vendarle napreduje.

Isti zdravnik mi je rekel, da v ZDA izvajajo raziskave in testiranja. Ponudil mi je možnost, da naredijo operacijo, ki stane okoli sto tisoč evrov. Vstavili bi mi čip na mesto poškodbe. Zdravnik mi je povedal, da bi lahko hodil kot robot in naredil morda le nekaj korakov. Ob tem bi se mučil. Po mojem mnenju to nima smisla. Strinjam se z njim. Vseeno pa sem optimističen, da bo čez deset ali petnajst let tehnologija napredovala in bo to mogoče ozdravljivo. A bolj za tiste, ki bodo imeli svežo poškodbo. Vprašanje je, ali bo to zame relevantno.

Foto: Ana Kovač

Zdaj ste se povsem navadili na življenje, kakršnega živite.

Ne potrebujem operacije. Želim le, če bi bilo mogoče, da bi čutil. Spodaj nič ne čutim. Če bi čutil noge, najbolj tisto, kdaj moraš na blato, malo potrebo ...

Kako potem urejate dnevne potrebe?

Danes uporabljam posebne vložke za inkontinenco, če mi kdaj uide. Delaš po občutku, koliko spiješ, gledaš na uro. To je del mojega vsakdana. Ko sem bil na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, so mi dejali, da bom telo navadil na to, kdaj bom šel na veliko in malo potrebo. Vprašal sem jih, kako je to mogoče. In je.

Kako ste potem spoznali kolo? Menda ravno na inštitutu Soča.

Da, tako je bilo. Potem ko sem končal v bolnišnici Maribor. Tam sem preživel mesec in pol, nakar sem šel na URI Soča, kjer sem bil še približno pet mesecev. Takrat smo ob koncih tedna hodili domov, tudi med prazniki. Ko enkrat osvojiš osnovne stvari, kot so presedanje iz postelje v voziček, samooskrba in higiena, začneš hoditi domov, kjer se privadiš na domače okolje. Na Soči je vse prilagojeno, vrata so široka, imajo ročaje in vse je enostavno. Doma pa naletiš na različne ovire, kot so majhne stopničke in klančine, kjer moraš prilagoditi gibanje telesa. Potem sem začel hoditi domov in zaključil rehabilitacijo.

Ko sem prišel domov, sem si rekel, da ne morem biti ves čas doma. Takrat sem se odločil, da moram nekaj početi, da bom srečen. Možnosti sta bili dve: košarka na vozičku ali kolo. Kolo mi je bilo bližje, ker je bolj adrenalinsko in je bolj podobno motokrosu, ki sem ga že poznal. Košarka pa bi pomenila vožnjo v Ljubljano dvakrat na teden, kar mi na začetku ni dišalo. Takrat še nisem bil tako spreten. Na URI Soča sem si izposodil kolo za en mesec, ki je minil izredno hitro. Na začetku sem kolesaril dvakrat na teden.

Imel sem čas, vendar še nisem imel mišic v rokah. Moral sem se navaditi presedati na voziček, se presesti, ko sem se šel tuširati. Na začetku je naporno. Kolesaril sem za rekreacijo. Takrat je bil Aleksej Dolinšek iz Skrilj blizu Ajdovščine trener parakolesarjev. Nekajkrat me je videl, ko je bil na kolesu. Povabil me je na reprezentančne priprave. Dejal sem si, da bom poizkusil, se učil od fantov, kako se preseda, kako trenirajo. Potem so mi dali možnost, da grem na dirko. Tako se je začelo. Dobil sem licenco, začel dirkati in zdaj sem tukaj.

Foto: Ana Kovač

Ali vas je kolesarstvo zanimalo že prej, ko ste se ukvarjali z motokrosom?

Da, vedno sem si želel voziti specialko, vendar nikoli nisem začel. Imel sem treking kolo za kondicijske treninge, vendar sem se več posvečal motokrosu. Kolesaril sem bolj za kondicijo in rekreacijo.

Koliko kilometrov zdaj prevozite tedensko in kako poteka vaš trening?

Če ni tekem, na tedenski ravni naredim okoli 15 ali 16 ur treninga. To vključuje dva dni na teden v fitnesu, ponavadi torek in četrtek po uro ali uro in pol, pri čemer mi pomaga trener. Treninge za kolesarstvo in fitnes mi piše isti trener. Kolesarske treninge beležim prek aplikacije, kjer on vse spremlja. Ponavadi sem na kolesu vsak dan, razen ta teden, ko imam razbremenilni teden. Ta teden bom imel približno od deset do 11 ur treninga. Vsak dan sicer kolesarim, treningi pa trajajo vsaj uro in pol. Ob koncu tedna naredim šest ur treninga.

Kakšen je vaš povprečen tedenski kilometrski dosežek?

Povprečno naredim okoli 300 kilometrov na teden, če sem doma in imam ravninske trase brez preveč klancev. Vzame mi precej časa, a delam le to. Poskusim se prebiti čez mesec, da ostane tudi nekaj financ za čas, ko ne bom več kolesaril.

Kakšno hitrost dosežete z vožnjo na kolesu?

Na ravnini lahko dosežem hitrost od okoli 30 do 32 kilometrov na uro, če ni vetra. Ko vozim intervale, lahko dosežem tudi do 40 kilometrov na uro. Povprečno hitrost imam okoli 29 kilometrov na uro.

S spretnostjo in vztrajnostjo premaguje tudi vsakdanje izzive, kot je vstopanje v avto. Foto: Ana Kovač

Kako pa doživljate promet? Sam kot rekreativni kolesar opažam, da je na cesti vse več avtov in so posledično ceste bolj zasedene. Ali ste imeli kakšne nevšečnosti ali težave?

Jaz sem nizko, zato imam kar nekaj težav, saj je to težko opaziti. Imam lučko, ki utripa, če se približuje avto. Brez te lučke ne grem več kolesarit, saj me skrbi. Bojim se. Lučka je vidna bolj kot zastavica. Utripa in bolj opozori voznika. Tudi jaz sem udeleženec v prometu z avtom, in ko vidim kolesarja z utripajočo lučko, vem, da je to bolje, in me takoj opozori. V primerjavi z navadnimi kolesarji vidim prednost v tem, da imam majhno ogledalce na kolesu. Ko gledam naprej, vidim tudi, kaj se dogaja zadaj. To je obvezna oprema za dirkanje in v prometu je to nadvse dobrodošlo. Pri dirkanju pa pride še posebej prav v zaključkih, saj vidiš, kdaj moraš poganjati, če je kdo za tabo.

Večjih težav ob kolesarjenju na cestah nisem imel. Enkrat mi je nekdo žugal skozi okno. Če bi se ustavil, bi mu povedal, zakaj sem sploh na takšnem kolesu. Slišal sem tudi komentarje: "Lahko je tebi, ker spiš na kolesu." Samo zasmejem se in jim rečem, naj poizkusijo in bodo videli, kako je. To se mi je zgodilo na maratonu. Ne zamerim ljudem, ker rečejo nekaj, preden razmislijo.

Kaj pa avto? Ali ga vozite normalno? Avto mora biti za vas prilagojen.

Ravno ta teden sem dobil novega. Zdaj se moram še malo navaditi. Avto je povsem normalen in ima avtomatski menjalnik. Imam osebni kombi, ker potrebujem več prostora. Zadaj imam sedeže, ki jih lahko odstranim, da imam prostor za kolo in voziček. Ko grem na priprave, imam veliko opreme. Uporabljam avtomatski menjalnik in potrebujem ročko za zavoro in plin. Ko porinem ročko naprej, je to zavora, ko jo potegnem nazaj, je to plin. Ročka je povezana na pedala, tako da lahko normalna oseba normalno vozi z nogami ali z roko, kakor želi. Avto se ne predeluje. Če ga nato prodaš, se ročka le odstrani in ga je mogoče normalno uporabljati. Tako da je to precej enostavna predelava za nas, ki smo na vozičkih.

Kako pa je na splošno v Sloveniji za ljudi na vozičkih? Ali je za vas dobro poskrbljeno v objektih, na javnih površinah …?

Mislim, da je vedno boljše. Seveda obstajajo določene stvari, ki bi jih bilo mogoče izboljšati. Na primer predsedniška palača, ki je ne smejo spreminjati. Zgodilo se je, da sem bil tam in se je pokvarilo dvigalo. Ni strokovno, da me nosijo po stopnicah, čeprav me to ne moti. Zaradi njih in ugleda to ni dobro.

Kakšne zaščitene zgradbe ne smejo spreminjati, da bi naredili dvigalo ali klančino, čeprav bi bil finančni vložek minimalen. Ko sem šel s prijatelji v Stožice, smo zamujali in nismo vedeli, kje je vhod za invalide. Na koncu so me navijači prijeli in me nesli po stopnicah. Jaz sem tip osebe, ki ne zapleta, če je le mogoče. Poskušam uživati in si na tem področju ne ustvarjam preprek.

Veliko potujem in opažam mesta, ki so bolj ali manj prilagojena. Večja težava so pločniki. Zlasti na kolesu, četudi na vozičku. Če ni klančine in je rob, moram iti nazaj s kolesom. Malo je nerodno. Nekdo, ki ne obvlada vozička, mora iti nazaj po isti poti in iskati klančino, da lahko prečka pločnik. To je zelo neprijetno. Kakšne stvari bi bilo mogoče prilagoditi z manjšim finančnim vložkom. Povsod ni mogoče, a se dela na tem, da se izboljšajo pogoji za nas "vozičkarje".

Foto: Ana Kovač

Ali ste se povsem privadili na bivanje na vozičku? Doma imate prav tako vse prilagojeno za nemoteno življenje.

Ja, telo se hitro prilagodi, če preveč ne zapletaš. Potrebuješ določen čas. Po mojem mnenju je vse mogoče, če se res potrudimo.

Videl sem, da ste šli pred dnevi smučat. Kako je bilo? Ali ste prvič smučali?

Da, šel sem. Bil sem prvič (smeh, op. a.). To je bila želja že od leta 2019, ko Zveza paraplegikov Slovenije organizira smučarski kamp na Rogli. Takrat sem imel zdravniški poseg, zato nisem šel. Lani sem bil v Avstraliji na svetovnem pokalu, tako da spet ni bilo mogoče. Letos pa sem se z veseljem udeležil. Navdušil sem se. Moja želja je bila, da bi se enkrat spustil sam, brez spremljevalca. To mi je uspelo. Zadnji dan sem smučal že sam. Bili smo tri dni na Rogli, prvi dan je deževalo, zato nismo smučali. Drugi dan sem se učil, tretji dan sem že smučal sam. V četrtek smo imeli tudi državno tekmovanje paraplegikov in sem smučal brez padca. To je bila zame velika zmaga.

Ali vas je zdaj pritegnilo tudi smučanje?

Če bi imel smučišče blizu, bi šel vsak dan. Spet potrebuješ opremo. Obstaja tudi možnost, da si jo izposodiš. Čakam družbo, da bomo šli, in upam, da nam naslednji teden uspe en dan iti na sneg.

Ampak paralimpijske igre so v igri le poleti?

Da. To je le za to, da premostim zimo in si malo popestrim čas, ko sem doma.

Foto: Ana Kovač

Kako so pa starši doživljali vašo situacijo? Na začetku ste omenili, da vam je oče rekel, ko ste ležali na progi, da bodo z vami in naj vas ne skrbi.

Takrat sem bil star 24 let in sem bil ravno v obdobju, ko najbolj uživaš. Mislim, da tudi zdaj uživam, da ne bo pomote. Po mojem mnenju je bilo njim težje kot meni oziroma sem prepričan, da je bilo težje. Dostikrat sem se postavil v vlogo brata. Imam dvojčka in starejšega brata. Če bi videl enega izmed njiju na postelji in ne bi mogel premikati nog ter bi samo ležal, bi bilo dosti težje, kot je bilo takrat meni, ko sem bil na postelji.

Seveda so bili tudi zame težki trenutki, predvsem zvečer, ko sem ostal sam v bolnici in so se ugasnile luči ter se mi je začelo marsikaj vrteti po glavi. Razmišljal sem, da se moram čim bolj potruditi, da bo tudi njim čim lažje, ker vem, da jim ni bilo enostavno. To me je gnalo naprej. Vsak dan sem se trudil. Kot sem rekel, sem prepričan, da je bilo težje njim kot meni.

Kako so se prilagodili in navadili na vse?

Mislim, da je bila največja podpora to, da so bili ves čas ob meni. Takrat sem bil mesec in pol v bolnišnici v Mariboru. Imel sem srečo, da so lahko prihajali k meni na obisk, čeprav sem bil na intenzivnem oddelku. Vsak dan so bili ob meni. Padel sem v Mariboru na dirki, imeli smo avtodom, ki se je premaknil samo pod okno bolnice. Mislim, da je bil oče vse dni tam in je le enkrat odšel domov. Mama je bila prav tako večinoma z mano. Brata sta se izmenjevala.

Avtodom je predstavljal kot nekakšno hiško, kjer so spali. Ves čas so bili pri meni. Vsak dan je prišel k meni na obisk kdo iz motokrosa – iz Hrvaške, Slovenije. Mislim, da ni bilo dneva, ko nisem imel obiska. In to je tudi njih držalo pokonci, ko so videli, da nismo sami in da imamo podporo. V tistih trenutkih je to prišlo še kako prav.

Ta podpora je res ključna, da ima posameznik prave ljudi na pravem mestu.

Tista energija, ko pridejo do tebe, ko ti rečejo lepo besedo ali pa mi samo napišejo sporočilo na telefon, mi je veliko pomenilo.

Ali ste kdaj dirkali tudi s Timom Gajserjem?

Da, sem. Tisto leto sem vozil 450, najmočnejši razred. Takrat smo na državnem prvenstvu skupaj tekmovali. Ko je bil mlajši, smo že dirkali, ko sem vozil 250. Dirkali smo skupaj v Sloveniji. Zdaj, ko grem na kakšno dirko državnega prvenstva – do njega ne upam priti zaradi dostopnosti in blata. Če me vidi, vedno pride do mene in me pozdravi. Drugače jaz njega. Bil sem tudi na njegovem sprejemu, ko je bil nazadnje svetovni prvak. Tako da če imam čas, se rad udeležim dirke motokrosa.

Ali se vam šport ni zameril zaradi nesreče, ki se vam je pripetila?

Na začetku sem še celo razmišljal o tem, da bi se preizkusil na motokrosu. Spoznal sem fanta iz Udin, ki je imel prilagojen motor. Imel je enako poškodbo kot jaz. Rekel mi je, naj pridem. Prav tako je imel prilagojen gokart. Pravzaprav sem se takrat odločil, da se bom raje začel ukvarjati s kolesarstvom. Skakati si nisem več upal, želel pa sem si občutka adrenalina in hitrosti. In kolesarstvo mi je to predstavljalo.

Ali ste se morda kdaj poizkusili še v kakšni drugi adrenalinski aktivnosti?

Tako kot je pozimi organizirano smučanje na Rogli, so poleti organizirane aktivnosti v wakeparku. Na Krku imamo kamp, kjer preživimo nekaj dni. Pred dvema letoma sem bil prvič, lani se mi ga ni uspelo udeležiti. Tam se zberejo paraplegiki na vozičkih in skupaj uživamo v rekreaciji in se družimo ob tem.

Foto: Ana Kovač

Kakšne pa so vaše želje za prihodnost, tako na osebnem kot tekmovalnem področju?

Predvsem si želim, da mi bo zdravje še naprej služilo in bom v dobri formi, kot sem danes. To mi omogoča dober trening in normalno življenje. Kar se tekmovalnih želja tiče, si želim napredovati v kolesarstvu. Letos bom skušal ponoviti sezono, kar se tiče priprav. Seveda bom poskušal določene stvari še izboljšati, da bom čim uspešnejši in dosegal čim boljše rezultate, tudi potem na svetovnem prvenstvu.

Kako je s starostnimi omejitvami pri kolesarjenju? Ali obstaja kakšna zgornja meja?

Pri parakolesarjenju ni zgornje starostne omejitve. Mislim, da lahko začneš tekmovati že pri 13 ali 14 letih. Zgornje meje ni. Na paralimpijskih igrah je bil v Tokiu bronast na cestni dirki 63- ali 64-letni Švicar. On je na zimskih in poletnih igrah dobil številne medalje. Lani se je upokojil. Mislim, da je bil najstarejši.

Kako je z vašim nastopom na paralimpijskih igrah v Los Angelesu in kvoto, ki jo je treba zagotoviti?

Trenutno še ne vem ničesar, kar se kvot tiče. Za zdaj je vse v fazi načrtovanja. Predvsem si želim doseči prvo medaljo na drugih dirkah, potem pa bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.