Torek, 5. 3. 2024, 15.45
1 mesec, 2 tedna
Aguja Poincenot v Patagoniji
Slovenca v tretjem poizkusu preplezala 500-metrsko prvenstveno smer
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,05
Luka Krajnc in Luka Lindič.
Slovenska alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič, člana alpinističnega odseka planinskega društva Celje-Matica, sta na odpravi v Patagoniji v Argentini konec februarja preplezala 500-metrsko prvenstveno smer, so sporočili s Planinske zveze Slovenije. Gre za smer v južni steni gore Aguja Poincenot. Poimenovala sta jo Pot.
Pot v južni steni gore Aguja Poincenot (3.002 metrov) sta začela plezati že leta 2022, a ju je ustavil skalni podor. Lani sta tudi nameravala plezati po tem skorajda monolitu, a ju je ustavilo slabo vreme, v tretje pa jima je le uspelo. Za uspešen vzpon sta potrebovala približno 30 ur efektivnega plezanja, v steni sta trikrat bivakirala. V Argentino sta odpotovala v sredini januarja, a sta lahko šele proti koncu februarja izkoristila vremensko okno in v južni steni Poincenota preplezala smer, ki sta jo ocenila s 6c, A3, 750 m (500 m nove smeri).
"V sozvočju s spremembami, ki so se nama v ciklu trajanja tega projekta dogajale, ter zgodovino najine naveze sva se odločila smer poimenovati Pot. Kot vedno je bilo tudi tokrat vredno čakati," je ozadje poimenovanja smeri pojasnil vodja odprave Luka Krajnc. "V tretje gre rado, pravijo, zato sva sredi januarja letos ponovno odšla patagonskemu poletju naproti. Prvo krajše vremensko okno je obetalo zelo nizke temperature, zato sva se odločila za bolj snežno uverturo in splezala legendarno Whillansovo rampo na Poincenot, ki naju je seznanila s prehodi v zgornjem delu stene ter sestopom prek vzhodne strani. Najin motor je ponovno deloval kot namazan in komaj sva čakala, da vremenska napoved pokaže kakšno slikico sončka z manj vetra," je pojasnil pojasnil Krajnc.
"Poči so nama privabljale nasmeh na obraz"
"Konec februarja in polna luna običajno prineseta kakšno večdnevno okno lepšega vremena in tudi tokrat so obeti kazali v to smer, a kot da stvari ne bi bile dovolj začinjene, je zadnje neurje, dan pred izboljšanjem, večino sten odelo v sneženo obleko. Najina se je zaradi strmine na srečo temu izognila, zato sva kljub mrazu začela snežen dostop ter prvi dan splezala osem raztežajev in bivakirala. Drugi dan sva dopoldne preplezala še preostale znane metre in z najkrajšimi klini na pasu zagrizla v neznani teren. Po nekaj tehničnega plezanja so sledile sanje vsakega plezalca novih smeri v obliki neverjetnih prehodov in prvovrstne skale. Poči, na katere bi bila ponosna vsaka yosemitska klasika, so nama privabljale nasmeh na obraz. Nestrpno sva pogledovala navzgor in bila nagrajena z odlično polico za bivak sredi strme stene. Tretji dan naju je za zajtrk pričakala previsna poč, potem pa še široka streha, vidna že iz Chaltena, in popoldne sva se znašla v manj strmem terenu. Zadnjih dvesto metrov lažjega plezanja sva si delila z Whillansovo smerjo, a se je utrujenost in teža opreme, ki jo je bilo treba začeti nositi, začela že precej poznati," je podvig opisal starejši od celjskih alpinistov Kranjc. "Na vrhu sva bila nagrajena s skorajšnjim brezvetrjem in živo žarečim sončnim zahodom, ki skupaj z notranjim mirom ni potreboval besed. Bilo nama je jasno, da sva se znašla v trenutku, ki nam je redko dan doživeti. Dvajset metrov pod vrhom sva si na zagozdenem balvanu pod streho uredila še tretji bivak ter ob nepozabni predstavi narave in prijetni debati počasi zaspala. Ponoči naju je zbudilo sneženje, ki je pobelilo stene in jo zagodlo navezam, ki so bile še v smereh. S spusti ob vrvi sva sestopila po smeri Whiskey time v vzhodni steni, uspešno znavigirala med opastmi in razpokami do Lagune De los Tres ter zvečer konkretno utrujena, peti dan po odhodu, prišla nazaj v El Chalten."
Največji izziv: Najti prehod v navidezno neprehodnem terenu
"Največji izziv Poti je bil najprej verjeti, da je v srednjem delu mogoče najti prehod v navidezno skoraj neprehodnem terenu. Na koncu prve sezone sem bil z lokalnim prijateljem Fidelom priča ogromnemu skalnemu podoru v koluarju, kjer se dostopa do najine smeri. Kar nekaj dni opazovanja, razumevanja in procesiranja je bilo potrebnega, preden sem si drznil ponovno po isti poti, ki še vedno ni popolnoma varna. Z nekaj taktiziranja pri razmerah in času pa se da do določene mere vplivati na varnost. V sami smeri je letos vse potekalo gladko, jasno nama je bilo tudi, da žanjeva delo treh sezon. Občutek na vrhu je bil neverjeten in zadovoljstvo veliko," je dodal Luka Lindič.
Celjska alpinista sta skupaj preplezala na stotine smeri v vseh letnih časih. Lani sta 20 let prijateljstva kronala s prvenstveno smerjo Lepotica in zver v severni steni Rjavine, najtežjo dolgo skalno smerjo v slovenskih gorah.
