Simon Marčič: Res je, življenje se ti odvrti pred očmi #intervju

Mesec dni po nesreči na Dakarju že močno pogreša motor. Če bo vse potekalo po načrtih, ga bo konec tega meseca prevzel v Franciji. Foto: Matjaž Vertuš Ime Simon Marčič se je 12. januarja letos pojavilo v številnih svetovnih medijih.

Razlog? Na deseti etapi relija Dakar, ki se ga je Marča udeležil že tretjič, je vanj trčil legendarni Stéphane Peterhansel, 13-kratni zmagovalec Dakarja, znan tudi kot Monsieur Dakar.

Ta je z edinim slovenskim tekmovalcem na 39. izvedbi slovite  dirke, kjer je utrpel odprt zlom goleni, počakal do prihoda reševalcev. Pozneje se je večkrat pozanimal, kako je z njegovim okrevanjem, in mu v znamenje opravičila obljubil tudi finančno pomoč na jubilejnem, 40. reliju Dakar.

Marčič, po izobrazbi inženir strojništva, dela kot asistent pri predmetu Motorji z notranjim izgorevanjem na fakulteti za energetiko in pripravlja doktorat na temo Sonce kot vir energije. Od nekdaj si je želel biti profesionalni športnik. Začel je kot deskar na snegu, nadaljeval kot spustaš z gorskimi kolesi in se nazadnje našel v dirkanju z motorji. Svojih športnih sanj še ne namerava tako kmalu opustiti … Marčič okreva doma, motor pa ga čaka v Franciji. 

Po dolgem mirovanju je končno spet sedel na sobno kolo, računa pa, da bo čez mesec dni že nared za skok na motor. Foto: Matjaž Vertuš

Kako optimistični ste glede okrevanja?

Mislim, da okrevanje poteka po načrtih. To so potrdili tudi zdravniki v Sloveniji. Te dni mineva mesec dni od nesreče, kar pomeni, da lahko že 25-odstotno obremenjujem poškodovano nogo. Po dolgem času sem sedel celo na sobno kolo.

Predvidevam, da bom čez štiri tedne nogo spet lahko popolnoma obremenil. Računam, da bom konec februarja, ko se odpravljam v Francijo po motor, na poti proti domu na jugu Belgije že lahko za hip poskusil voziti na eni od tamkajšnjih mivkastih prog. No, pod pogojem, da bom takrat že lahko stopil na obe nogi.

"Peterhansel mi je pred kratkim telefoniral in se pozanimal, kako okrevam. Obljubil mi je celo finančno pomoč za nastop na Dakarju 2018. Zelo me je presenetil." Foto: Matjaž Vertuš

Menda ste se v Buenos Airesu v Argentini, kamor so vas pripeljali iz prve, bolj skromne bolnišnice v kraju San Juan, zdravili v porodnišnici. Kako to?

Res je. V Buenos Airesu je približno 50 bolnišnic, od takšnih, ki jih imajo verjetno v Albaniji, do najbolj vrhunskih. Sam sem pristal v švicarski, ki je primarno porodnišnica.

Lahko jih samo pohvalim. Imel sem svoj apartma, v katerem je lahko za manjše doplačilo, ki je bilo še vseeno manjše kot plačilo hotelske sobe, prespala tudi naša predstavnica za stike z javnostmi. Tudi s hrano sem bil več kot zadovoljen. Na voljo so bili trije meniji, servirale pa so mi jih ženske v švicarski narodni noši. Nimam se kaj pritoževati.

Človek, ki vas je na neki način spravil v bolnišnico, je bil Monsieur Dakar, največja legenda tega relija, Francoz Stéphane Peterhasnel. Vas je obiskal, se pozanimal o vašem okrevanju? Vemo, da je počakal z vami do prihoda reševalcev in se ni oziral na to, da sta ga prehitela dva velika konkurenta Cyril Despres in nato še Sébastien Loeb. Pridobljene minute so mu sicer pozneje odšteli, pa vendar. Gesta je gesta.

Njegova predstavnica za stike z javnostmi mi je prinesla njegovo sporočilo z opravičilom in željo po okrevanju, opravičil se je tudi prek Facebooka, pred kratkim pa me je še poklical in se pozanimal, kako sem in kakšni so moji načrti.

Med drugim sem mu povedal tudi, da je moj glavni cilj ponovno dirkati na reliju Dakar, in Peterhasnel mi je obljubil finančno pomoč. Vsa čast, sem rekel. Res je Monsieur, zelo me je presenetil.

Francoz Stephane Peterhansel, 13-kratni zmagovalec relija Dakar, se je Marčiču opravičil osebno, prek družbenih omrežij, s kartico z avtogramom in s telefonskim klicem. Foto: Matjaž Vertuš

Prijatelj tiskar mu je prinesel vzglavnik z motivom Peterhansla. "Da si bo lahko nogo odpočil na njegovi glavi," mu je v šali predlagal. Foto: Matjaž Vertuš

Vas v zvezi z 12. januarjem in nesrečo, ki bi se lahko končala precej bolj tragično, kot se je, torej z odprtim zlomom goleni, preganjajo nočne more?

Ne, to ne, se pa večkrat spomnim, kaj se je zgodilo. Lahko bi se precej drugače izteklo. Lahko bi si poškodoval hrbet, glavo ali pa me sploh več ne bi bilo med živimi.

Video: Kako se spominja trenutkov po trčenju?

V trenutkih pred trčenjem s Peterhanslom sem razmišljal, ali bi se mu vrgel na "havbo" in bi se skotalil čez avto, pri čemer bi bila velika verjetnost, da mi nič ne bi bilo. Motor bi bil sicer uničen, vendar bi jaz ostal cel.

No, potem se je v nekaj sekundah zgodilo nepričakovano. Ker sem močno zaviral, sem drsel bočno, tako da je zadnje kolo že sililo naprej, tik pred avtom pa mi je vzelo prvo kolo in pristal sem pod avtom.

Foto: Matjaž Vertuš

Koliko časa ste imeli na voljo, ko ste videli, kaj se dogaja?

Verjetno le nekaj sekund, a meni se je zdela cela večnost. Res je, kar pravijo, da se ti življenje odvrti pred očmi.

Gledal sem dokumentarec, kjer so to pojasnili s tem, da ti v kritičnih situacijah možgani delajo tako intenzivno, da čas dojemaš drugače.

Ena sekunda se zdi dolga več sekund. Ko se telo boji za življenje, začne procesirati tako hitro, da težko verjameš. To se mi je zgodilo že večkrat v življenju, le da sem običajno letel proti drevesu in ne proti avtu.

Ste bili ves čas pri zavesti?

Da. Takoj sem ugotovil, da sem si zlomil nogo, in preveril, ali je zlomljeno še kaj. Peterhasnel in njegov sovoznik sta bila v hipu pri meni.

Ko sem odprl škorenj, se je ulila kri in takoj sem vedel, pri čem sem. Peterhansel je vpil: Odprti zlom. Reševalci so prišli kmalu. Želeli so mi dati morfij, pa sem ga zavrnil, ker sem kar dovzeten za sintetične droge (smeh, op. a.).

Nato so me prenesli do helikopterja, kjer me je pobralo, in me odpeljali v bolnišnico. Ko sem se prebudil, sem takoj videl, da sem se znašel v isti bolnišnici kot pred tremi leti, ko sem si zlomil zapestje. Joj, kriza, bolnišnica je bila res na nizki ravni.

Tehniki na rentgenu, na primer, niso imeli nobene zaščite. Ni tako, kot je pri nas, kjer so v času slikanja rentgenski delavci v drugi, varovani sobi za steklom. No, tukaj so bili samo za pregrado.

V operacijski sobi sem vprašal, na kakšen način bodo vstavili vijake, ali po zunanji strani noge ali znotraj kosti, pa so rekli, da tukaj ne vstavljajo palic iz titana v nogo. Zakaj pa ne, sem vprašal. Odgovorili so mi, da zato, ker jih nimajo, ker so majhna bolnišnica, mi bodo samo očistili rano in naravnali kost.

Video: O poškodbi, že tretji na njegovem tretjem Dakarju

Skoraj nihče ni znal angleško, šele neki možganski kirurg mi je pojasnil, kaj se dogaja. Rekel je, da ni treba, da sploh karkoli počnejo z mano, samo podpisati moram, da prevzemam odgovornost. Groza (smeh, op. a.)! Kar predstavljal sem si, da me bodo pozabili tukaj, da se nihče ne bo zmenil zame, pa še na moje zdravstveno zavarovanje bodo pozabili. Šok za šokom.

Marčič za STA takoj po nesreči: "Zgodilo se je okoli 80. kilometra v deseti etapi. Dobro sem bil na poti, ko sem se na približno 50. kilometru začel izgubljati skupaj s skupino drugih tekmovalcev z nižjimi številkami. Nekoliko sem bil tudi hendikepiran, saj se mi je pokvaril števec, delala mi je samo osnovna navigacija, zato sem nekaj časa sledil izkušenejšim tekmovalcem. Narobe. Ko sem le našel pot, me je nenadoma prehitel Peterhansel in šel naprej v neko dolino, kamor sem mu sledil. Izkazalo se je, da je napravil napako, saj se je na vrhu obrnil. Po hribu se je vračal 200 kilometrov na uro, jaz pa kakšnih sto. Ko sva se zagledala, sva oba začela zavirati in se umikati, a ni šlo ne levo ne desno. V tistem delčku sekunde sem razmišljal, ali naj se vržem na ali pod avto. Tik pred trkom mi je zdrselo sprednje kolo, pokopalo me je pod avto in udarec je bil zelo močan." Foto: Osebni arhiv

To je bil vaš tretji nastop na reliju Dakar. Tudi ta se je končal s poškodbo. Morda vam ni naklonjen?

Marčič je na vseh treh relijih Dakar, ki se jih je udeležil, staknil poškodbo. Na prvem leta 2015 si je po padcu v prepad zlomil zapestje in moral odstopiti, lani si je poškodoval palec in izpahnil ključnico, a je vztrajal do konca. Foto: Matjaž Vertuš Ne, ne, letos se nisem poškodoval po svoji krivdi. Sicer pa ja, trikrat sem bil na Dakarju in vedno se mi je nekaj zgodilo. Za letos sem si zadal, da jo odnesem brez poškodb.

Štartal sem zelo previdno, naštudiral navigacijo in počasi stopnjeval tempo. Ego sem znal pospraviti in na to sem še posebej ponosen.

Prve etape so vedno nižinske, speljane so po kolovozih in preden prideš do step, savan in puščav, se moraš krepko pomakniti na vzhod. Pravijo, da se v teh etapah izločijo bedaki. 

Letos sem stopnjeval postopoma. Vedel sem, da ko bodo na vrsti tehnične etape, bodo ti zagnanci s slabšimi številkami, kar pomeni, da so slabše rangirani, in da bom lahko izboljšal svoje mesto. No, žal se je potem zgodilo, kar se je.

Prvo leto sem se poškodoval povsem po svoji krivdi, svoji norosti. Takrat sem se odločil, da se takega idiotizma ne grem več. Lani je šlo za splet okoliščin, ki me je naučil marsičesa. No, letos pa nisem bil kriv.

Veste, kaj me žene? Da letos niti enkrat nisem padel.

"Letos sem znal pospraviti ego in na dirki, vse do nesreče, nisem niti enkrat padel. Trčenje pa se ni zgodilo po moji krivdi." Foto: Matjaž Vertuš

Miran Stanovnik, ki je kar 18-krat nastopil na Dakarju je izjavil, da dirka, odkar se je z afriške celine preselila v Južno Ameriko, izgublja lesk in da ni več tisto, kar je bila nekoč. Kako vi gledate na to?

Težko primerjam, ker v Afriki nisem vozil, menim pa, da je bil letošnji Dakar spet tak, kot je bil včasih. Organizatorji so na dirko znova vključili traso čez sipine, kjer pride do izraza tudi tehnika. Tudi drugi prekaljeni mački so ga pohvalili in mislim, da se nam prihodnje leto, ko bo reli praznoval 40. obletnico, obeta poslastica. Organizatorji so namreč že zdaj napovedali traso skozi puščavo Atakama, ki vodi skozi Čile in Peru.

Dakar je bil letos res peklenski. Ponudil nam je kar nekaj izredno težkih preizkušenj. Vozili smo se od nadmorske višine 250 metrov do pet tisoč metrov. To je v praksi pomenilo, da je v dolini žgalo na polno, ob 6. uri zjutraj se je živo srebro dvignilo že nad 35 stopinj Celzija, na vrhu pa je snežilo. Neverjetno. Doživeli smo vse mogoče, od močnih nalivov, zemeljskega plazu in podobno. Roke sem si grel na izpušnem sistemu. Noro!

Video: S kakšnim motorjem dirka Simon Marčič?

Nastopili ste v razredu maraton brez ekipe, kar pomeni, da ste bili povsem odvisni od samega sebe. Med 20 konkurenti ste bili pred odstopom na odličnem četrtem mestu. Ste se za dirkanje brez ekipe odločili izključno zaradi prihranka na račun tega, da niste potrebovali ekipe, ali zaradi prestiža tega tekmovalnega razreda?

Maraton brez ekipe je najtežja kategorija. Pomeni, da si za vse sam. Mehanik, voznik, terapevt … No, na masaže sem hodil kar v medicinski center, kjer so me zaradi poškodbe lani tako ali tako že vsi poznali.

Video: Razlika med Marčičem, ki sam poskrbi za vse, in Rickyjem Brabecom, tovarniškim voznikom Honde, ki ima za seboj celo vojsko pomočnikov

Za to kategorijo sem se odločil že lani in takrat izjavil, da se tega več ne grem, saj gre za tek čez minsko polje. No, potem sem si premislil. Očitno sem pozabil na vse, kar sem lani preživljal, pa še sredstev nisem imel, da bi si lahko privoščil ekipo.

Tekmovalci v kategoriji maraton brez ekipe sami poskrbijo za vse. So sam svoj mehanik, terapevt ... Foto: Osebni arhiv

Mislim, da če si zdrav in vse poteka normalno, potem se tudi to da preživeti. Časa od prihoda v cilj do štarta naslednje jutro je dovolj.

Precej natančno je letos obdelal potovalno knjigo (road book), kjer so zapisani glavni poudarki posamezne etape. Foto: Matjaž Vertuš Olja nisem menjaval vsak dan, sem se pa vsak dan res zelo posvečal potovalni knjigi (road-book), ki je za tekmovalca ključnega pomena. V njej so namreč zapisani vsi potrebni podatki za pot. Označeni so vsi nevarni odseki na trasi, bencinske črpalke in podobno.

Po nesreči ste dejali, da vas bolj kot zlomljena noga boli srce.

Zagotovo. Fizična bolečina hitro izgine, saj ti dajo morfij, ostane pa razmišljanje, da sem bil tako blizu, potem pa je bilo vsega konec. Za letos sem imel visoke ambicije. Načrtoval sem stopničke v svoji kategoriji, prihodnje leto pa si želim zmage.

Kaj vas vleče na Dakar?

Težko rečem. Že od otroštva me je vleklo na to dirko in v športe, ki združujejo preizkus tehnike in človekovih sposobnosti. Od avtomota do letalstva …

Je 12 dni Dakarja 12 dni trpljenja ali ne?

Je, je pa vmes tudi užitek. Uživam, ko pridem na sipine, ko se znajdem v določenih situacijah, ko smo se s sovozniki nasmejali do solz … Nepozabno je.

Kateri dejavniki na Dakarju vodijo do nadpovprečnega rezultata?

Ogromno jih je. Veliko pomeni vožnja motorja, nikakor pa ni vse, največ 60 odstotkov. 20 odstotkov prinesejo fizična pripravljenost – lahko si še tako hiter, a če ne boš imel moči, ne bo nič –, psihična stabilnost in izkušnje ter približno 20 navigacija. Na tem področju je bil še posebej močan Miran Stanovnik, ki je bil na koordinacijsko zahtevnih etapah vedno v ospredju.

O finančni konstrukciji nastopa na reliju Dakar: Za nastop v kategoriji brez asistence od 20 do 25 tisoč evrov. To so goli stroški, v resnici so precej višji. Če bi si privoščil še ekipo, bi me to stalo še dodatnih 17 tisočakov. Razmišljam o tem, da bi sestavil slovensko ekipo, ki bi bila plod slovenskega znanja, potem pa bi jo kot storitev ponudil tudi ostalim tekmovalcem. To pomeni, da bi si ekipo delil še z enim voznikom. S tem bi si lahko pokril del stroškov." Foto: Matjaž Vertuš

Načrti za nastop aprila v Katarju so se najbrž že razblinili, kaj pa tisti v bližnji prihodnosti?

Želel sem nastopiti na dirki za svetovno prvenstvo v Katarju, a zaradi poškodbe to ne bo mogoče. Računam pa na nastop na reliju OiLibija Maroko, ki poteka od 4. do 6.oktobra 2017, ali na reliju Atacama, ki bo v Čilu konec avgusta. Zraven seveda nastopam še v državnem in evropskem regionalnem prvenstvu v enduru ter v državnem prvenstvu v cross-countryju.