Zakaj na največjih maratonih slavijo kenijski tekači?

Z nedeljskim maratonom v New Yorku se počasi končuje letošnja maratonska sezona. Vsi največji svetovni maratoni so za nami, slika pa ostaja nespremenjena. Še vedno prevladujejo vzhodnoafriški tekači, če smo natančnejši, gre za Kenijce in Etiopijce, ki konkurenci iz drugih držav sveta ne pustijo niti blizu.

Podobno je že zadnja desetletja, vse odkar so ti tekači prisotni na mednarodni tekaški sceni. Večna lestvica maratonskih rezultatov razkrije, da kar 37 najhitrejših tekačev prihaja iz Kenije ali Etiopije ter drži 67 najboljših maratonskih časov. Prvih sedem najboljših časov je v lasti Kenijcev, ki so v maratonu še za las uspešnejši od sosedov Etiopijcev, a se zadnji lahko na račun nekaj izjemnih posameznikov, kot sta na primer Haile Gebrselassie in Kenenisa Bekele, ki sta bila serijska zmagovalca, pohvalijo z večjimi uspehi v tekih na 5000 in 10.000 metrov, kjer še vedno govorimo o tekih na dolge proge.

Tudi če pogledamo letošnje rezultate, je slika podobna. Med 66 najhitrejšimi tekači je le en Japonec, vsi drugi pa prihajajo iz vzhodne Afrike – med Kenijce in Etiopijce se vrine le kakšen Eritrejec ali Ugandčan, če ob imenu plapola bahrajnska ali katarska zastava, pa naj vas to ne zavede, saj gre za Kenijce in Etiopijce, ki so v zameno za kupček denarja prevzeli tuje državljanstvo.

Takšne prevlade določene regije sveta v športu ne poznamo. O tem, zakaj je tako, je bilo prelitega že veliko črnila. Dejavnikov za takšno dominantnost afriških tekačev je veliko, a vsak posebej ni dovolj za prepričljivo razlago. Vse kaže, da prav skupek vsega da tisto konkurenčno prednost, ki loči afriške tekače od preostalega tekaškega sveta.

Je kenijski uspeh prirojen?

Dve neodvisni evropski študiji tekačev iz zahodnokenijske regije, od koder prihaja večina najboljših, sta ugotovili, da mladi kenijski tekači že po nekajmesečnem treningu premagujejo najboljše tekače razvitega sveta. Z drugimi besedami bi lahko zapisali, da imajo telesne prednosti, ki so značilne le zanje in so najverjetneje genetske.

Raziskovalci so našli velike razlike v indeksu telesne mase in sestavi kosti obeh primerjalnih skupin. Kenijci so imeli vitkejše in daljše okončine in ahilove tetive, krajše trupe, raziskovalci pa so njihove značilnost označili kot "ptičje" in dodali, da so zaradi teh lastnosti bolj učinkoviti tekači, še posebej na dolge proge.

Ni res, da vsi tečejo v šolo

Nekateri drugi raziskovalci bolj kot genetiko radi poudarjajo njihovo kulturo in navade, ki se bistveno razlikujejo od tistih v razvitejših državah. Zagotovo ste že slišali argument, da so Kenijci tako uspešni, ker so dnevno pretekli več kilometrov v šolo in nazaj. A izkazalo se je, da so to bolj kot ne govorice oziroma napačne predstave zahodnega sveta.

Študija je pokazala, da je kar 14 od 20 vrhunskih kenijskih tekačev povedalo, da so v šolo hodili ali se peljali z avtobusom. Paul Tergat, nekdanji maratonski rekorder, dvakratni olimpijski podprvak v teku na 10.000 metrov in petkratni svetovni prvak v krosu, se je s tekom začel ukvarjati šele po srednji šoli.

Argument, ki se pojavlja pogosto, je tudi bosi tek, a bosi hodijo in tečejo tudi v državah Južne Azije, ki pa v teku ne blestijo. Tudi preprosta prehrana se pojavlja med morebitnimi prednostmi afriških tekačev, a spet lahko ugotovimo, da se podobno prehranjujejo še številni narodi po vsem svetu. Tudi trening na nadmorski višini, ki poveča pljučno kapaciteto, zagotovo pripomore k njihovi superiornosti, a naj ne bi bil odločujoč dejavnik. Zadnje raziskave celo pravijo, da višinski trening ne pripomore toliko k boljši pripravljenosti, kot marsikdo misli. Je pa zagotovo res, da so pogoji na območjih, kjer trenirajo Kenijci, čez vse leto zelo dobri.

Tek iz bede, tisti, ki mu uspe, je narodni heroj

Tudi kenijski tekači sami pravijo, da višina in tek v mladih letih ne igrata bistvene vloge. "Pomembna sta predvsem sposobnost prenašanja trpljenja in hrabrost, Kenijci to očitno imamo," je na obisku kenijskega pripravljalnega centra Marjanu Žiberni, avtorju knjige o ljubljanskemu maratonu, ki je izšla pred letošnjim praznikom v Ljubljani, že pred leti zaupal tedanji glavni trener Sammy Rono. Vsi, ki so kdaj obiskali kakšnega od teh centrov, so to le potrdili. Kenijski tekači znajo prenašati bolečino, trpljenja so vajeni še iz otroštva, saj vse dečke obrežejo, marsikdo pa gre še čez precej hujše obrede. Te bolečine naj bi bile mačji kašelj v primerjavi s tekom na maratonsko razdaljo.

Naslednje, kar vpliva predvsem na njihovo motivacijo, sta denar in slava. Tek je eden redkih načinov, s katerim je mogoče zaslužiti za tamkajšnje razmere veliko denarja. Kenijci se dobro zavedajo, da so revni, tek pa jih te bede lahko reši. Tisti, ki mu uspe, postane narodni heroj, preskrbljen pa je do konca življenja. Zagotovo dober razlog, da se potrudiš. Zato bržkone trenirajo bolj trdo kot preostali in trenirajo v skupini. "Pomembno je prijateljstvo in sodelovanje med tekači. In tekmovalno vzdušje. Nekateri treningi so mnogo trši kot tekmovanje, lažje je garati, če z nekom tekmuješ. Brez trdega treninga se ne da hitro teči," so besede že omenjenega kenijskega trenerja, iz katerih bi se vsi, ki trenirajo sami ali v manjši skupini, lahko kaj naučili.