Bo kajakašica Anja Osterman še lahko nadaljevala v takšnem ritmu? #video

Opravili ste s prvo sezono v vlogi mame, kako je bilo tekmovati v tej vlogi?
Zagotovo je bilo drugače. Predstavljala sem si, da bo vse bolj naporno in bolj usmerjeno v otroka. Še vedno so bile moje misli usmerjene v to, da se uvrstim na olimpijske igre. Z dobro organizacijo se je dejansko vse dalo, čeprav mi je na koncu malo zmanjkalo. Zagotovo zato nisem bila zadovoljna s celotno sezono, ampak vse je bilo izvedljivo predvsem po zaslugi partnerja, ki je bil z mano. Celotno sezono sva namenila temu, da uresničim svoje sanje. To je bilo zelo lepo od njega. Svoj dopust in svojo službo je priredil tako, da je lahko bil vedno z nama. Za to sem mu res hvaležna.

Anja Osterman je OI v Parizu za las zgrešila. Foto: Kajakaška zveza Slovenije

Potem brez partnerja verjetno ne bi šlo?
Zagotovo ne. Nekoga moraš imeti ob sebi, partnerja, babico ali pa varuško. Četrta možnost bi bila, da neham veslati. Otrok zahteva večjo organizacijo, ampak se da. Mislim, da sem dokazala, da je mogoče uskladiti oboje. Čeprav se na olimpijske igre nisem uvrstila, sva z Mio v dvojcu na evropskem prvenstvu osvojili drugo mesto. To je bilo devet mesecev po rojstvu sina, kar se mi zdi vrhunski rezultat. Sezona ni bila takšna, kot sem si zamislila, ampak ne morem reči, da je bila slaba.

Anja Osterman je veliko razočaranje doživela že na olimpijskih igrah v Tokiu, ko sta skupaj s Špelo Ponomarenko Janić pristali v vodi. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Kako zelo ste bili razočarani, ko se niste uvrstili na olimpijske igre v Parizu?
Jaz sem zelo realna. Ves čas sem imela v mislih, da se lahko uvrstim na olimpijske igre, lahko mi pa tudi malo zmanjka. In mislim, da smo na celotno sezono gledali na način, da sem bila pred porodom v res vrhunski formi. Bila sem sedemkrat na stopničkah, zmagovalka svetovnega pokala … Mislim, da forme nismo tempirali na način, da bi se uvrstila na olimpijske igre.

Bolj smo se ozirali na to, da osvojim olimpijsko normo, potem pa bi stopnjevali formo do olimpijskih iger. Kar bi bilo prav, ampak trener nikoli ni bil v takšnem položaju, torej da je bila njegova tekmovalka pred tem noseča. Na koncu mi je zmanjkalo tistih 34 stotink, kar je zelo malo. Mislim, da je bila napaka, da smo se ozirali na to, da bom pripravljena le toliko, da normo osvojim, ne pa da bi bila že aprila v najboljši formi.

Nič ne moremo spremeniti. Naredili smo res vse, kar smo lahko. Žal se nisem uvrstila in po tistem mi je vse padlo dol. Nisem imela več pravega veselja do tekmovanja v enojcu. S težavo sem tekmovala in to se je tudi videlo pri mojih rezultatih, saj se nisem dovolj potrudila. Pozneje sem dobila več veselja do dvojca, kjer smo si postavili nov cilj. Hitro sem se preusmerila, in ko nama je šlo z Mio dobro, sem bila še toliko bolj zadovoljna.

Ste v tem času kdaj pomislili, da bi veslo postavili v kot?
Ne, dejansko ne. Res uživam v kajaku in mi je v veselje. Takoj po porodu mi niti na pamet ni prišlo, da bi prenehala. Če bi bila sezona katastrofalna in se po porodu rezultatsko ne bi mogla postaviti na noge, potem bi razmišljala v smeri, da to ne pelje nikamor. 

Da bi prenehala, ker je naporno, pa zagotovo ne. Vseeno je to moja služba, zaposlena sem v slovenski vojski. V običajni službi bi bila osem ur ločena od sina, jaz pa sem odsotna tri ali štiri ure na dan. Mislim, da v nobeni drugi službi ne bi bila tako malo ločena od sina. Druga stvar pa je, da sem veliko več odsotna, ko so priprave in tekme, ampak bomo poskušali organizirati sezono tako, da bo to trajalo dva, največ tri tedne, potem pa bi bila dva tedna doma. Partner in sin bosta doma. Nekoliko lažje je, ker je sin v vrtcu, ampak za partnerja bo zagotovo naporno, ker bo dejansko ves preostanek dneva z njim. Ampak vem, da bodo tudi babice priskočile na pomoč. Tako je, če si mama v športu. Nekaj je treba žrtvovati in jaz bom žrtvovala svoj čas s sinom, ko se bom vrnila, pa vem, da bom poskusila ta čas nadoknaditi.

Anja Osterman v družbi svojega sina Foto: Osebni arhiv

Zdaj, ko ste mama, mogoče drugače gledate na šport in svojo športno kariero?
Da, bolj cenim svoj čas, ker ga je zelo malo. Zjutraj sina peljem v vrtec in nato grem na trening. Imam osem ur časa, da naredim dva treninga. Potem kaj skuham, se dobim s prijateljicami. Popoldan je ves čas namenjen sinu. Dobra stvar je, da ko se igram z njim, res odmislim kajak, to mi zares veliko pomeni. Po treningu vem, da bomo popoldne vsi skupaj doma. To je res prelepo.

Torej je ogromno improvizacije in prilagajanj, kajne?
Da, ampak se vse da. Samo treba je vse zelo dobro zorganizirati. Sem takšna, da vse rada naredim vnaprej. Tudi doma imamo vedno radi pospravljeno. Nikoli ni kupov perila za likanje, vse naredimo sproti. Skuham tudi za dva dneva vnaprej. S takšnimi stvarmi si res lahko olajšam življenje.

Imate dva treninga na dan, veliko časa preživite s sinom … Ste kdaj utrujeni? Foto: Osebni arhiv
Da, sem. Ko se enkrat usedem, čutim, da sem utrujena, zato sem raje stalno v pogonu. Tako še kaj naredim, sicer bi popoldne raje eno uro spala. Ugotovila sem, da mi ta sistem treninga zelo odgovarja. Sploh, ko ju naredim že zgodaj zjutraj, ker imam potem preostanek dneva za regeneracijo. Če pomislim na prejšnji sistem, ko sem naredila en daljši trening zjutraj, drugi trening pa je bil šele ob štirih, ugotovim, da sem bila bolj utrujena. Vidim tudi napredek in to me veseli.

Omenili ste srebrno medaljo z evropskega prvenstva z Mio Medved. Se obeta nova primorska naveza ali je enojec še vedno vaša prioriteta?
Prihodnje leto bova z Mio spet tekmovali v dvojcu, vendar bova morali skrbno izbrati, na katerih tekmah bova vozili dvojca in na katerih enojca. Verjetno bo dvojec imel nekoliko več prednosti, saj smo videli, da nama gre res dobro. Za tako malo skupnih treningov, kot sva jih imeli lani, sva res zadovoljni z napredkom.

Letos bova šli skupaj tudi na priprave. Dobro se poznava, saj sva že prej trenirali skupaj in na splošno skupaj preživeli veliko časa. Veliko se pogovarjava, po vsakem intervalu analizirava, kje bi lahko še izboljšali veslanje. Prav zato je veselje tekmovati skupaj. Zagotovo bova nadaljevali.

Dogovarjamo se tudi z drugimi člani ekipe, da bi se še kdaj usedli v četverec. Na zadnjem svetovnem prvenstvu smo bili četrti, čeprav smo skupaj veslali le trikrat. Ta naveza ima velik potencial. Seveda je vse odvisno od urnikov tekem, saj bomo morali preveriti, na katerih tekmah bo sploh priložnost za četverec. Ta kombinacija bo zagotovo dobra popestritev sezone.

Vsekakor imam visoke cilje tudi v enojcu. Po sezoni pred porodom, ko sem bila velikokrat na stopničkah, si želim te uspehe ponoviti. Zavedam se, na katerih področjih moram še delati, in to že počnem. Sodelujem tudi s fizioterapevtom, delamo različne vaje za napredek. Kot sem že prej omenila, vidim napredek, zato se naslednje sezone res veselim. Z gotovostjo pričakujem, da bo rezultatsko uspešna.

"Ni toliko pomembno, kje bova trenirali, ampak kdo bo na pripravah." Foto: Osebni arhiv Kako je s trenersko ekipo, še vedno sodelujete s slovaško ekipo? 
Da, še vedno sodelujemo. On je sicer moj trener samo na pripravah, preostanek leta treniram sama. Vse si zabeležim in treninge imam napisane za sedem let nazaj, tako da hitro primerjam in lahko vidim napredek. S trenerjem se moramo še dogovoriti, na katere priprave bom prišla na Slovaško. Vprašanje je, ali bo šla Mia z menoj. Veliko bo dogovarjanja, a menim, da ne bo težav. Bomo že naredili tako, da bo dobro. 

Kako načrtujete letošnje priprave?
Trenutno se še dogovarjamo, ampak ostala bom v Evropi. Ne izplača se mi potovati iz Evrope, če bom na pripravah po dva tedna in se nato vračala domov. Za zdaj imava z Mio v mislih Sabaudio ali jug Sicilije.

Ni toliko pomembno, kje bova trenirali, ampak kdo bo na pripravah. Torej katere tekmovalke bodo tam, da lahko skupaj z njimi trenirava. Boljša ko je ekipa, bolje je za naju. Ko bomo to izbrali, bomo točno vedeli za lokacijo. Najverjetneje bo to jug Italije.

Zdaj že nekaj časa živite v Miljah v Italiji. Se vam je uspelo navaditi na tamkajšnje življenje?
Da, seveda, saj ni nič takšnega. Vsak dan se sicer ne družim s sosedi. Tako je, kot da bi bili v Sloveniji, tudi televizijo imamo v slovenščini. Vse je tako kot doma.

Ko ste ravno omenili sosede, so sosedski odnosi v redu ali je kaj drugače kot pri nas? 
Tukaj živiva šele dve leti. Se pozdravimo, nekaj malega spregovorimo, ampak to je tudi vse. Meni to odgovarja. Manj ko veš o sosedih, bolje je.