Ponedeljek, 28. 9. 2015, 18.08
8 let, 7 mesecev
Slovenski tekači ne morejo prehvaliti berlinskega maratona
Slepi tekač Sandi Novak se iz Berlina vrača z dobrimi občutki, a žal tudi s trohico grenkega priokusa. Čeprav je kar za osem minut in 37 sekund izboljšal osebni rekord na najdaljši razdalji (2;43:01), je za minuto zgrešil olimpijsko normo.
"Vse je bilo super. Dobro sem se počutil in odlično sem bil pripravljen, potem pa mi je na 35. kilometru 'pojedlo noge' in nisem mogel hitreje. Vsak kilometer sem izgubil po 20 sekund," je povedal Sandi, ki posledic teka ne čuti, niti psihičnih.
Množico ob progi je sicer čutil, pravi, a ga ta v nasprotju z drugimi bolj zavira, kot pa spodbuja, saj se zaradi hrupa ne more osredotočiti na besede tekača, ki teče z njim. V tem primeru Urbana Jereba in Romana Kejžarja, ki je hkrati tudi njegov trener.
Naslednjo priložnost za lov na olimpijsko normo bo imel januarja prihodnje leto v Dubaju, še prej pa bo na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu verjetno odtekel polovičko.
Že petič sta poln avtobus tekačev v nemško prestolnico popeljala "viteza" Marko Roblek in Igor Zonik. Roblek, pionir slovenskega bosega teka, je v Berlinu tekel že četrtič, tudi tokrat seveda bos, časovno pa se je že ustalil pri okoli štirih urah in pol.
"Tukaj še nikoli nisem tekel v copatih, ne vem, kako bi to sploh bilo videti. Nisem dobil nobenih žuljev za razliko od mnogih tekačev, ki so tekli v športnih copatih," je povedal Roblek, ki je imel med tekmo družbo: "Vedno si najdem nekoga, ki ga zvlečem s seboj in mu težim celo progo, da čas hitreje mine."
Kot organizator blejske Nočne 10ke, enega najbolj prepoznavnih tekov pri nas, zagotovo opazuje tudi organiziranost preostalih tekaških prireditev, ki se jih udeležuje: "Vse je bilo tako, kot mora biti. Po nemško, perfekcionistično, verjetno še bolje kot običajno, saj Nemci pri proceduri vedno še kaj izboljšajo. Tudi vreme je bilo idealno. Če komu ni bilo všeč, potem ne vem, kaj bi še rad. Mi nismo imeli nobene pripombe, vseh 40 tekačev je bilo zadovoljnih."
Je pa njihova tekaška klapa doživela tudi manjši incident, a je Roblek, zabavljač po naravi, tudi to anekdoto povedal v povsem šaljivem tonu: "Barabe, zastavo so nam ukradli. Na zbirnem mestu smo privezali zastavo. Na cilj smo se odšli poslikat. Ko smo se vrnili, zastave tam ni bilo več."
Berlinski maraton je pretekel tudi novinar in urednik Bojan Požar, za katerega je bil to že drugi maraton v tem letu.
Maja ga je opravil v Radencih, zato se je vprašanje o primerjavi slovenske in nemške različice maratona ponujalo kar samo od sebe. "V Radencih nas je maraton teklo 600, v Berlinu pa več kot 41 tisoč, kar je fantastična množica, zato si lahko predstavljate, da so razlike precejšnje. V Berlinu so nas vseh 42 kilometrov ob progi spremljale ogromne množice ljudi, vsakih nekaj metrov je tekače spodbujala druga glasbena skupina. Česa takega še nisem doživel," je poln vtisov dan po maratonu spomine obujal Požar, ki ocenjuje, da se je ob trasi berlinskega maratona zbralo okrog milijona ljudi.
Maraton je pretekel v času 4;45:36, kar je slabše kot v Radencih in davek, ki ga je moral plačati na račun slabšega zdravstvenega stanja, ki ga je pestilo pretekle dni. "Razmišljal sem, da bi maraton izpustil, vendar sem se na koncu odločil, da vseeno poskusim. Je bilo pa kar precej naporno."
Organizacijo je ocenil kot odlično, prav po nemško je vse "štimalo", in izpostavil dve zanimivi opažanji. Najprej to, na kar ga je opozorila partnerka Barbra Drnač, ki ga je spremljala v Nemčiji, da so tekači na štartu, kamor so prispeli topleje oblečeni, saj je jutro hladilo s pičlimi petimi stopinjami Celzija, oblačila preprosto odvrgli, nakar so jih pobrali tisti, ki jih očitno potrebujejo, in druga, da so maratonci, očitno ponosni na svoj dosežek, v restavracijah, kjer so nekaj ur po tekmi obnavljali izgubljene zaloge, posedali kar z maratonsko medaljo okrog vratu.