Nuša Rajher: Zdaj vedo, da ni šale, ko stopijo z nami v ring

Nuša Rajher je na nedavnem svetovnem prvenstvu v taekwondoju v svoji kategoriji nad 73 kilogramov najprej odpravila Venezuelko Francis Jimenez, nato Avstrijko Edines Kurtović, v četrtfinalu pa je naletela na prvo nosilko, Francozinjo Anne-Caroline Graffe. Tam se je odvila prava drama.

"Bila sem vrhunsko pripravljena, vedela sem, da me v tretjem krogu čaka aktualna svetovna prvakinja, tudi nosilka v moji kategoriji, Francozinja. Mi smo naredili priprave v Franciji, mene so snemali z vseh zornih kotov, točno so vedeli, kaj delam v določenih situacijah in vedela sem, da moram iti v borbo 100-odstotno. V prvi rundi je Francozinja povedla s 3:0, vse točke, ki so ji jih pripisali sodniki, pa so bile dosežene z roko. To se na tako pomembnih tekmah redko zgodi. V drugi rundi sem povedla z udarcem v glavo, poskušala sem ostati mirna. Vedela sem, da v francoskem taboru vedo, da mene v borbi hitro zanese, da se poskušam hitro brezglavo stepsti, kar se mi je zgodilo na olimpijskih igrah. Te napake nisem hotela ponoviti, morala sem biti popolnoma osredotočena, a sem na žalost v zadnjih sekundah prejela udarec in izd je bil izenačen. Odločala je četrta runda in vedela sem, da če bo ona samo enkrat udarila, ji bodo sodniki pripisali zmago. Borila sem se do konca in ko smo čakali na sodniško odločitev, mi je prišla Francozinja čestitat. Povedala mi je, da je bila to ena najboljših borb, obe pa sva vedeli, kateri bodo pustili zmagati. Od svetovne prvakinje bi morala biti izrazito boljša, a sva bili izenačeni," je dvoboj opisovala 31-letna Mariborčanka, ki je morala na koncu priznati premoč tekmici in sodnikom: "Odkar smo se trije uvrstili na olimpijske igre, nas vsi poznajo, a nas še vedno gledajo kot nekakšne eksote. Vedo pa, da ko stopijo v ring z nami, ni šale. Čudijo se, kako se je slovenski taekwondo tako dvignil. V enem hrvaškem klubu je toliko tekmovalcev kot pri nas v celi reprezentanci, a očitno delamo dobro, tako v klubih kot v reprezentanci. Upam, da bomo to dobro delo potrdili že naslednje leto na evropskem prvenstvu in seveda čez tri leta na olimpijskih igrah."

Dobrodošle izkušnje za Pirša in Pantarja

23-letni Mariborčan Gregor Pirš je nastopal v kategoriji do 80 kilogramov, premagal je Sylvaina Fostina iz Guadalupeja, nato Haoa Chaoja iz Macaa, v osmini finala pa izgubil proti Armencu Armanu Jeremjanu. V spominu mu je ostal dvoboj s Chaojem, ki ga je premagal kar z 12:4: "Za vrhunski dosežek je včasih potrebna sreče in o tej nekaj lahko povem tudi sam. V zadnji rundi moje druge borbe na prvenstvu, ko je bil izid izenačen, se mi je zgodilo, da me je nasprotnik napadel, sam sem se umaknil in napravil krožni udarec, nisem pa videl, kam točno, če sploh, sem ga zadel. Bil sem izmučen, trenerju sem rekel, naj zahteva ogled videoposnetka, predvsem zato, da bi si lahko malo odpočil, prepričan sem namreč bil, da tekmeca niti nisem zadel, a izkazalo se je, da je bil udarec dober in to je povsem spremenilo potek borbe. Iz rezultata 4:4 sem skočil v vodstvo z 8:4 in nasprotnik je moral brezglavo napadati, jaz pa sem se le še branil in borbo pripeljal do srečnega konca."

Tekmovanje je že v prvi borbi zaključil Jure Pantar, v kategoriji do 63 kilogramov je takoj na začetku naletel na razpoloženega Chen Yang Weija iz Tajpeja, ki se je nato prebil do bronastega odličja. 23-letni Ljubljančan seveda ni bil zadovoljen: "Eno leto smo garali za to prvenstvo, jaz za vsega šest minut borbe. Žal se je izteklo tako, moj nasprotnik v prvem krogu je kasneje osvojil medaljo, lahko le ugibam, kako bi se izšlo, če nanj ne bi naletel že takoj na začetku. Ne vem, kaj naj rečem. Z enim udarcem v glavo sem bil zelo blizu, pa pregledu videoposnetka, se je videlo, da sem za malenkost zgrešil in so mi sodniki tiste točke odvzeli. Gremo naprej, iz vsega tega upam, da sem se nekaj naučil. Naslednji cilj je evropsko prvenstvo."