Zaščitijo naj športnike

Ob Pekingu je zaradi poškodbe hrbta, ki je celo kazala na zaključek športne poti, izpustila še letošnje evropsko prvenstvo v Tbilisiju v Gruziji. K tekmovalnemu vzdušju in ritmu se je vrnila na tekmah svetovnega pokala in na sredozemskih igrah v Pescari, kjer je bila ob srebrni medalji razočarana kot že dolgo ne. Nov izziv je bil že tedaj, ko je po poroki nastopala že z novo »podobo« Raša Sraka Vukovič, svetovno prvenstvo v Rotterdamu. Ljubljančanka, ki je najbolj izkušena v slovenski vrsti, si je za cilj zadala uvrstitev med najboljših sedem in v soboto ji je to tudi uspelo. Obenem je rotterdamski dosežek tudi njena druga najboljša uvrstitev na svetovnih prvenstvih, boljša je bila le pred štirimi leti v Kairu, kjer je osvojila sploh prvo slovensko medaljo na svetovnih prvenstvih.

V soboto se je hitro videlo, da je to spet prava »stara« Raša, saj je predvsem v prvih dveh dvobojih s Kitajko Doujevo in Brazilko Portelo svojo nalogo opravila v slogu izkušenih tekmovalcev, ki v vsakem trenutku na blazini vedo, kaj jim je potrebno storiti. Četrtfinalni dvoboj z Japonko Mino Watanabe je vse to nadgradil, le zmaga v podaljšku borbe je pripadla Azijki. Tedaj je bilo jasno, da Raša Sraka Vukovič v največjem evropskem pristanišču ne more više od 3. mesta. Že ob vrnitvi s tekmovališča na vadbišče pa je mimogrede pripomnila, da ji naslednja nasprotnica Tunizijka Houda Miled nikakor ne ustreza. "Takoj sem vedela, kaj me čaka. Sicer je bila to moja prva borba z njo, ampak na treningih sva se že srečali. Je izjemno čvrsta in predvsem ne dovoli, da se ji približaš. Moj način boja proti njej enostavno ni dovolj dober. Sicer sem na koncu izgubila z najmanjšo razliko v kaznih, ampak tudi to je bilo slovo od tega tekmovanja. Glede na vse prikazano bi se morda danes res lahko naredilo več, ampak na koncu sem z doseženim povsem zadovoljna. Konec koncev sem izpolnila tudi cilj, ki sem si ga postavila pred prihodom v Rotterdam," je pripovedovala po koncu prvega dvoboja repesaža.

Obenem se je Raša Sraka Vukovič dobro zavedala, da je pritisk mlajših vse večji in prav v kategoriji do 70 kg se je to tudi na koncu v celoti potrdilo (op. a. najstarejša na zmagovalnem odru je imela 23 let). Sraka Vukovič je že povsem pomirjena po naporni borbi nadaljevala: "Seveda je dejstvo, da ko imaš doma medaljo in veš, da si zraven, si vedno želiš še več. Toda tudi mimo tega, da je vse več mladih, željnih bojev in uspehov med nami, enostavno ne gre. Ob vseh poškodbah in težavah, ki sem jih imela, tudi telo očitno ne zmore vsega tistega, kar je nekdaj zmoglo. Seveda to ne pomeni, da nisem bila pripravljena. Če bi bilo to, bi obstala že v 1. krogu. Za nekaj več od 7. mesta mora biti zares popolnoma vse na najvišji ravni. Vsekakor smo slovenske tekmovalke še vedno tu blizu, nekaj sreče nam je tudi zmanjkalo (op. a. Lucija Polavder ob pogovoru še ni nastopila), ampak ne smemo pozabiti, tu so zares vsi najboljši s celega sveta. O tem, kako je judo razširjen po svetu, pa nima pomena izgubljati besed. Samo na tribune polne dvorane poglejte in boste videli vse." Ob izzivanju, če je to spodbuda za naprej, pa je dodala: "Vem, da mislite na London čez tri leta, ampak to je še predaleč. Pri mojih letih in v mojem položaju razmišljam le za sezono naprej. Pa še to ne zdaj. V tem trenutku mi je pomemben le odmor, niti nisem še bila na poročnem potovanju. Ko se vrnem v telovadnico, bova s trenerjem Grego Brodom sedla skupaj in naredila načrt za naslednje leto. Poudarjam, za leto 2010, London bo šele dve leti kasneje in trenutno niti pomislim ne na to, da bodo tam naslednje olimpijske igre."

Težav s poškodovanim hrbtom je vse več. To je enostavno davek skorajda dveh desetletij ukvarjanja z judom: "Trenutno je tako, da ko sem povsem ogreta, ni nobene težave. Tudi tu me je najbolj skrbelo, kako se bom po odmoru še enkrat povsem pripravila na dvoboj, ampak s tem ni bilo težav. Najhuje je v pripravljalnem obdobju in bolečine so prisotne vedno po vsaki vadbi, ko se telo ohladi. Vsekakor tako, kot je bilo, če se vrnem k mladim, ne bo nikoli več. Enostavno dokler bo šlo, bom zraven, ko ne bo šlo, bo potrebno sestopiti in prepustiti mesto mlajšim, da osvajajo odličja tudi za nas. Kdaj bo to, pa ne ve nihče, niti sama." Sledil je sicer smeh, ki pa je prinašal več pomenov. Vsekakor pa je s svojimi izkušnjami Raša Sraka Vukovič tudi zelo primerna za oceno nenehnih sprememb pravil v judu, torej njenem športu.

"No, tu pa lahko zelo hitro postanem zelo jezna. To nenehno spreminjanje me zares jezi, kot bi se igrali z nami športniki, kot da jim ne bi prav nič pomenili. Pa smo, vsaj upam, tako mi osrednje figure tega dogajanja. Letošnje zadnje spremembe sprejete tu v Rotterdamu sicer obetajo, da bi se judo res lahko vrnil k svojim koreninam. Čeprav menim, da s tem, da bi povsem prepovedali prijemanje za hlačnice kimona, malo celo pretiravajo. Toda če bo to na bližnjem svetovnem mladinskem prvenstvu v Franciji sprejeto, bodo mnogi imeli kar precej težav z novimi prilagoditvami. Tu mislim predvsem na tekmovalce s področja nekdanje Sovjetske zveze. Velika težava je podeljevanje kazni, saj si sodniki pri tem niso povsem enotni, tako da je včasih zelo pomembno, kdo ti sodi. To bodo morali bolj izenačiti. Brez vseh dvomov pa bi repesaž morali pustiti v stari obliki in ga ne spreminjati v smer, da imajo možnost popravnega izpita le poraženci četrtfinala. Res je precej kruto do tekmovalcev, ki se na največje tekme pripravljajo celo leto, da so potem na blazini največ osem minut, mnogi pa še to ne. Sploh če ti še žreb ni bil naklonjen in bi te odličen nasprotnik iz 1. kroga ob njegovi uvrstitvi v polfinale potegnil v popravne izpite. Vsaj nekoliko bi le morali gledati tudi na nas tekmovalce," je zaključila Raša Sraka Vukovič, ki je v Rotterdamu ostala brez medalje. Je pa prišel čas za medeni teden, to pa je tudi nekaj.