Druga kariera
Nedelja, 25. 6. 2017, 17.15
6 let, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (9.): LOJZE KOLMAN
Pri 50 letih salta zanj ni nobena težava #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,55
Gostilna Julči je gostilna s 50-letno tradicijo, ki je znana predvsem po svojih picah. V Ljubljani skoraj ni človeka, ki ne bi poznal te gostilne. Zadnjih 25 let je z njo povezan Lojze Kolman, nekdanji vrhunski telovadec.
Čeprav je Lojze Kolman diplomiral na fakulteti za šport, se ni nikoli odločil za trenersko delo in še danes mu ni žal, da se je lotil gostinstva. Pri svojih 50 letih je v izredni formi in kot pravi, zanj izvedba salte in marsikaterega drugega gimnastičnega elementa še danes ni nobena težava. Ob koncu kariere je za darilo dobil teniški lopar in v tenisu vztraja še danes. Ko beseda nanese na leto 1992, ko se je z olimpijskih iger v Barceloni vrnil brez medalje, se njegov glas spremeni. Besede so bolj izbrane, premišljene … Nič mu ni težko. Tudi pico dostavi, če je to potrebno.
Kje ste se tako dobro naučili igrati tenis?
(Smeh, op. a.) Sem čisti samouk in to se mi vidi tudi na terenu. Udarcev nimam pravih. Razmišljal sem, da bi si za kakšno uro vzel trenerja, ampak glede na to, da nimam prav veliko časa, raje v tisti uri odigram kakšen dvoboj. Ena ali dve uri učenja ni nič, verjetno moraš vzeti vsaj deset ur, to pa ponavadi pomeni deset tednov. Raje igram za užitek.
Petnajst let.
Poznanstva in samozavest. Zaradi tega lažje pristopim k ljudem, kar je v poslu pomembno. Teorija, da si zaradi športa bolj delaven, pri meni ne drži. Mislim, da je ravno obratno. Tisti, ki ni delaven, ne more biti uspešen v športu.
Ne, nikoli. Seveda so bili trenutki slabosti, ko bi vse nekam poslal. Zmeraj je prevladala želja in tudi trener je odigral svojo vlogo. V trenutkih slabosti me je prišel iskat domov ali me počakal pred šolo, da sem prebrodil krizo. Zagotovo ima on veliko zaslug, da ni bilo teh še več.
Gimnastično tekmovanje na Kodeljevem. Ljubljana, april 1984
Če pogledate nazaj, za kaj vam je bilo v vaši karieri najbolj žal?
Vse leto 1992 je bilo zame eno veliko razočaranje. Tisto leto so potekali svetovno, evropsko prvenstvo in olimpijske igre. Na vseh treh tekmovanjih sem naredil napako. Povsod sem bil kandidat za medaljo. Seveda je bilo razočaranje največje na olimpijskih igrah. Najtežji trenutek je bil, ko sem iz Barcelone prišel domov in doma gledal finale. Videl sem, da je zmagal Američan, ki me pred tem ni nikoli premagal. Vajo je sicer izvedel super, ampak moram priznati, do so takrat tekle solze.
Vas ta neuspeh boli še danes ?Včasih se še spomnim. Kmalu za tem sem si rekel, da je verjetno tako moralo biti. Zagotovo je to za nekaj dobro. Če bi takrat dobil olimpijsko medaljo, bi se mi lahko življenje obrnilo čist drugače, vendar tega ne bi želel. Zmeraj si rečem, da je bilo zagotovo tako z nekim namenom. Ne nazadnje žena nikoli ni marala medijske pozornosti (smeh, op. a).
Takrat sem diplomiral, z ženo sem se poročil in dobila je delo. Z gimnastično zvezo sem se pogovarjal o tem, da bi dobil sponzorja, vendar iz tega ni bilo nič. Takrat sem si rekel, da nimam nikomur več česa dokazovati. Rekel sem si, da imam dovolj tega in da me žena ne bo preživljala. Doma me je brat čakal v poslu, tako da sem potem sprejel takšno odločitev, čeprav je bilo prvi dve leti oz. tri leta kar težko.
Da, kriza je prišla. Petnajst let nisem razmišljal o ničemer drugem kot o tem, kako biti čim boljši na treningu in na tekmi. Kaj bom jedel, kdaj bom šel spat? Tega kar naenkrat ni bilo več. Prvi občutek, ko sem imel veliko časa, je bil super, kmalu pa mi je začelo nekaj manjkati. Iskati začneš nove izzive. Najtežje je bilo gledati tekmovanja, ker sem imel občutek, da bi bil lahko še zraven.
Velikokrat sem se vračal in tudi telovadil sem še. Še deset let po koncu kariere sem lahko naredil veliko več kot marsikdo, ki je redno treniral. Mlajšim tekmovalcem sem včasih kaj pokazal. Dokler je telo dopuščalo, sem se velikokrat vračal v telovadnico.
Salta in stoja še danes nista nobena težava. Nekateri elementi so za telovadca to, kar je za navadnega človeka vožnja kolesa.
Zavedal sem se, da moram ostati aktiven. Vedel sem, da bo šok za telo, če kri ne bo več zaokrožila po telesu. Tudi vaje za moč sem vseskozi delal, krepil hrbet … Že v sami karieri sem se zavedal, da moram biti za izvedbo vseh elementov fizično dobro pripravljen.
Veliko stvari bi rad počel, ampak zmanjkuje časa. Rad igram tenis, zelo rad grem s kolesom v hrib. Za zdaj mi to še uspeva (smeh, op a.). Poleti zelo rad deskam na vodi. V tem zares uživam, ampak tega je premalo.
Delam v družinskem poslu. Z bratom vodiva gostilno Julči. Vseh skupaj nas je trideset. Dela je toliko, da ne potrebujem nič drugega kot prosti čas.
Moja mama je Julijana in klicali so jo Julči. Gostilna je ime dobila po njej. Leta 1967 je odprla lokal, kar pomeni, da letos praznujemo 50 let gostilne Julči. Vse skupaj je že kar tradicija.
Tudi o tem sem razmišljal. Ko sem šel študirat, nisem vedel, da bom delal doma. Imel sem več možnosti, med drugim tudi trenersko delo. Spremljal sem svojega trenerja in vedel, da bi se moral odločati med svojimi varovanci in družino. Naš trener je dal prednost nam pred družino in tega nisem nikoli hotel.
Je gostinstvo težek posel?
Vsak bo rekel, da je njegov posel najtežji, je pa gostinstvo zagotovo zelo specifično. To je storitvena dejavnost in brez ljudi se ne da ničesar narediti. Srečo imamo, da so vsi zaposleni pri nas zelo lojalni. Večinoma pri nas delajo do upokojitve. Je pa težko, saj se moramo zaradi dopustov in bolezni vseskozi usklajevati. Posel mora teči dalje. Vsi so zelo pridni in moram jih res pohvaliti.
Vsekakor. Brez tega ni posla. Zavedam se, da je vsak natakar in vsak kuhar ključnega pomena. Srečen bi bil, če bi lahko vse naredil sam, ampak tako ne gre.
Nobenega dela se ne branim, če ga znam opraviti. Velikokrat se zgodi, da moram kam skočiti. Težko je imeti veliko ljudi "na zalogi", tako da raje z bratom pomagava in s tem poslujeva čim bolj racionalno.
Kako dolg je vaš delovnik?
Ur ne štejem (smeh, op. a.), praktično pa imam ves dan v glavi posel. Trenutki, ko se povsem odklopim, so redki. To se zgodi takrat, ko na tenisu komu zavežem kravato (smeh, op. a.). K sreči imamo že od samega začetka ob nedeljah zaprto. Takrat imamo prosto, čeprav je treba tudi v nedeljo velikokrat kaj postoriti v lokalu.
Srečanje telovadcev: Lojze Kolman in Leon Štukelj, december 1988
Če bi gost prišel k vam v gostilno, kaj bi mu priporočali?(Daljši razmislek, op. a.) Odvisno od razpoloženja. Če imate radi pico, bi vam priporočal pico carpaccio ali morda ocvrte kalamare, kremno rezino …
Če sem iskren, o tem nikoli nisem razmišljal, ker ne vem, kaj bi dal nanjo (smeh, op. a.).
Težko rečem. S tem poslom sem zadovoljen, daje nam kruh.
Z gimnastiko sem se ukvarjal 15 let in menim, da je bil to velik del mojega življenja. Zdaj, ko že 25 let nisem več v gimnastiki, se mi zdi, da je šlo vse hitro mimo mene. Tempo in odgovornost sta danes povsem druga. Pri gimnastiki je bila moja odgovornost, da treniram. Psihološko je bilo lažje, čeprav je bilo veliko garanja.
Tenis lahko vseskozi spremljaš, gimnastiko pa bolj poredko. Gimnastika je tudi tako napredovala, da ko pogledam vaje … Vidim sicer, kako telovadec vajo izvede, ne znam pa več točkovati težavnosti. To zna samo ozek krog ljudi. Gimnastika je zapleten šport, zato je težava s sponzorji in medijsko pokritostjo.
