Janja Garnbret
Četrtek, 31. 10. 2024, 15.00
1 mesec, 3 tedne
Intervju s športnim plezalcem Gregorjem Vezonikom
Gregor Vezonik postavil piko na i: Na svoje življenje v plezanju gledam kot na velik privilegij
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,01
29-letni plezalec Gregor Vezonik, tretji s svetovnega prvenstva leta 2018 v Innsbrucku, je zaprl tekmovalno poglavje in se lotil novih projektov.
"Nisem legenda, nisem spremenil tega športa, niti ga nisem preoblikoval, je pa plezanje globoko preoblikovalo mene, in zato je trenutek slovesa tako zelo čustven zame," je slovenski plezalec Gregor Vezonik v začetku oktobra s čustvenim zapisom na družbenih omrežjih naznanil konec kariere, ki jo zaradi pestrega nabora vseh doživetij in izkušenj doživlja kot popoln privilegij. 29-letni Korošec, specialist za balvansko plezanje, je v intervjuju za Sportal spregovoril o svojih razlogih za tekmovalno slovo, vzponih in padcih v življenju profesionalnega športnika, treniranju z najboljšo plezalko v zgodovini Janjo Garnbret in trenerjem Romanom Krajnikom ter o drugi karieri, ki jo gradi že dlje časa. V okviru lastnega podjetja, ki nosi ime po njegovem vzdevku (Vezi Holds), se ukvarja z oblikovanjem plezalnih oprimkov.
Gregor Vezonik med pogovorom za Sportal.
Gregor Vezonik je svojo plezalno pot začel že v zgodnjem otroštvu, saj se s plezanjem ukvarjata oba njegova starša in brat, tako da mu je bil ta šport tako rekoč položen v zibelko. "V bistvu se ne spomnim časov, ko ne bi plezal (smeh). Zanimivost: moj oče je tekmoval na prvem jugoslovanskem državnem prvenstvu leta 1986 v Splitu," se v pogovoru za Sportal spominja diplomirani kineziolog Vezonik, ki je v začetku oktobra v Seulu v Južni Koreji naznanil konec svoje tekmovalne kariere.
Vezonik je v svetovnem pokalu prvič nastopil leta 2013 in zadnjič oktobra letos, na zaključni tekmi balvanske sezone v Južni Koreji. Njegova najuspešnejša sezona sega v leto 2018, ko je dosegel vrhunec svoje kariere z zmago na tekmi v Münchnu, enem najbolj priljubljenih prizorišč balvanskih tekem, ter tretjim mestom na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Kljub zaključku tekmovalne poti ostaja v svetu športnega plezanja aktiven kot oblikovalec oprimkov in postavljavec smeri, kjer bo še naprej prispeval k razvoju tega športa, ki v Sloveniji doživlja pravi razcvet.
Gregor, kako dolgo ste se razmišljali o koncu tekmovalne kariere, preden ste odločitev v začetku oktobra sporočili javnosti?
Že dolgo sem vedel. Že pred leti sem si začrtal, da se poskusim uvrstiti na olimpijske igre v Parizu in če mi to ne uspe, zaključim na zadnji tekmi svetovne pokala in to je to.
Kako danes gledate na leta, ki ste jih preživeli v plezanju? Kaj boste prenesli iz tega obdobja, ki je trajalo več kot polovico vašega življenja?
Sam vidim življenje, ki sem ga po zaslugi plezanja lahko živel, kot ogromen privilegij. Zaradi plezanja sem lahko potoval po vsem svetu, se družil z ljudmi, ki so v določeni stvari, torej v plezanju, najboljši na svetu, in si nabral ogromno izkušenj. V teh letih sem spletel ogromno poznanstev in prijateljstev. Lahko bi rekel, da kamorkoli po svetu grem, lahko rečem, da koga poznam.
Kar pa zadeva rezultate, lahko rečem, da mi je zmaga v svetovnem pokalu leta 2018 odprla pot do določenih priložnosti, ki jih drugače ne bi dobil. Zmaga in pa bron na svetovnem prvenstvu istega leta sta kot referenci v službi, ki jo opravljaš.
V 20 letih, preživetih v plezanju, sem osvojil tudi delovne navade. Vsako jutro sem vedel, kaj bom počel. Imel sem fokus in to je tisto, kar bom zdaj odnesel tudi v svojo drugo kariero. Izjemno sem hvaležen za vse, kar mi je plezanje dalo.
Sreča ob osvojenem bronu na balvanih na SP v Innsbrucku leta 2018.
Tudi po tekmovalnem slovesu od plezanja še vedno ostajate v tem športu. Še vedno boste videvali, srečevali iste ljudi, ne boste pa verjetno vsak dan v "gymu" na Verdu.
Res je, imam svoje podjetje za grife Vezi Holds, kjer se ukvarjam z oblikovanjem oprimkov. Sem oblikovalec produktov in menedžer. Ne ukvarjam se toliko s prodajo, ker imam distributorje po različnih državah, ampak se posvečam oblikovanju.
Kje ste usvojili znanje s tega področja?
Zelo dolgo sem sodeloval s podjetjem 360 Holds. V času študija kineziologije na Fakulteti za šport sem iskal delo in Simon (Margon, op. a.), ki je bil včasih selektor mladinske reprezentance in se poznava še iz teh časov, me je povabil zraven. Povedal sem, da bi rad delal, vendar zaradi obveznosti na fakulteti in treningov ne morem dela opravljati osem ur na dan. Tako sem začel z manjšimi nalogami in se postopoma naučil ogromno stvari. Tudi Aljoša Grom, ki je lastnik Verda, ima svoje podjetje, kar pomeni, da sem bil stalno v družbi teh ljudi, ki so me ogromno naučili.
Kako oblikujete oprimke? Na računalniku?
Ne, v živo, to je kot kiparstvo.
Kje je vaš trg, kje je največ zanimanja za grife?
Ogromno je povpraševanja v Evropi in ZDA, medtem ko so se na Japonskem po epidemiji korone malo zaustavili z nabavo grifov.
Kakšni so trenutno trendi v svetu grifov?
Zelo popularna je trenutno dvojna tekstura oprimkov, to pomeni, da je en del oprimka gladek in se sveti, drugi del je bolj grob. So se pa oprimki z leti izjemno spremenili.
Drugo delo, ki ga opravljam, pa je postavljanje plezalnih smeri. Imam državno licenco, medtem ko je za pridobitev mednarodne licence proces precej daljši in me do tja čaka še kar nekaj korakov. Prvi korak je, da te predlaga nacionalna zveza, potem te mora mednarodna zveza potrditi, da lahko prideš na tekmo kot asistent. Potem mora to potrditi glavni postavljavec smeri, zadnja stopnja pa je potem mesto glavnega postavljavca smeri. To je sicer moj plan, je pa do tja dolga pot.
"Prej sem celo življenje nekoga lovil, potem pa sem v sezoni 2019 kar naprej imel občutek, da lovijo mene."
Za vašo najboljšo sezono se morava vrniti v sezono 2018, ko ste zmagali v Münchnu in bili tretji na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Kako zahtevna je bila naslednja sezona, ko vam ni uspelo nadgraditi prejšnje?
Po sezoni 2018 sem bil prepričan, da gredo stvari lahko samo še navzgor. Ko si v nekem toku, misliš, pa saj ni tako težko. Pa ni tako. Prej sem celo življenje nekoga lovil, potem pa sem v sezoni 2019 kar naprej imel občutek, da lovijo mene. Saj sezona ni bila slaba, na vsaki tekmi sem bil najmanj v polfinalu, ni pa bilo to tisto, kar bi si želel. Poleg tega je bil Roman takrat v Avstriji … V resnici je najtežja sezona tista, ki sledi tvoji najboljši sezoni in na to nisem bil pripravljen. Potem sem se za sezono 2020 spet kar dobro sestavil, nato pa zaradi korone sploh nismo imeli tekem, razen v težavnosti, in spet se je vse podrlo. Potem pa je že prišel ta lov na olimpijske vozovnice. Sezona 2022 je bila zame čisto mučenje, zadnji dve sezoni pa sta bili, spet zaradi lova na olimpijske vozovnici, zelo specifični.
Vezonik in Garnbret z izkupičkom svetovnega prvenstva leta 2018.
V plezanju ste že zelo dolgo, zato lahko ocenite, kako se je dojemanje plezanja spreminjalo skozi leta. Kako se je plezanje z dejstvom, da je postalo olimpijski šport, spremenilo?
Zelo. V Sloveniji smo imeli izjemno dobre tekmovalce v plezanju že prej, pa niso bili tako prepoznavni, kot so zdaj. Kar zadeva dojemanje plezanja v tujini, pa težko ocenim, saj se gibljem samo v plezalnih krogih in težko ocenim, kaj se dogaja izven njih.
Kar pa zadeva Slovenijo, je plezanje postalo noro popularno. Seveda zaradi Janje! V 15 letih se je veliko spremenilo, v zadnjih petih pa prav tako.
Zakaj je v Sloveniji toliko dobrih plezalcev, še več pa plezalk?
V prvi vrsti zato, ker imamo zelo dobro kulturo treniranja. Začelo se je s Tomotom Česnom, ki je treniral Martino Čufar – ne vem, od kod je on dobil znanje, ampak on je s tem začel – in potem je sledilo še nekaj zelo dobrih trenerjev in ker smo imeli dobre trenerje, se je razvila zelo dobra kultura treniranja. Znanje se je prenašalo iz generacije v generacijo.
Tudi v reprezentanci se je vedno zelo dobro delalo. Sam sem s 13. ali 14. leti prišel v slovensko mladinsko reprezentanco, kjer je bilo tako dobro vzdušje, da nam je plezanje vsem postalo najpomembnejša stvar na svetu. Vsi smo bili tako motivirani in vsi smo tako radi plezali, da nam nič drugega ni bilo tako pomembno kot to. Tako smo bili osredotočeni … in ko je na enem kupu toliko motiviranih in osredotočenih ljudi, kot je bilo nas v reprezentanci, sploh ne more biti drugače, kot da je dobro.
Velik del kariere ste sodelovali s trenerjem Romanom Krajnikom. Kako se je začelo vajino sodelovanje?
Ujela sva se že v mladinski reprezentanci. Med vikendi me je treniral že v času srednje šole, spomnim se, da sem vse poletne počitnice preživljal v dvorani Poden v Škofji Loki, to je nekje 15 let nazaj, potem pa sva pred desetimi leti, ko sem se zaradi študija preselil v Ljubljano, začela redno trenirati.
Vezonik je večino kariere treniral pod okriljem Romana Krajnika.
V Plezalnem centru Verd ste trenirali s skupino. Kako to pozitivno vpliva na posameznika?
Dobro je, da treniraš s kom, ki je na približno isti ravni kot ti, poleg tega je v plezanju toliko različnih stilov plezanja, da je dobro trenirati tudi s kom, ki ima drugačen stil plezanja kot ti in potem eden drugega ženeta naprej. Včasih sem treniral tudi sam, bolj redko, pa vseeno.
Kako pa je, ko treniraš z najboljšo plezalko v zgodovini?
Top, itak!
Enkrat ste mi rekli, da če treniraš z Janjo, ne smeš imeti prevelikega ega, ampak se moraš pač sprijazniti, da je boljša od tebe.
Točno tako. Janja je tako dobra, da bi se bilo neumno sekirati, da je toliko boljša do tebe, precej bolje je, da se skušaš česa naučiti. Tudi jaz sem potreboval nekaj časa … itak smo vsi tekmovalci egoti in tekmovalni in ti gre na živce, če je nekdo toliko boljši, ampak če ti uspe iti preko tega, se lahko veliko naučiš. Od tega lahko veliko odneseš.
Letos, ko sva z Janjo skoraj stalno skupaj trenirala, se mi zdi, da sem spet dobil fokus, ki sem ga prej malo izgubil, ravno zato, ker sem videl, kako osredotočena je. Janja je tako dobra, da že, če sem z njo zdržal ogrevanje, sem vedel, da sem v top formi (smeh, op. a.)
Se spomnite, na kateri tekmi ste prvič opazili njen talent?
Verjetno na tekmah vzhodne lige. Zares pa po mojem v vzhodni ligi, kjer sem postavljal smer. Mislim, da je bila stara deset let, jaz sem štiri leta starejši, precej hitro sem začel postavljati smeri. Potem pa se nam je kmalu pridružila v mladinski reprezentanci in smo bili stalno skupaj.
Boste kljub koncu plezalne karierne nadaljevali s treningi?
Seveda. Če želim biti postavljavec smeri, moram trenirati. Pa itak bi se mi zmešalo, če ne bi (smeh).
Kaj bo torej zdaj najbolj drugače, ko ste potegnili črto pod tekmovalno kariero? Kako ste se počutili prve dni po tej odločitvi?
Prvi dnevi so bili zelo čudni. Zadnjih deset let sem zjutraj, ko sem se zbudil, točno vedel, kaj bom počel. Zdaj pa zjutraj vstanem in vem, da imam ogromno stvari za postoriti, ni pa to v prvi vrsti plezanje. Če sem bil z Romanom dogovorjen, da sem ob 10. uri na plezanju, sem točno vedel, kdaj moram vstati, jesti itd.
Na zadnji tekmi kariere v Seulu sta Vezonika presenetila Janja Garnbret in Roman Krajnik:
Kako čustveno je bilo za vas na zadnji tekmi v Koreji?
Zelo. Sem se pa že celo sezono počasi in po delih poslavljal. Plezanje je bilo dolgo časa vse moje življenje, zato je bilo tudi slovo zame zelo pomembno. Nekateri kariero zaključijo in si rečejo, hvala bogu, da je konec, pri meni pa je obratno, meni je plezanje in tekmovanje še vedno v užitek. Zadnje tri mesece sem res z užitkom treniral, nikoli nisem rekel, da se mi ne da. Super se mi zdi, da sem na tak način zaključil, da sem se tudi poslavljal s samimi lepimi spomini.
Mnogi športniki kariero zaključijo s precej načetim telesom. Kako dobro ste jo vi odnesli?
Mah, jaz sem super. Verjetno sem danes še bolje kot pred šestimi, sedmimi leti, razlog pa je v sodelovanju z Matejem (Bombačem, op. a.) iz Rehabo centra. On me je sestavil in sem super.
