Četrtek, 11. 11. 2021, 12.45
3 leta
Shalane Flanagan in projekt Eclipse
Poseben projekt posebne ženske: v 42 dneh je pretekla vseh šest najbolj slovitih maratonov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,30
Štiridesetletna Američanka Shalane Flanagan je v 42 dneh pretekla vseh šest slovitih maratonov iz serije World Marathon Majors. Gre za maratone v Berlinu, Tokiu, Londonu, Chicagu, Bostonu in New Yorku. Razlog, da je projekt lahko izpeljala v roku šestih tednov, je v tem, da je bil londonski maraton iz spomladanskega roka prestavljen na jesen, tokijski pa je bil letos izpeljan zgolj v virtualni različici, ostali štirje pa so že tako razpisani v jesenskem obdobju.
Ko je v nedeljo, 7. novembra 2021, pretekla sloviti maraton v New Yorku, kar je bil njen šesti maraton v zgolj 42 dneh, je nekdanja olimpijka Shalane Flanagan postavila prav poseben rekord. Večina za celotno serijo šestih maratonov v sklopu World Marathon Majors (maratoni v Berlinu, Tokiu, Londonu, Bostonu, Chicagu in New Yorku) porabi več let, zdaj že upokojena 40-letna atletinja pa ga je odkljukala že v nekaj več kot mesecu dni.
Zanimivo je, da je prav zadnjega v seriji World Marathon Majors ali Six Majors tekla najlažje in najhitreje.
42.195 metrov je pretekla v času 2:33:32, kar je bil v nedeljo na maratonu v New Yorku 12. najhitrejši čas v ženski konkurenci.
Maraton v New Yorku ima za Shalane Flanagan poseben pomen, saj je leta 2017 s časom dve uri, 26 minut in 53 sekund postala zmagovalka maratona in prva Američanka v zadnjih 40 letih, ki se ji je uspelo prebiti do zmage na tem veličastnem maratonu.
Leta 2017 je doživela enega svojih največjih trenutkov v športni karieri. Postala je zmagovalka maratona v New Yorku, največjega maratona na svetu.
"Upala sem, da se bom dobro počutila in da bom lahko zadnji maraton odtekla najhitreje. To mi je tudi uspelo, očitno sem vse skupaj dobro preračunala," je presrečna razlagala, potem ko je prečkala ciljno črto v Centralnem parku v New Yorku.
"Na zadnjih desetih kilometrih sem se počutila precej bolje kot na preostalih maratonih. Očitno sem ta dan v sebi imela nekaj več, a sem kljub temu tekla dokaj zadržano. Razlog je bil v tem, da so bili zadnji maratoni časovno razporejeni tako skupaj, da je bilo zadnjih deset kilometrov zame kar težavnih in sem se res morala močno osredotočiti. No, na tem zadnjem maratonu pa sem počutila res dobro …" je razlagala Američanka, ki je postala ena od nekaj več kot sedem tisoč tekačev, ki so pretekli znameniti maratonski šesterček.
Za opravljen projekt je prejela prav posebno medaljo, sestavljeno iz šestih manjših medalj, ki označujejo vseh šest maratonov v seriji. Gre za maratone v Berlinu, Tokiu, Chicagu, Bostonu, New Yorku in Londonu, o katerih se praviloma največ govori in ki dosegajo največje število udeležencev in sponzorskih vložkov.
Sloviti šesterček preteklo tudi 15 Slovencev
S podobno medaljo se lahko pohvali tudi 15 Slovencev. Med njimi je tudi Adrijano Vrbetič, član Atletskega kluba Ultramaraton Slovenija, ki je maratonski šesterček od vseh Slovencev pretekel najhitreje, s povprečnim časom pod tremi urami. Intervju z 49-letnim tekačem si lahko preberete na spodnji povezavi.
Tekla brez vsakršnega rezultatskega bremena
Flanaganova, sicer štirikratna udeleženka olimpijskih iger, ki si je nekoč z maratoni služila kruh, se je tokrat tekaškega izziva lotila povsem drugače. Brez rezultatskega bremena, enostavno je tekla in se povsem prepustila vzdušju, tako kot to počnejo ostali rekreativni tekači, ki se tekaških prireditev ne udeležujejo zgolj zaradi lovljenja osebnih rekordov, ampak jih bolj kot to privlači atmosfera, ki se ustvari na takih množičnih dogodkih, kjer se vsaj za nekaj ur pozabi na vso navlako tega obdobja.
In kako je sploh mogoče, da je šest svetovnih maratonov, ki so sicer na koledarju razporejeni čez vse leto, pretekla v zgolj 42 dneh in se sploh uvrstila med srečneže, ki so dobili štartno številko?
Zaradi covidne situacije so bili nekateri med njimi prestavljeni (London, tokijski maraton je bil izveden v zgolj virtualni različici), zato je bilo tako ozko časovno okno (šest tednov) sploh mogoče, štartno številko pa si je zagotovila že s svojim imenom in svojo športno preteklostjo.
Flanaganova je v tem videla edinstveno priložnost, za sodelovanje pa navdušila tudi svojega nekdanjega sponzorja, podjetje Nike, ki je financiralo njena potovanja in štartnine. Projekt je zaradi njegove enkratnosti oz. redke priložnosti poimenovala Projekt Eclipse (projekt mrk).
Sodelovanje na šestih svetovnih maratonih je bil za Američanko, štirikratno finalistko svetovnih prvenstev, povratek iz športnega pokoja, kamor je zajadrala leta 2019, po operacijah na obeh kolenih.
Tudi v pokoju je bila izjemno aktivna, svoje znanje pa je predajala svoji nekdanji tekaški skupini Bowerman Track Club. Z možem Stevenom Edwardsom sta lansko pomlad postala tudi starša - posvojila sta dečka Jacka Deana Edwardsa - oktobra pa je izdala tudi knjigo z naslovom Rise & Run, že njeno tretjo, ki jo je ustvarila s pisateljico Elyse Kopecky, tako da ji res ni dolgčas.
Atraktivna medalja, ki jo prejmejo tekači, ki so pretekli vseh šest maratonov iz serije World Marathon Majors.
Vseh šest maratonov pretekla v manj kot treh urah
Ko je Flanaganova septembra razkrila svoj tekaški načrt, je dejala, da si želi, da bi vseh šest maratonov pretekla v manj kot treh urah, in načrt tudi uresničila.
Serijo je začela 26. septembra na berlinskem maratonu, ki ga je pretekla v času 2:38:32, kar je zadostovalo za zelo solidno 17. mesto v ženski konkurenci.
Nato je 3. oktobra pretekla londonski maraton (2:35:04), ki je bil kot je pozneje povedala v pogovoru za The Runner’s World zanjo najtežji, saj je začela preveč udarno, s prehitrim tempom in je del trase morala celo prehoditi. Tega ni storila še na nobenem maratonu prej, a kot je dejala, s tem nima nobenih težav in takšno potezo svetuje tudi drugim maratoncem, ki se znajdejo v težki situaciji.
Maratonsko serijo je 26. septembra začela v Berlinu in končala v nedeljo, 7. novembra v New Yorku.
Po londonskem maratonu jo je položil prehlad, a se je hitro spravila k sebi. Pred njo je bil velik tekaški zalogaj. Maratona v Chicagu in Bostonu sta bila namreč na sporedu isti konec tedna. Tako je v nedeljo, 10. oktobra, naprej odtekla maraton v Chicagu (2:46:39), nato pa skočila na letalo in odpotovala v svoj domači kraj Boston, in že dan pozneje, v ponedeljek, 11. oktobra, pretekla še bostonski maraton. Zanj je potrebovala dve uri, 40 minut in 36 sekund (2:40:36).
Naslednji maraton v nizu je bil tokijski. Ker je bila letos zaradi epidemioloških razmer možna le virtualna različica, je tokijski maraton pretekla blizu svojega doma, v Portlandu v ZDA. Kljub temu da je 18. oktobra, na dan, ko je tekla tokijski maraton, ni poganjalo spodbujanje navijačev, je 42 kilometrov pretekla v zelo v zelo spodbudnem času 2:35:14.
Zadnji maraton v šesterčku je odkljukala prejšnjo nedeljo, 7. novembra, v New Yorku, kjer je ciljno črto prečkala kot 12. ženska.
Virtualni tokijski maraton je pretekla v domačem Portlandu.
Kljub vsemu ostaja v pokoju
Kljub izjemnim rezultatom ne razmišlja o obuditvi kariere. S tem, kar počne zdaj, torej trenira druge in uživa v družinskem življenju, je povsem zadovoljna, projekt Eclipse pa je, kot je dejala, vrhunec njene tekaške kariere.
"Del mene je vesel, da mi ne bo več treba teči maratonov, po drugi strani pa sem žalostna, da je zgodba končana. Če sem povsem iskrena, se med tekom še nikoli nisem tako zabavala, kot sem se zdaj," je priznala Američanka, ki je tokrat tekaška tekmovanja spoznavala z druge perspektive kot nekoč.
"Ni mi treba vedno le čakati"
Potem ko je postavila zadnjo piko na i projektu si je zaželela, da bi več ljudi iz tekaške skupnosti našlo nekaj v svojem življenju, kar jih bo gnalo naprej, tako kot je projekt Eclipse gnal njo.
"Počutim se, kot da sem zaradi tega boljša, srečnejša oseba. Vsak od nas ima v življenju nekaj, kar mu lahko pomaga priti do tega cilja. Zelo enostavno je to zanemariti, še posebej če si starš in imaš službene obveznosti. Mislim, da je kljub vsemu pomembno, da si znamo vzeti čas zase in za stvari, ki so nam pomembne. Če sem se karkoli naučila v tem letu, je to, da mi ni treba vedno samo čakati. Lahko bi rekla, ne, čas ni pravi za projekt, tako pa sem to videla kot enkratno priložnost. Večkrat sem pomislila na to, da projekta ne bi izpeljala, in danes sem izjemno srečna, da sem vseeno ga."
