Elektrotehnik, ki je patentiral smučarske vajeti in zmagal na Ultramanu

Čeprav je 52-letni Miro Kregar, sicer diplomirani elektrotehnik, v triatlonu prisoten že 30 let, ga je širša javnost spoznala šele po lanski zmagi na spektakularnem havajskem Ultramanu. Kregar, predsednik triatlonskega kluba Trisport Kamnik, je v intervjuju ob 30-letnici triatlona v Sloveniji, ki sovpada z njegovo triatlonsko obletnico, spregovoril tudi o tem, kako je Mikijev zabavnik vplival na začetek njegove triatlonske kariere, zakaj imata z ženo na poročnih prstanih vgravirana dva datuma in s kakšnimi načrti bo zaznamoval 30 let svoje triatlonske poti.

Če ne bi bili na intervjuju (ob 7. uri zjutraj, op. a.), kaj športnega bi danes že postorili? Takoj po intervjuju me čakajo trije kilometri plavanja in ker sem ob koncu tedna lenaril, bo na kolesu zagotovo padla stotica, najverjetneje kar na relaciji Tuhinj–Braslovče–Mozirje, to znese 96 kilometrov in vem, da zanje potrebujem 3 ure in 10 minut, potem me čaka še služba.

Je bila vaša žena že pred poroko seznanjena z urnikom, ki ga prinaša vaše športno življenje, ali je zanj izvedela pozneje? (smeh) Da, tak način življenja je za družino lahko kar problematičen. Če bi moje delo bilo samo v dopoldanskem času, potem vseh treningov prav gotovo ne bi mogel izvesti. Ker delam tudi v nočnih izmenah, je to mogoče. Danes lahko na primer po dveh opravljenih treningih skuham še kosilo in se šele potem odpravim v službo. Poročila sva se leta 1991, leto pozneje pa sem šel prvič na preizkušnjo ironman na Havaje, tako da je šlo kar lepo z roko v roki.

Mimogrede, je res, da sta bila zmagovalca tako imenovane Kmečke ohceti, kjer so posebna komisija in bralci Nedeljskega dnevnika izbirali par, ki se bo poročil zastonj? Je bila to prava kmečka ohcet, vključno s plesom folklorne skupin in podobno? Da, no, naj se pohvalim, da sem tudi sam šest let plesal pri folklori, potem pa sem se, tudi zato, ker nisem bil preveč redno na vajah in sem soplesalko tako precejkrat pustil samo, preusmeril v igranje saksofona. Kmečka ohcet je bila utečena zadeva, ki se je v samostojni Sloveniji preimenovala v Slovensko ohcet. Poročiti bi se morali junija 1991 – bili smo trije pari – vendar smo poroko zaradi vojnih razmer morali prestaviti za mesec dni. Tako da imamo na poročnih prstanih dva datuma, junijskega in julijskega.

Prejšnji konec tedna ste triatlonci praznovali 30-letnico triatlona v Sloveniji in če je bil vaš prvi triatlon prav leta 1984 na Bledu, potem tudi vi praznujete podoben jubilej. Kaj se dogaja s triatlonom pri nas? Tako kot povsod so bili tudi tukaj vzponi in padci. Triatlon je tudi v Sloveniji zadnja leta še posebej v vzponu, je pa res, da je triatlon v svetu še precej bolj priljubljen kot pri nas.

Decembra lani ste zmagali na havajskem Ultramanu, ki se ga, pa ne brez razloga, drži pridevnik peklenski (10 kilometrov plavanja, 421 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka, op. a.). Kaj vam je prinesla zmaga poleg prepoznavnosti? Kakšno denarno ali kakšno drugo nagrado? Ne, nagrade ni bilo nobene. Sem pa že drugič prejel plaketo Jureta Robiča in sem tako edini Slovenec z dvema Robičevima priznanjema.

Kako je mogoče, da glede na višino štartnin Ultraman ne prinaša denarnih nagrad? Da, štartnina znaša 1.600 dolarjev, ves izkupiček pa je namenjen organizaciji. Pa še ob tem stokajo, da imajo finančne težave. Štartnina se je skoraj vsako leto podražila za 100 dolarjev, vendar smo se tekmovalci pritožili, tako da letos ostaja enaka kot lani.

Boste letos ponovno poskusili? Da, mislim, da bom, ker tako havajski Ultraman kot jaz praznujeva 30-letnico triantona in če mi bo zdravje služilo, se ga bom seveda poskušal udeležiti.

Še velja, da trenirate 20 ur na teden oziroma 35 pred večjimi preizkušnjami? Da, 20 ur, če gre za povprečni teden, če gre bolj zares, pa se kar približam številu 35.

Vem, da ste že večkrat morali odgovoriti na to vprašanje, pa vendar, kaj vas žene v triatlon? Menda ima prste vmes tudi Mikijev zabavnik. Da, v Mikijevem zabavniku je bil jeseni ali pozimi leta 1982 ali 1983 objavljen prvi članek o triatlonu v Sloveniji. Ta članek si res želim najti, verjetno bi ga bilo mogoče dobiti v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V njem je bila objavljena karikatura, na kateri hudiček vleče kolesarja nazaj, in takrat sem si rekel, da je to to. In začel migati.

Triatlon je dinamičen šport, kjer moraš obvladovati ogromno stvari, imeti dobro opremo in nikoli nimaš opravičila za počitek. Če te boli rana, lahko tečeš ali kolesariš. Če imaš težave z ahilovo tetivo, bi bil na primer kot tekač tri mesece neuporaben, kot triatlonec pa še vedno lahko plavaš ali kolesariš.

Kako je v tem tempu z utrujenostjo? Saj se navadiš. Ne gremo vsak dan do roba zmogljivosti, 80 odstotkov treninga je aerobnega. Se pač pelješ s kolesom …

Da, ampak še vedno gre za sto kilometrov ... Saj se navadiš. No, kakor kdaj. Jutri nas na primer čaka kolesarska runda, ki se je udeleži 40 klubskih kolegov, tu gremo res do konca. Takega tempa pa res ne moreš zdržati vsak dan.

Predvidevam, da vaš osebni zdravnik ni ravno najbolj navdušen nad vašo triatlonsko kariero? (smeh). Če se ne bi že tako poznala vso večnost, sploh ne bi vedel, kdo sem. Nikoli nisem bolan, kar zadeva poškodbe pa – ni, da ni. Ampak za zdaj nima pripomb.

Pred skoraj 20 leti ste v Kamniku ustanovili Triatlonski klub Trisport Kamnik, katerega predsednik ste. Če Bled velja za kovnico veslaških uspehov, se zdi, kot da v Kamniku podobno velja za triatlonske uspehe. Klub sem ustanovil leta 1995, potem ko smo z Urošem Velepcem in Igorjem Kogojem na evropskem prvenstvu osvojili bronasto medaljo. Pritegnil sem še triatlonce Igorja Kogoja – ta je pozneje ustanovil 3K Šport –, Gregorja Hočevarja in Damjana Žepiča, s katerimi smo dosegali lepe uspehe, med drugim smo bili tudi državni prvaki. Kmalu se nam je pridružila še Nataša Nakrst, ki je bila do lani v našem klubu, Mateja Šimic, prav tako 10 let naša članica … Klub je vztrajno rasel, Grega Zore je kmalu postal naš glavni trener.

Z njim sva obiskala nekaj osnovnih šol in navdušila nekaj otrok, starih okrog deset let, in začeli smo resno delati. Vmes se nam je pridružilo še nekaj trenerjev, tako da imamo po desetih letih v klubu 65 otrok in osem trenerjev, skupaj pa okrog 150 članov ljudi in vse skupaj je treba nekako usklajevati. Pred kratkim smo imeli v Novigradu priprave, kjer se nas je zbralo tudi po sto.

Na triatlonskem dnevu prejšnji konec tedna je bilo precej pozornosti namenjene prehrani triatlonca. Imate strogo začrtano, kaj in kdaj boste jedli? Niti ne, ravnam se bolj po zdravi kmečki pameti. Pazim sicer, kaj jem, vendar pa si ne zapletam življenja. Doma smo vsi športniki – hči Liza je inštruktorica fitnesa, Neža je plavalka, obe sta tudi učiteljici smučanja, sin igra košarko – tako da vsi skupaj živimo približno zdravo. Imam sicer svoje navade, sadje na primer vedno jem na tešče, včasih sem se držal ločevalne diete, zdaj pa tega ne počnem več.

Pred leti ste patentirali vajeti za učenje smučanja. Kako se prodajajo? V 20 letih sem jih prodal približno 14 tisoč, je pa zadnji dve leti mogoče opaziti upad prodaje. Mile zime, recesija, zaton smučanja in zasičen trg so naredili svoje.

S kakšnimi triatlonskimi podvigi nameravate počastiti 30-letnico svoje triatlonske kariere? Maja se po navadi lotim polovičke ironmana v St. Poltnu, letos se polovička obeta tudi na Dunaju. S klubom gremo potem na državno prvenstvo, septembra nas čaka evropsko prvenstvo na Danskem, kjer sem pred leti postavil svoj osebni rekord v ironmanu 8:52, uradno evropsko prvenstvo na Majorki, vmes bom organiziral še Ambrož triatlon Kamnik in Garmin triatlon Bled, za konec leta pa verjetno še Havaji.

Predvidevam, da na dopustu ne poležavate? Ne! (smeh)