Nedelja, 14. 6. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
Komentar urednika
Žvižgači za smrt vlade
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
235
Po lastni vladi, ki jo je zrušil januarja, Marjan Šarec s SD, Levico in SAB ta teden ni zrušil še prvega ministra vlade Janeza Janše. Odstavitev Zdravka Počivalška je propadla kljub trudu ekipe Tarče Erike Žnidaršič in enega od vodilnih iz zavoda za blagovne rezerve Ivana Galeta. In podobnih žvižgačev. Skupaj pa so sprožili proteste simpatizerjev levice vsak petek v prestolnici in po še nekaj mestih po državi. Kot v času vzpona nacizma protestniki vneto kolesarijo, občasno pa še mahajo s pozivi k smrti tistih, ki ogrožajo oblast levice, ki so iz zakladnice komunističnega boja proti fašizmu in razrednim sovražnikom.
Počivalšek je z 51 glasovi proti odstavitvi v zgodovini poskusov odstavitev dosegel drugo najvišjo zaupnico doslej sploh. A levih opozicijskih strank in protestnikov to ni spravilo v depresijo.
Napovedali so nove interpelacije, protesti "antifašistov" pa so bili konec tega tedna spet nekoliko bolj množični, pa tudi bolj nasilni kot v preteklosti.
A v dobro države so pri nas protestniki vsaj bolj "civilizirani" kot tisti, ki so v ZDA, kjer tudi razbijajo trgovine, kradejo in zažigajo. Denimo, po New Yorku.
Šarec bolj odstavlja kot Janša
Po odstavljanju ministrov je Šarec bil in je še vedno bolj dejaven kot Janša. V času Šarčeve vlade je v letu in pol Janša sprožil le interpelacijo proti Karlu Erjavcu, ki je moral pojasnjevati nenavadno odstavitev zahodno usmerjenega poveljnika vojske Mihe Škerbinca nekaj mesecev po imenovanju. Interpelacij proti ministrom Šarčeve vlade bi bilo najbrž več, a je Šarec sam tako hitro odstavljal svoje ministre, da opozicija niti ni imela možnosti. Nazadnje je odstavil še celo vlado.
Glavni Šarčev cilj je bil pač, da po presenetljivem porazu na volitvah, na katerih je SDS zbrala več glasov kot LMŠ in SD na drugem mestu skupaj, oblasti ne bi prevzel zmagovalec in da bi pozneje čim prej izsilil predčasne volitve, da bi popravil "napako" volivcev, ki so večinsko glasovali za napačne. Za SDS. A je Šarcu to spodletelo. Pa tudi za volitve, če bi jih dosegel, ne vemo, ali bi na njih Šarec dobil kaj več, kot je bila manjšinska vlada, ki jo je zavozil.
Predčasne volitve je preprečil prav Počivalšek. Prva interpelacija je bila maščevanje za to. A maščevanje, ker gre bolj za čustva kot razum, v politiki ni pametna stvar. Ni šlo proti predčasnim volitvam. Dokler vlada Janša, jih z leve ne morejo doseči. Zrušijo pa lahko Janševo vlado z leve le, če na svojo stran pridobijo Počivalškovo SMC in druge koalicijske partnerje. Denimo DeSUS. Učinek interpelacij in drugih akcij opozicije zadnje čase pa gre natančno v obratno smer.
Pomagajo Janši.
Pojasnilo, da z udarcem proti Počivalšku, ko še ni minilo sto dni za prevzem oblasti nove vlade, znižujejo popularnost SMC, da bi ta doživela poraz na rednih volitvah čez dve leti, pa je tudi neprepričljivo. Popularnost SMC je bila na ničli že, ko so vladali s Šarcem, in nižje ne morejo. Le popravijo se lahko.
Z množico interpelacij tudi ni mogoče povsem paralizirati dela vlade. Da je to v ozadju inflacije interpelacij, je te dni ugibalo nekaj novinarjev v tisku.
Vlada lahko deluje tudi, če so hkrati interpelirani vsi ministri hkrati. V zgodovini se je to že večkrat zgodilo.
Je Erika le nespretna ali pristranska?
Ostri politični konflikti in zamere pa lahko v težave spravijo druge, ki ne bi smeli biti glavni igralci, kar so gotovo vlada in stranke, ki jo sestavijo, pa opozicijske skupine.
V težavah, ko gre za javno podobo, se lahko znajdejo mediji in nadzorne institucije, če se nam prikažejo kot izpostave teh ali onih v konfliktu. Pri kampanji proti Počivalšku se je to zgodilo Eriki Žnidaršič s Tarčo javne televizije, ki še kar nespretno ponavlja očitke o diskreditiranju domnevno neodvisnih strokovnjakov, ki sodelujejo v njenih oddajah. A pri tem ni konkretna.
Pa bom jaz: primer je bil zdravnik Rihard Knafelj, ki je pred tem pisal predvolilni program za LMŠ Marjana Šarca. Na kar smo javnost opozorili v drugih medijih. Erika pa je ljudem to zamolčala. Dejstva o pomembnem ozadju niso bila diskreditacija Knaflja. Diskreditiralo je prikrivanje Tarčo.
Podobno tudi to, da so mediji pozneje objavili Knafljeva sporočila na spletnih omrežjih, kar je sprožilo precej ogorčenja med ljudmi, ni bila diskreditacija zdravnika.
Bilo je res. Bila so nerodna. Umaknil jih je.
Ta teden se mi ni zdela najboljša niti reakcija sicer spretnega šefa računskega sodišča Tomaža Vesela, ki je zavrnil pojasnila, ali se je res srečal v prostorih blagovnih rezerv z Ivanom Galetom, o čemer je ugibal Bojan Požar. Za njim pa primer Janez Janša. Vesel javno ni povedal, zakaj je do tega srečanja prišlo. Ali ga zanikal. Z molkom je sprožil le dodatne govorice.
Dogajanje je preprosto preveč razvpito, da bi bilo pametno molčati. Povrhu je svojo komunikacijo z blagovnimi rezervami moral že prej pojasnjevati šef policije Anton Travner, ki je bil v podobni vlogi šefa nadzornega organa.
A prisiliti Vesela ne moremo.
V Tarči pa se iz spodrsljaja s Knafljem tudi niso veliko naučili. Na to ob ponavljanju nenavadnih očitkov drugim, da diskreditirajo njihove neodvisne strokovnjake, kaže nadaljevanje podobne nespretnosti z oddajo o spiskih smrti v domovih za starejše in umorih, ki naj bi jih zagrešili naši zdravniki, ko naj bi odrekali zdravljenje starostnikom.
Le da je bila vključena televizija tudi širše.
Novinarji javne televizije so spet pozabili povedati, da gre za zgodbo političnih strank in ne nekaj, kar bi ravno odkrili, preverili in dokazali njihovi novinarji. Pustili so si podtakniti.
Ponavljali so izjemno ostre obtožbe čez zdravnike, ki smo jih lahko prebrali v zahtevi Levice za razpravo odborov v državnem zboru, s katerimi je ta poskušala očrniti ministra za zdravje Tomaža Gantarja (DeSUS) in vlado.
Ker so na TVS prikrili politični izvor, so odgovornost za izjemno hude obtožbe zdravnikov vzeli nase.
Zdaj pa nam ti novinarji kar ne razkrijejo imen in priimkov morilcev med zdravniki, ki so na smrt obsojali in ubijali starejše državljane.
Le zakaj ne? Ali ni več pomembno? Ali nenadoma ni res?
Smo pa takoj lahko slišali proteste številnih uglednih zdravnikov, da je to, kar počnejo na javni televiziji, nezaslišano sramotno. Še vedno jih slišimo.
In res je.
Sramoto zdaj očitajo mediju in ne stranki. Ker je že spet ravnal najmanj nespretno.
Je pa bil v prvi vrsti vsaj Keber
So pa v Tarčo o morilskih zdravnikih pripeljali vsaj nekdanjega ministra vlade LDS Dušana Kebra, ki je na volitvah leta 2016 neuspešno kandidiral za SD, v letu 2017 pa mu je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc za vodenje skupine, ki je pripravljala zakon, ki pozneje ni ugledal luči sveta, plačala 36.216 evrov honorarja. Upokojenec Keber je bil v času tega svetovanja predsednik Rdečega križa.
Pri vodenju mu je pomagala nekdanja političarka SD, pozneje pa poslanka PS Zorana Jankovića Renata Brunskole.
Pa smo izvedeli, od kod je del sumničenj.
V primerjavi s Kebrom je bil Knafelj pred tem vzorno neodvisni strokovni kader. Je pa za vsem skupaj vzorec.
Ti politični kadri so pač del žvižganj k smrti vlade, še preden je minilo sto dni, kar smo jo dobili.
Tega ne bo konec niti z interpelacijo proti naslednjemu ministru, kar bo Aleš Hojs, kjer nas politika vrača v dileme fašizma, ustaštva in komunizma ob hrvaškem pevcu Thompsonu.
Druge države se ukvarjajo z veliko bolj realnimi in lastnimi problemi. Thompson za Slovenijo gotovo ni resen problem. In tudi ne naš.
V Veliki Britaniji, kjer so najprej podcenjevali nevarnost epidemije koronavirusa, pozneje pa so morali skoraj z respiratorjem reševati premierja Borisa Johnsona, so aprila zabeležili 20-odstotni upad gospodarstva, kar je največji padec, kar merijo.
Pa še posledice izstopa iz EU, pri katerem vztrajajo, jih bodo doletele.
V ZDA so številke ljudi brez dela v povsem neverjetnih višavah.
Ni čudno, da so protesti tam zelo nasilni.
Drugod po Evropi, denimo v Nemčiji, kjer so bili ob epidemiji bolj previdni, bo, kot kaže, nekoliko bolje. Podobno tudi pri nas.
A zadelo pa bo tudi Nemčijo in nas močno. In ne bo lahko.
Ta čas zanesljivo ni pravi za novo brezvladje, ki bi ga radi povzročili naši politični in medijski žvižgači.
235