Slovenski judoist odkrito o prestopu k Turkom; ni želel končati kot nekateri #intervju

Foto: Osebni arhiv Potem ko je Mihael Žgank, aktualni svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov in najboljši slovenski judoist lanskega leta, jeseni izrazil željo po prestopu v turško judo reprezentanco, je v javnosti završalo. Nekateri so njegovo željo obsojali, mnogi so jo razumeli.

Žgank je namreč pojasnil, da je edini razlog, zaradi katerega je pripravljen nastopati za drugo državo, finančne narave, saj si v Sloveniji s svojo športno kariero ne glede na raven rezultatske uspešnosti ne bo mogel zagotoviti eksistence.  

Pogajanja med slovensko in turško judo zvezo so trajala kar štiri mesece, 24-letni judoist iz Migojnic pri Žalcu je ta čas treniral in se je od pogajanj umaknil.

Konec prejšnjega tedna so iz slovenske judo zveze sporočili, da so pogajanja uspešno končana, turška judo zveza je pristala na višino odškodnine, Žgank pa lahko začne pridobivati turško državljanstvo, ki je predpogoj za nastopanje za njeno izbrano vrsto.

Z mladim judoistom, ki ima na prsih tatu ''Passion is everything'' (Strast je vse), ki dokazuje, da se v življenju vsega loteva s strastjo, smo se pogovarjali o razlogih za željo po odhodu iz slovenske reprezentance, Sloveniji in ambicijah.

1. septembra lani je v Budimpešti osvojil naslov svetovnega podprvaka. To je najboljša moška uvrstitev za slovenski judo. Foto: Osebni arhiv

Kdaj ste začeli razmišljati o tem, da bi srečo poiskali v tujini?

Že po lanskem evropskem prvenstvu, kjer sem izpadel že v prvem krogu, sem začel razmišljati o spremembah, a sem se takrat odločil, da bom stisnil zobe še do svetovnega prvenstva (Žgank je 1. septembra lani v Budimpešti postal svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov, op. a.). Turki so po prvenstvu spet resno pristopili in takrat sem se odločil.

Kaj je bil glavni razlog, da ste začeli razmišljati o prestopu v drugo reprezentanco? Je šlo zgolj za sredstva, za zagotovitev eksistence, za misel na prihodnost?

Da, odločale so izključno finance. V zadnjih dveh letih je ogromno vrhunskih judoistov končalo kariero in videl sem, da si jim s kariero ni uspelo zagotoviti eksistence. In to čeprav so vse življenje garali za šport. Takrat sem se zamislil, rekel sem si, da se sam ne želim znajti v taki situaciji, želim si nekaj ustvariti iz svojega življenja.

Pogajanja med turško in slovensko judo zvezo so trajala od oktobra, kar je dokaj dolgo. Morda veste, so v tem času iskali rešitev, da bi vas skušali obdržati v Sloveniji, ali je šlo zgolj za to, da turška stran odplača čim višjo odškodnino?

Ne vem natančno. Na začetku sem bil dokaj vpleten v celoten proces pogajanja, nato pa sem se načrtno umaknil. Pogajali so se brez mene.

V družbi nečaka Nejca Foto: Osebni arhiv

Po lastni želji ali so vas iz tega izključili?

Sam sem se umaknil. Prej sem bil stalno nekje na sredini, nekdo je želel, da vprašam to in ono …Navsezadnje sem dejal, naj se dogovorijo sami.

Kaj bo zdaj za vas drugače, kaj vam bodo ponujali, kaj zagotovili? Trenutno ste del kluba BBSK Istanbul.

Trenutno sem član kluba BBSK Istanbul, kamor spada tudi košarkarska ekipa, za katero igra slovenski igralec Jaka Klobučar.

Na voljo bom imel več sparing partnerjev, kot sem jih imel v Sloveniji. V moji kategoriji je pet ali šest judoistov, tudi v višji kategoriji jih je precej, kar je super za trening. Stalno imam na voljo od sedem do deset zelo dobrih partnerjev, v Sloveniji, pa niti v Avstriji, tega nisem imel.

Pa ne samo to, gre še za finančna sredstva, za priprave. Praktično vse leto smo na pripravah, tudi na Japonsko bomo šli večkrat, v ekipi je več maserjev, skratka vse je na zelo profesionalni ravni.

So v vašem klubu še kakšni drugi tujci ali gre za izključno turške judoiste?

V moji kategoriji so samo turški judoisti, v drugih pa so tudi tujci. Dva Gruzijca, Rus, kar veliko se je dogajalo v zadnjem obdobju.

Kako so vas sprejeli preostali borci?

Zelo dobro smo se ujeli. Sicer pa se poznamo že s tekmovanj.

"V klubu so me dobro sprejeli. Sporazumevamo se v angleščini, pomagam si tudi z rokami, učim pa se turškega jezika." Foto: Osebni arhiv

V katerem jeziku komunicirate?

Malo angleško, malo z rokami (smeh, op. a.), učim pa se tudi turškega jezika. Mislim, da mi bo šlo.

Kakšno pot boste ubrali, boste kot Hrvat Jakov Fak ali kot Američan Anthony Randolph? Se boste asimilirali, ali je jasno, da ste tam samo zaradi pogojev za razvoj športne kariere in prihodnosti?

Na to vprašanje zelo težko odgovorim, saj še sam dobro ne vem. Za zdaj mi je tukaj všeč, ljudje so prijazni, Istanbul je lep. Glavno je, da se naučim jezika, potem se bodo verjetno spletla tudi prijateljstva.

Kako zahteven je turški jezik?

Kar precej, vsako stvar moram desetkrat ponoviti, da si jo zapomnim (smeh, op. a.).

Z menedžerjem Hakanom Doganom, ki mu pomaga tudi pri postopkih za pridobitev turškega državljanstva in nastopanja za turško reprezentanco. Foto: Osebni arhiv Predvidevam, da boste po novem živeli v Istanbulu?

Da, tak je načrt. Trenutno sem nastanjen v hotelu, saj imamo priprave, sledi selitev v Antalyo (turistični jug Turčije, op. a.) … Stalno sem na poti, tako da sem trenutno še brez naslova prebivališča.

Vaš matični klub Z'Dežele Sankaku in Judo zveza Slovenije sta vam prejšnji teden dali zeleno luč za odhod iz slovenske reprezentance. Kako zapleteni bodo vaši naslednji koraki?

Da, vse je kar zapleteno. Najprej moram zaprositi za pridobitev dokumenta, kakršen je v Sloveniji osebna izkaznica, šele nato sledi pridobivanje potnega lista za športnika. S klubom urejam vse potrebno za sklenitev pogodbe, čaka me še pridobitev zelene luči mednarodne judo zveze, ki mi bo omogočila nastopanje na tekmovanjih. Verjetno bo vse skupaj trajalo še mesec dni.

Kdo vse vam pomaga pri tem?

Največ moj menedžer Hakan Dogan, v Nemčiji živeči Turek. Ker obvlada turško, je vse skupaj lažje.

Kdaj računate, da boste že lahko tekmovali za Turčijo?

Če bo vse v redu, bi se to lahko zgodilo že na letošnjem evropskem prvenstvu (aprila v Tel Avivu, op. a.). Že pol leta nisem nastopal in pogrešam občutek, ki ga imam na tekmovanjih.

Kako ste preživeli te štiri mesece? Kje ste trenirali?

Treniral sem v svojem starem klubu pri Marjanu Fabjanu, bil sem na pripravah na Hrvaškem s hrvaško reprezentanco, bil sem na Kubi, od letošnjega leta pa treniram s Turki. Bili smo na pripravah v Azerbajdžanu in Gruziji.

Omenili ste Marjana Fabjana. Kako ocenjujete njegovo vlogo pri vašem športnem razvoju? V njegovem klubu ste navsezadnje že od sedmega leta.

Najprej sem treniral v Žalcu pri Luciji Polavder, nato pa sem se vključil v klub na Lopati. Fabi je bil stalno zraven in v moji karieri igra zelo veliko vlogo.

Trener Marjan Fabjan je pri razvoju Mihaela Žganka odigral odločilno vlogo. Foto: STA ,

Ste se z njim posvetovali o nadaljnjih korakih, ali ste ga samo obvestili o svoji odločitvi?

Ne, že prej sva se pogovarjala o tem. Vseskozi je bil na moji strani.

Če ne bi prišla ponudba iz Turčije, bi še vztrajali v športu? Imate dokončano tudi fakulteto, po izobrazbi ste inženir živilstva in prehrane.

Po evropskem prvenstvu sem imel manjšo krizo in sem teden dni res razmišljal o vsem mogočem, vendar ne verjamem, da bi kar končal kariero. Šport imam zelo rad in težko bi se kar ločil od njega.

Kar zadeva izobrazbo … Svojo prihodnost vidim v trenerskih vodah. Šolo sem končal zaradi sebe, če se bo kdaj pokazala kakšna priložnost, pa ne vem. Nikoli se ne ve.

Fabjan je omenil, da vas bo kot trenerja sprejel odprtih rok. Je to realna možnost?

Seveda. S srcem ostajam v Sloveniji, to je moja država in imam jo rad. Slovenec sem bil in vedno bom, o tem ni nobenega dvoma. Čez 10, 15 let se bom verjetno vrnil v Slovenijo in ne izključujem možnosti, da bi bil tukaj trener ali da bi kakorkoli drugače pomagal zvezi. Videli bomo, kako se bodo stvari razvijale.

Žgank upa, da bo lahko že kmalu začel zbirati točke za jakostno lestvico, ki je pogoj za uvrstitev na olimpijske igre. V Tokiu leta 2020 bo, če se bo njegov razvoj nadaljeval v enakem tempu, eden od favoritov za najvišja mesta. Foto: STA , Kakšna pogodba vas veže na turško reprezentanco? Je to pogodba za določen cikel, recimo do olimpijskih iger v Tokiu leta 2020?

Do konca kariere, nismo pa še natančno dorekli.

Nekatere stvari so mi v Sloveniji zelo všeč, ste dejali. Katere?

Slovenija je majhna država, ima ogromno atributov. Od naravnih lepot,  šolstva in zdravstva - glede na to, da kar poznam svet, se mi zdi to zelo dobro urejeno, tudi če se marsikdo s tem ne strinja -, do varnosti. V Sloveniji ni take stopnje kriminala kot na primer kje druge, otroka brez težav lahko spustiš samega v šolo. Za drugi del življenja so mi te stvari zelo pomembne.

Kakšen je bil odziv javnosti? Zdi se mi, da pretirano negativnih odzivov ni bilo, čeprav so očitki o izdajstvu domovine seveda bili. Kakšne povratne informacije ste dobili?

Pričakoval sem več negativnih komentarjev v stilu izdajstva, a jih ni bilo. Zdi se mi, da je pretehtala pozitiva, da so mi ljudje privoščili, da grem v tujino in si skušam zagotoviti sredstva za življenje. Marsikdo pozna situacijo, v Sloveniji nimamo niti redne rente po koncu kariere …

Vam veliko ljudi reče, potem pa pridite nazaj?

Da, naberi si izkušnje, vrni se in nam pomagaj.

Vaš glavni cilj je verjetno nastop na olimpijskih igrah v Tokiu?

Da, za zdaj je eden večjih ciljev Tokio, marsikaj pa me čaka še pred tem. Na primer letošnje evropsko prvenstvo.

S kakšnimi cilji se odpravljate v Tel Aviv?

Želim si osvojiti naslov evropskega prvaka.