2012 - revolucija na tehničnem področju

S skoraj identično delovno prostornino motorjev so dirkači tekmovali že med leti 2002-2006 (990 ccm). Motocikli, ki jih uporabljajo tovarniške in poltovarniške ekipe, so skonstruirani izključno za svetovno motociklistično prvenstvo. Gre za prototipe, ki jih ni mogoče kupiti v prosti prodaji in se na javnih cestah legalno ni možno voziti.

Med elito so s prvenstvom 2012 debitirale tudi t.i. CRT ekipe, ki tekmujejo z desetkrat cenejšimi motocikli kot tovarniška in poltovarniška moštva Honde, Yamahe in Ducatija. Njihove šasije so še zmeraj prototipi (zanje jih izdelujejo ART, FTR, PBM in Suter), motorji pa prihajajo iz redne proizvodnje in jih dobavljajo Aprilia, Kawasaki, BMW in Honda. V primerjavi s tovarniškimi in poltovarniškimi ekipami imajo na voljo 3 litre goriva več na dirko, v celotni sezoni pa lahko uporabijo 6 motorjev več.

Ko dirkač preseže maksimalno število dovoljenih motorjev (MotoGP - šest, CRT – 12), mora dirko štartati iz ulice boksov, 10 sekund za vsemi konkurenti. To pravilo je v sezoni 2011 na lastni koži občutil Valentino Rossi, ki je moral VN Aragona začeti iz boksov, ker je bil prisiljen uporabiti sedmi motor. To se mu je zgodilo že pet dirk pred koncem sezone!

Pravo malo revolucijo je v sezoni 2012 doživel tudi najnižji razred. Motocikli z 125-kubičnimi motorji so se umaknili 250-kubičnim dirkaškim 'zverinam', kategorija pa se je iz 125 ccm preimenovala v Moto3. Srednji razred se je leta 2010 iz razreda do 250 ccm prelevil v kategorijo do 600 ccm in se preimenoval v Moto2.

Ekskluzivni dobavitelj gum za kraljevski razred je Bridgestone, za Moto2 in Moto3 pa Dunlop. Honda je ekskluzivni dobavitelj motorjev za Moto2, za kategoriji MotoGP in Moto3 pa je lahko konstruktor motornih agregatov kdorkoli.