Četrtek, 3. 10. 2019, 20.00
5 let, 1 mesec
TOP10: atletski svetovni rekordi
Deset rekordov, ki jih morda ne bomo videli nikoli več
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,71
3
Na letošnjem atletskem svetovnem prvenstvu v Dohi smo en svetovni rekord že videli, a najhitrejši tek v zgodovini mešane štafete 4x400 metrov, za katerega so poskrbele ZDA, je bil pričakovan. To je disciplina, ki je na velika tekmovanja premierno stopila šele v Katarju. V tokratni rubriki TOP10 pa prostor namenjamo nekaterim svetovnim rekordom, ki se zdijo neverjetni.
Sedmeroboj: Jackie Joyner-Kersee (7.291 točk)
Rekord, ki je na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu uspel legendarni Jackie Joyner-Keersee v najtežji atletski disciplini, sedmeroboju, je neverjeten in zdi se, da vsaj v doglednem času tudi težko premagljiv.
Za svoj prvi olimpijski naslov od treh, ki jih je osvojila (dva v sedmeroboju in enega v skoku v daljino), je ta Američanka, ki se lahko pohvali tudi s štirimi zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev, zbrala kar 7.291 točk, kar je mejnik, ki se mu nobena – razen nje, seveda – v 40 letih ni niti približala.
Joyner-Keersejeva je takrat olimpijski naslov osvojila s skoraj 400 točkami prednosti pred najbližjo zasledovalko, zbrala pa kar 259 točk več od atletinje, ki je na seznamu najboljših dosežkov v sedmeroboju vseh časov na drugem mestu, Švedinjo Carolino Klüft.
Skok v daljino, moški: Mike Powell (895 cm)
Kar 23 let nihče ni presegel svetovnega rekorda v moškem skoku v daljino, ki ga je na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1986 postavil Bob Beamon, Američan je takrat preskočil 890 centimetrov. To se je spremenilo v enem od najbolj znamenitih obračunov v zgodovini atletike, v finalu svetovnega prvenstva v Tokiu leta 1999.
Za naslov sta obračunala Američana Carl Lewis in Mike Powell, dvoboj za zlato pa je bil spektakularen. Najprej je Lewis, z nekaj premočnim vetrom, v četrti seriji preskočil 891 centimetrov in zdelo se je, da je naslov njegov. Potem pa je v peti seriji sledil neverjeten skok Powella, ta je, brez čezmerne pomoči vetra, pristal pri 895 centimetrih, osvojil zlato in predvsem postavil nov svetovni rekord, ki velja še danes, 28 let pozneje.
Od takrat se mu je najbolj približal še en Američan, Erick Walder, ki je leta 1994 skočil 874 centimetrov.
400 m ovire, moški: Kevin Young (46,79)
Američan Kevin Young je leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni v cilj teka na 400 metrov z ovirami pritekel v času 46,78, postal sploh prvi človek, ki se je v tej disciplini spustil pod 47 sekundami in svetovni rekord vzel legendarnemu rojaku Edwinu Mosesu, ki je leta 1983 tekel 47,02. Od takrat se Youngovega mejnika, ta je takrat prišel do prve medalje na največjih tekmovanjih (leto pozneje je bil še svetovni prvak), ni dotaknil nihče.
Zdelo se je, da se to lahko spremeni letos, saj so se v Dohi v finalu srečali trije atleti, ki so na večni lestvici na drugem, tretjem in četrtem mestu, svetovnemu rekordu pa so se močno približali. Norvežan Karsten Warholm je letos tekel 46,92, Abderrahman Samba, ki nastopa za Katar, je lani zmogel doseči 46,98, Američan Rai Benjamin pa letos isti rezultat.
Svetovnega rekorda vseeno ni bilo. Warholm, ki je postal svetovni prvak, je tekel 47,42.
Skok v višino, moški: Javier Sotomayor (245 cm)
Že 26 let čakamo, ali bo kdo z vrha sklatil Javierja Sotomayorja v moškem skoku v višino, a se to za zdaj ni zgodilo. Legendarni Kubanec je leta 1993 na mitingu v Salamanci, kjer je pet let pred tem postavil dotedanji svetovni rekord 243 centimetrov, takrat v drugem poizkusu preskočil 245 centimetrov in postavil mejnik, ki traja še danes.
Sotomayor, olimpijski prvak in dvakratni svetovni prvak, je sicer poskrbel za kar 17 od 41 skokov prek 240 centimetrov v zgodovini atletike in tako le utrdil svoj status največjega v moškem skoku v višino. Najbolj se je njegovemu dosežku v letih po rekordnem skoku približal Katarec Mutaz Essa Barshim, ki je leta 2014 preskočil 243 centimetrov, a višje ni zmogel. Tudi trenutno ne kaže, da bi se kdo lahko približal rekordnemu Kubančevemu nebeškemu skoku.
Troskok, moški: Jonathan Edwards (18,29 metra)
Še ena disciplina, v kateri so se s svetovnim rekordom sramežljivo spogledovali na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi, saj sta za naslov obračunala lastnika drugega in tretjega najboljšega rezultata vseh časov, Američana Christian Taylor (18,21 m) in Will Clay (18,14), a rekordnega skoka Jonathana Edwardsa iz leta 1995 (18,29 metra) nista dosegla. Svetovni prvak Taylor je za zlato skočil 17,82 metra daleč.
Legendarni Britanec Edwards, ki se lahko pohvali z dvema naslovoma svetovnega prvaka, enkrat pa je bil tudi olimpijski prvak, je za rekordno znamko poskrbel v finalu svetovnega prvenstva v Göteborgu, kjer je najprej že v prvem poskusu preskočil 18,16 metra in postal prvi v zgodovini troskoka, ki je letel prek 18 metrov, potem pa je v drugem poskusu pristal pri 18,29 metra in poskrbel za rekord, ki še kar traja. Zdaj že 24 let.
Maraton, ženske: Paula Radcliffe (2;15:25)
Visokorasla Britanka, ki je slovela po ne najboljši tehniki, a je imela srce levinje, Paula Radcliffe, je najdaljšo atletsko preizkušnjo, maraton, na londonskem maratonu leta 2003 pretekla v dveh urah, 15 minutah in 25 sekundah, s tem pa svoj prejšnji maratonski rekord, ki ga je dosegla le pol leta pred tem v Chicagu, popravila za skoraj dve minuti.
Na tem maratonu je Britanka, ki se lahko pohvali tudi z naslovom svetovne maratonske prvakinje, bila pa je tudi evropska prvakinja in svetovna podprvakinja v teku na 10 tisoč metrov, je v Londonu tekla skupaj z moškimi in se na poti do rekorda držala maratoncev, zaradi česar so pri IAAF nekaj časa razmišljali, da bi ji rekord vzeli, če ji ga že ne morejo druge atletinje, a so se naposled odločili, da se to vseeno ne bo zgodilo.
Od druge na večni lestvici, Kenijke Mary Jepkosgei Keitany, ki je leta 2017 tekla 2;17,01, je hitrejša skorajda za dve minuti in zdi se, da rekorda Radcliffove še nekaj časa ne bo popravila nobena od maratonk.
1.500 m, ženske: Genzebe Dibaba (3:50,07)
Lanska dvoranska svetovna prvakinja v tekih na 1.500 in 3.000 metrov, ki je nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi odpovedala zaradi poškodbe, Genzebe Dibaba, je leta 2015, ko je bila stara 24 let, na mitingu diamantne lige v Monaku šokirala atletski svet, stopnjevala hitrost iz metra v meter in v cilj prišla v času 3:05,07. Svetovni rekord, ki ga je vzela iz rok Kitajke Qu Yunxia, ki je daljnega leta 1993 tekla 3:50,46.
Na lestvici najboljših rezultatov v tej disciplini vseh časov je naslednja, ki ni Kitajka, katerih rekordi so sumljivi, saj so jih Kitajke pred desetletji kar nizale, a, zanimivo, samo na domačih tekmovanjih, Tatjana Kazankina, ki je daljnega leta 1980, takrat še za Sovjetsko zvezo, tekla 3.52,47. V tem tisočletju najhitrejša, če ne upoštevamo Dibabe, pa je Britanka Laura Muir, ki je leta 2016 tekla 3:55,30. Rekord Dibabe je torej varen, vsaj zdi se tako. Če ga ne bo popravila sama, seveda.
100 in 200 m, moški: Usain Bolt (9,58 in 19,19)
Ne en, ampak kar dva. Rekorda legendarnega Jamajčana Usaina Bolta, seveda, ki je na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2009 poskrbel za verjetno najbolj spektakularnih pet dni v zgodovini atletike. Najprej je svoj rekord, ki ga je dosegel leto dni pred tem na olimpijskih igrah v Pekingu, pretekel v času 9,58. Pet dni pozneje je osupnil še na enkrat daljši predstavi in v cilj pritekel v času 19,19.
Bolt, najboljši šprinter v zgodovini atletike, ki se lahko ob rekordih pohvali še s kar osmimi olimpijskimi zlatimi medaljami in 11 zlatimi medaljami s svetovnih prvenstev, je svojo rekordno znamko na 100 metrov premaknil za kar 11 stotink. Tri leta pozneje je v Londonu tekel 9,63, to pa je bilo tudi najbližje, kar je pozneje prišel svojemu rekordu, čeprav ga je dosegel, ko je bil še precej mlad. Ravno na dan izjemnega teka je namreč praznoval 23. rojstni dan.
Tudi na enkrat daljši razdalji je bila zgodba podobna. Rekord iz Pekinga je premaknil za 11 stotink, a se mu pozneje ni več približal. Najhitreje je leta 2012 tekel 19,32, ko je v Londonu postal olimpijski prvak. Še bližje je rekordni znamki leta 2011 na mitingu v Bruslju prišel njegov rojak Yohan Blake, ki je tekel 19,26.
400 m, ženske: Marita Koch (47,60)
Legendarna atletinja, ki je tekla za Vzhodno Nemčijo, je že pred tem rekordno znamko popravljala petkrat, ko ji je to uspelo nazadnje. Leta 1985 je v Canberri v Avstraliji razdaljo enega štadionskega kroga pretekla v neverjetnem času 47,60. Od takrat se ji je najbolj približala Francozinja Marie-Jose Perec, ki je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti tekla 48,25.
V tem tisočletju je najhitrejša Američanka Sanya Richards-Ross, ki je leta 2006 na olimpijskih igrah v Atenah zmogla 48,70. Več kot sekundo počasneje od Kochove, kar le potrjuje, kako neverjeten je njen rekord. Številni so prepričani, da je do njega prišla na nepošten način, saj v zadnjih letih na dan prihajajo informacije o sistemskem dopingu v nemški atletiki v tistih časih, a na dopingu ni nikoli padla, zato je še vedno svetovna rekorderka.
800 m, ženske: Jarmila Kratochvilova (1:53,28):
Še en rekord iz tistih časov, še en mejnik, ki se zdi težko dosegljiv. Legendarna tekačica, ki se lahko pohvali z naslovom svetovne prvakinje na 400 in tudi 800 metrov, je leta 1983 v Münchnu v teku na 800 metrov za skoraj sekundo in pol popravila svoj prejšnji rekord, v cilj pritekla v času 1:53,28 in postavila mejnik, ki se mu niti približala ni nobena atletinja pozneje.
V letu, ko je popravila že svetovni rekord na 400 metrov (47,99, ki ji ga je pozneje vzela zgoraj omenjena Kochova), je tako prišla še do svetovnega rekorda na enkrat daljši razdalji, ki ji ga ni še do danes, 36 let pozneje, ni vzela nobena. Na manj kot sekundo sta se ji od takrat približali le dve atletinji. Kenijka Pamela Jelimo leta 2008 (1:54,01) in Južnoafričanka Caster Semenya lani (1:54,60).
3