Sobota, 15. 10. 2011, 6.54
8 let, 7 mesecev
Primorcu ustreza Primorska
Najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič pa je že vrsto let zapisan Primorski. Ne prav tisti, ki meji z morjem kot Gdansk, ki ponuja številne lepote, pač pa našo severne Primorske, kjer je Bojanova družina našla zatočišče po grozotah vojne v njegovi rodni deželi. Naključje je hotelo, da se je družina Tokič zaustavila prav pri nas in še danes se marsikdo sprašuje zakaj se namiznoteniško usmerjen oče družine ni podal kar v Nemčijo, kjer se v tem športu cedita med in mleko. Lahko bi rekli, da je bila vmes Fortuna. Morda bomo prav zaradi tega danes, 15. oktobra, na severu Poljske slišali Zdravljico. Prvič v namiznoteniške namene. Bojan Tokič je drugič doslej pri kolajni na odmevnejšem tekmovanju, če odmislimo Sredozemske igre, kjer je pred natanko desetimi leti v Tunisu začel z zbiranjem odličij v članski konkurenci. Obenem je ''Toko'' drugič tudi član elitne osmerice med posamezniki na Stari celini.
Petek je bil vsekakor še zahtevnejši kot četrtek, ki ga je Tokič po dveh neuspešnih evropskih prvenstvih v največji meri želel preživeti med posamezniki. Zdaj je preživel tudi petek. In to kako. Obakrat s 4:3, s sedmim nizom, ki je bil najboljši recept za preverjanje trdnosti delovanja srca. Kdor je preživel to bo najbrž še marsikaj.
Ampak kolajna je le kolajna. Skupaj z zdaj že stalnim partnerjem Srbom Aleksandrom Karakaševićem, ki se je za slovensko-srbsko navezo odločil navkljub Daretu Vršiču sta se doslej enostavno sprehajala po parketu ogromne dvorane v Gdansku. Niti domačina Robert Floras in Daniel Gorak, niti Madžara Janos Jakab in Daniel Kosiba nistta vedela za kaj sploh gre. Po en niz je bil zgolj nagrada, da sta na nasprotni strani stala asa igre dvojic. ''Igrava nekakšen namiznoteniški šah. Midva poskušava vse skupaj precej zapreti. Karaš kraljuje s svojimi tako imenovanimi flip udarci in za zdaj je vse skupaj zelo uspešno. Dolga leta sva že skupaj, sva enostavno prijatelja in to se mora videti tudi za mizo. On dobro ve kdaj mi mora kaj pripomniti, jaz po drugi strani dobro vem, kdaj ga moram malo sprovocirati in kdaj ga je potrebno pomiriti. On ima božjo roko za namizni tenis. Res je, da mi dvojice vzamejo veliko energije, da si vsi želimo uspeha med posamezniki, ampak zdaj sva oba med osem v posamični konkurenci in to je dobro tudi za dvojice. Stvari stojijo zelo dobro, časa za dvojice ne gre preveč. Pomembno je, da se zmaguje, vsak dvoboj pa je nekaj posebnega. Odsotnost Bolla in Suessa je potrebno izkoristiti. Zdaj smo štirje z visokimi željami, visokimi apetiti. V soboto bo pomembna dnevna forma, je ob novi kolajni, najmanj bronasti povedal Bojan Tokič.
Posamična dvoboja petka pa nista za vsakogar. Do 3:1 še gre, nadaljevanje priporočamo, da tisti, ki dvomijo v svoje srce zapustijo. Jim bomo že sporočili tisti, ki vztrajamo. Čeh Dmitrij Prokopcov je le nekaj mest za Tokičem na evropski in posledično svetovni lestvici. He Zhi Wen pa je očak med evropskimi igralci, ki bi se, če bi živel pri nas, vsako leto podal pod Nevejsko lipo na Koroškem. Zadnji dan v naslednjem maju bo srečal Abrahama. Očitno pa je v mladosti spil obilo "želvje krvi", ko je še živel v klenem domačem okolju. Tudi selitev v Španijo mu ni škodila in je bil v Gdansku poslednji Mohikanec v Aziji rojenih igralcev v moški konkurenci. Bojan Tokič mu je ponudil še več, ampak mu je na koncu po nepisanem pravilu tudi vzel. Še dobro, da so člani slovenske delegacije v teh dneh največkrat dnevne vtise strnili v okrepčevalnici Fortuna. In tudi ta je imela na koncu prste vmes, pa najbrž Bojan Tokič tega niti ni slutil. Tako kot sta se končala petkova posamična dvoboja brez boginje sreče enostavno ni moglo iti. "Zdaj bo kdo rekel, da bi kmalu izgubil s starčkom, ampak He Zhi je po mojem še vedno eden najbolj neugodnih igralcev, če ne celo najbolj neugoden igralcev v dvorani. Ampak vse je očitno tu na moji strani. Z ničemer me ni presenetil, saj sva odigrala že kar nekaj dvobojev. Ampak tako se je obrnilo. V šestem nizu je bila prisotna panika, saj nisem želel še v en sedmi niz, kjer je pomembna vsaka malenkost. Ena žogica, ki se napačno odbije je lahko usodna, ampak očitno mi gre vse na moj mlin. Kar naenkrat je Gdansk postal lep."
Gdansk je bil velik mejnik v zadnjem obdobju in Poljaki ga imajo za sveto mesto. Tukajšnje dogajanje z Lechom Waleso bo zavedno ostalo del zgodovine in morda bo tudi Bojan Tokič tu pisal zgodovino slovenskega namiznega tenisa. Ampak najprej je potrebno skočiti, nato reči hop. Morda je danes čas, da prvič slišimo Zdravljico na namiznoteniških tekmovanjih. Ampak ne prehitevajmo, čemu bo Bojan Tokič namenil več pozornosti, dvojicam, ali izzivu kariere, morebitni kolajni med posamezniki, kamor vodi le zmaga z Nemcem Dimitrijem Ovčarovom. "On je tretji igralec Evrope, 13. na svetu in to navkljub njegovi mladosti. Vsekakor zelo neugoden igralec z več znanja kot ga premorem jaz. Obenem s svojim načinom igranja tudi zelo neugoden za mene. Moja naloga je osvojiti vsaj niz, potem bom razmišljal o naslednjem in naslednjem in morda tudi o četrtem. Boril se bom kot vse dni doslej, kaj mi to prinese zdajle res ne vem. Med dvojicami pa menim, da imamo vsi štirje pare enake možnosti. Le od naju dveh samih je odvisno kje bova končala. Vsekakor morava svojo igro še dvigniti, kar nama uspeva iz dvoboja v dvoboj. Tu je vse odprto," pred vstopom v noro soboto pravi "Toko Nazionale".