SiolNET. Sportal Hokej
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj hokejisti v Severni Ameriki igrajo na manjših igriščih kot v Evropi?

4

termometer

Hokejska igrišča so v Severni Ameriki nekoliko manjša, kot določa standard Mednarodne hokejske zveze (IIHF), ki ga upoštevajo v preostalem svetu. Zakaj je tako, ni povsem jasno.

Hokejska sezona je že v polnem teku, tekmovanje so začeli tudi v najmočnejši hokejski ligi na svetu, severnoameriški NHL, kjer pa najboljši slovenski oklepnik in njegovi soigralci iz Los Angelesa drsajo po nekoliko manjši ledeni ploskvi, kot jih poznamo pri nas, v Evropi in domala po vsem svetu. Standardno NHL-ovsko drsališče je sicer dolgo 61 metrov, prav toliko kot tista po IIHF-standardu, zato pa je štiri metre ožje (30 metrov – 26 metrov).

Radij v kotih je pri obeh različicah igrišč 8,5 metra, zato pa je pri IIHF od zadnje bande do golove črte razdalja štiri metre, pri NHL pa 3,4 metra. Napadalna tretjina na IIHF igrišču je dolga 17,3 metra, na NHL pa 20. Vse te razlike seveda vplivajo na igro, kanadsko-ameriška je tako bolj fizična, na telo, evropska pa bolj drsalna. Tudi v ZDA so vse glasnejši pomisleki, da bi vpeljali večja igrišča.

Drsališče Victoria je postalo standard lige NHL

Ampak zakaj sploh so tako različna? Mere standardnega notranjega, se pravi pokritega NHL-igrišča je dalo drsališče Victoria v Montrealu. To so zgradili leta 1865, leta 1875 pa je gostilo tudi prvo uradno hokejsko tekmo pod streho. Ledena ploskev je merila 62 metrov v dolžino in 24 metrov v širino, pozneje so standardnemu hokejskemu rinku (škotska beseda rink je danes v splošni uporabi za hokejska igrišča, pomeni pa stezo, saj je izvorno opisovala progo v curlingu) dodali še zaobljene kote, model zanje je bila še ena kanadska dvorana, Montreal Arena, zgrajena leta 1898. To je torej severnoameriška zgodba. Kaj pa preostali svet?

Sprejeli kanadska pravila, igrišče pa je ostalo večje

Tukaj glavno vlogo igrata IIHF (zveza, ustanovljena leta 1908) in Mednarodni olimpijski komite (MOK), ki je hokej spustil v program poletnih iger leta 1920 v belgijskem Antwerpnu. Prva leta tako imenovanega mednarodnega in olimpijskega hokeja so bila smešna, pravila nedodelana, udeležba bolj kot ne zanesenjaška, igrišča pa tudi, kakor je že naneslo.

V Antwerpnu so hokejisti igrali na drsališču, ki je bilo prvotno namenjeno le umetnostnemu drsanju, mer 56 metrov dolžine in le 18 metrov širine. Igrali so dvakrat po 20 minut, vsaka ekipa je imela na igrišču po sedem mož … Takoj po tem turnirju je IIHF na kongresu sprejel kanadska pravila igre, šest mož v ekipi, trikrat po 20 minut igre, ostal pa je pri nekoliko večji ledeni ploskvi.

Na igrah v Vancouvru na NHL-ovskem igrišču

V Mednarodni hokejski zvezi so imele več besede evropske hokejske sile, z vprašanjem dimenzij hokejskega igrišča se Kanadčani in Američani niti niso zares ukvarjali, svoje pa je dodala še Mednarodna drsalna zveza, ki je za tekmovanja v umetnostnem drsanju raje zahtevala večje ledene ploskve. Igrišče IIHF je zato kaj kmalu postalo tudi olimpijski standard in poti nazaj niti ni bilo več.

Le še na olimpijskih igrah leta 2010 v kanadskem Vancouvru so hokej igrali na manjšem, NHL-ovskem rinku, glavni razlog za to odločitev pa je bil, da so lahko organizatorji v dvorano, kjer se je igral kanadski nacionalni šport, zato spravili nekaj sto ljudi več.

V Severni Ameriki poteka debata o velikosti igrišč

Prav večje število gledalcev, ki jih je mogoče spraviti v dvorano z manjšim igriščem, je eden od glavnih razlogov, da v Severni Ameriki še vedno vztrajajo pri standardu Victoria, saj je sicer tudi v ZDA vse glasnejša debata, da bi morali počasi uvesti večja, olimpijska drsališča. Nekateri še vedno menijo, da je igra na manjšem prostoru bolj dinamična, številni pa menijo nasprotno, da je na večjem, kjer do izraza pridejo drsalne veščine, lepša.

"Hokejisti so vse večji in hitrejši, čas in prostor pa se krčita," je zapisal kolumnist kanadske spletne strani TheStar Dave Feschuk in misel razvijal naprej: "Ko veščine igralcev rastejo, je vse manj golov. Tudi najbolj spretnim prepogosto zmanjka prostora, da bi pokazali vse, kar znajo, ob trdi, fizični igri pa je poškodb še vedno veliko, čeprav sta napredovala tako trening kot zdravstvena oskrba. Rešitev je preprosta in hkrati težko izvedljiva, Razširite igralno površino."

Igralcem je bolj ali manj vseeno

Prilagoditev na večje igrišče za severnoameriške profesionalce ne pomeni večjih težav, ko pridejo igrat na olimpijske igre ali svetovna prvenstva. Prilagajanje v drugo smer je lahko bolj zagatno, a na splošno zaradi tega hokejisti ne delajo drame. "Za vratarja je še največja razlika v kotih. Na večjem igrišču imajo napadalci več prostora in h golu lahko pridrsajo bolj na široko, to pa je to. Na igrišče, kakršno koli že je, se privadiš na nekaj treningih, morda kdo potrebuje tekmo ali dve, več o tem ne razmišljamo," je v intervjuju za SB Nation povedal slavni švedski čuvaj mreže Henrik Lundqvist, ki je z reprezentanco osvojil olimpijsko zlato v Torinu, klubske barve pa brani pri New York Rangers.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin